Pred dežjem mnogi ljudje tožijo, da jih napada revmatizem, da jih boli glava, da se ojača simptomatika kroničnih bolezni, pa naj bo fizičnih ali psihičnih. Da so nemirni, razburljivi, nerazpoloženi ipd. poročajo o svojih bližnjih drugi ljudje, ki so z njimi več v stikih. Vse te težave so v veliki meri v zvezi s spremembami zračnega pritiska. V resnici že te malenkostne spremembe zračnega pritiska, ki so običajen vremenski pojav, delujejo na nekatere ljudi. Pri nastanku težav sodelujejo seveda še drugi vplivi iz ozračja: sprememba toplote, vlage, električne napetosti. Občutljivi pa so zlasti taki ljudje, ki so jih oslabili kakšni škodljivi dejavniki, recimo bolezenske klice ali njihovi strupi, prehlad in bolezni, ki so po prehladu oz. virozi nastale.

Večje spremembe zračnega pritiska imajo seveda na vsakega človeka vpliv. Pri hoji v hribe prične marsikdo na lepem bruhati. Iz nosi mu teče kri, diha kratko in hitro in je močno utrujen. To so posledice zračnega pritiska, ki se pokažejo pri občutljivih ljudeh že na višini cca 2.000 m. Na višini preko 3.000 m pa je znižanje zračnega pritiska že tolikšno, da nastopijo lahko zelo resne motnje. Naše telo je namreč prilagojeno zračnemu pritisku v nižinah. Zrak nas od vseh strani stiska. S težo cca 20.000 kg pritiska na človeško telo; na vsak delček kože, po celem telesu. Zaradi tega vlada v telesu protipritisk, ki brani, da nas ta teža zraka ne stisne.

Če se zračni pritisk preveč zniža, začne nagajati notranji pritisk v našem telesu, ki se ne more zmanjšati. Napihovati in natezati se prične recimo želodec, kar povzroči bruhanje. Raztegnejo se in napnejo se žile, kar ima za posledico povečano oddajanje toplote, kljub temu, da telo toplote nima preveč. Zato se v takih pogojih neutrjeni ljudje zelo lahko prehladijo. Zaradi močnega pritiska, ki razteza žile, lahko kakšna žila poči. V nosu je veliko takšnih nežnih žil, zato te običajno najprej počijo - zato torej krvavitev iz nosu v planinah. Bolnim na srcu in ožilju utegne biti hoja v visoke hribe nevarna posebej zato, ker jim lahko poči kaka žila v možganih, nastopi torej možganska kap. Pritisk v našem telesu deluje tudi na bobnič, ki se vzboči navzven, to zaznavamo kot šumenje ali zvonjenje v ušesih. Tudi izhlapevanje kože je povečano, ker manjši zračni pritisk pospešuje izhlapevanje, večji pritisk pa ga zmanjšuje, s tem pa se telo spet močneje ohlaja in je nevarnost prehlada še povečana. Ker je manjši zračni pritisk, prihaja manj kisika v kri, zato postane dihanje hitrejše, v zvezi s tem pa mora delati hitreje tudi srce.

Znižanje zračnega pritiska močno deluje torej na vse telo in povzroči lahko resne okvare ali stanja, ki imajo lahko spet resne posledice. Mraz, veter in suh zrak pospešujejo nastanek vseh teh posledic znižanja zračnega pritiska, prav tako tudi utrujenost, alkohol, poln želodec in podobno.

Močno zvišanje zračnega pritiska in prav posebej še njegovo naglo znižanje je prav tako lahko za človeka zelo nevarno in more povzročiti celo smrt. Nevarnosti tega so izpostavljeni potapljači in drugi, ki morajo delati pod visokim zračnim pritiskom, v naravi sami pa to ne prihaja toliko v poštev, vsaj do vstopa ekstremnih podnebnih sprememb je bilo tako.

Nagle spremembe vremenskih razmer delujejo na človeško telo kot naglo premetavanje v vse smeri, od vročega na mrzlo in obratno, od sušnega na poplavno in obratno, iz enih skrajnih vremenskih razmer na druge skrajne. Vsa živa bitja smo prilagojena na neke lokalne okoljske razmere in nas lahko že potovanje v drugačno okolje lahko precej prizadene, ene med nami bolj, druge manj, eni podležejo prej,  drugi bolj sčasoma, uide pa posledicam podnebnih sprememb pač nihče. Je pa kakšen dan res pasji, pa ne zaradi mene, ampak zaradi tistih drugih, ki ne zaznajo, da jim gre narobe. No, ja! Recimo, da je tako ali pa ni, narava nam je prijazno vgradila samovšečno-samozaščitni program za boljše počutje, ko nam gre slabo ali narobe.