Čebelarjenje ni kar nekaj in kar tako, čebelar je produktno odgovoren za čebelje pridelke, ki jih sicer proizvedejo njegove čebele, upoštevati mora dobro čebelarsko prakso, voditi nadzor v skladu s čebelarskimi smernicami in skrbeti za zdravje čebel.

Pred stoletjem je veljalo, da sme vsakdo čebelariti in tudi v poljubnem obsegu. Tendenc po omejevanju števila čebelarjev in števila čebeljih družin na čebelarja je sicer bilo tudi takrat, a so bile izrazitejše v smeri zunanjih, stanovskih okoliščin. Sposobnost za poklic čebelarja pa se tako danes kot nekoč izkristalizira v osebnostnih lastnostih čebelarja.

Od nekdah radi ponavljamo o veselju do čebel, do stroke, do kmetijstva kot prvem in glavnem pogoju za poklicanost v čebelarstvo. Deloma to drži, če gre za iskreno, resnično in pravo veselje do čebel. Kdor ima resnično veselje do čebel in čebelarjenja, ta ne bo zanemarjal ne stroke ne čebel, nasprotno, natančno in vestno bo opravljal svoje čebele.

Dobrega in zanikrnega čebelarja je mogoče že od daleč razločiti: pogled v čebelnjak in okrog njega, pa se bo dalo naglo ločiti dobrega gospodarja od slabega, ali je čebelar poklican ali ne. Nobena šola mu ne bo dala, če čebelar sam ne gospodari v redu. Ko orodje leži vse križem okoli, satje, smeti in vsa mogoča nesnaga, ko čebelnjak visi postrani, ko je v panjih vse v neredu, tukaj slabiči, tam brezmatični, ko v panjih gospodarijo vešče ali varoje namesto čebel, ko so panji slabo zaprti ali tako razpokani, da se čebele, vešče in mravlje iz vseh strani ven in noter sprehajajo … zagotovo vemo, da čebelar ni poklican.

So takšni, ki nenehno ponavljajo kako veliko veselje imajo do čebel in hočejo čebelariti na vsak način. Ko mine par let, se veliko veselje razkadi v zraku. Takšni kandidati za poklic čebelarja so videli le dobre plati čebelarstva, da je med sladek, da je zabavno, da prinese dobiček, a žal le v dobrih letih. Potem spoznajo še drugo plat čebelarjenja, najprej da čebele pikajo (joj, boli!), nato še glede opravil, ki tudi niso vselej le preprosta igrača in vedno zabavna, da je treba opravila točno in vestno ob času izvrševati, da slaba leta nič ne donašajo in celo izdatke povzročajo …, potem pa je velikega veselja konec, čebele ostajajo zapuščene in zanemarjene hirajo, dokler jih varoje ne pokončajo. Malomarnost v čebelarstvu privabi še druge slabe posledice in nesreče, bolezni, ropanje in razne škodljivce.

So tudi takšni čebelarji začetniki, ki v začetku res izkazujejo neznansko veselje do čebel, vse naenkrat bi moralo biti, najrazličnejši panji, vse mogoče orodje in pripomočki, vse dosegljive knjige in strokovni časopisi. Čez par let je vse 'zastarelo', preveč običajno in povprečno. Naročiti je treba spet novih sodobnejših panjev, kakršnih še nihče ne blizu ne daleč nima, ki se bodo spet naglo postarali, in tako se v desetih letih trikrat ali štirikrat vse staro zavrže in z najnovejšim nadomesti.

V tej fazi je čebelar na višku strokovne popolnosti – vse panje je že preizkušal, vse strokovne knjige in časopise prebral, a vse to ga še vedno ne zadovolji. Pri vsaki, tudi najnovejši reči zagotovo najde napake in pomanjkljivosti, vse največje umetnije, operacije in inovacije v čebelarjenju mu ne prinesejo tako želenih uspehov, čebelje družine pa nazadujejo na moči in na številu, navkljub vsej najsodobnejši oskrbi.

Vse čebelarsko pretiravanje in strokovna gorečnost je temeljila le na pretirani častihlepnosti, na hrepenenju, kako bi postal imeniten in slaven čebelar, kot toliko eminentnih čebelarjev v slovenski čebelarski zgodovini. Seme želje po slavi požene v zavesti, da je vsako opravilo človeka, pa naj bo še tako imenitno, inovativno in sodobno, seveda pomanjkljivo in vse je mogoče izboljšati, to je tisto, kar nas vodi k napredku. Treba je najti prave mere med eno in drugo skrajnostjo.

Če do slave ne pride čebelar, ampak mu zagospodari huda gniloba v panju, spet srečamo dvoje vrst čebelarjev. Prvi ravna po pravilih, ki jih zapoveduje zakon v takih primerih, predpisano uniči čebeljo družino in panj, drugi pa nasprotno; nalašč prekuha satje in ga proda za satnice drugim, nič hudega slutečim in nič krivim čebelarjem … češ, 'pa naj še drugi to probajo!' Ni ta reč s satjem še najhujša hudobija razočaranega in jeznega čebelarja, so tudi takšni, zavedajoči se bolezni v panju, zberejo še žive, a okužene ostanke bolne družine v prašilček in jo prodajo drugemu čebelarju za mlado družino s hudo gnilobo vred.

Komur glava premočno hrepeni po posvetnem dobičku, je lakomne duše, išče svetne slave, je v srcu zaviden, škodoželjen … na kratko povedano hudoben, tisti že ni za čebelarja.

Kdor hoče imeti s čebelami srečo in veselje, mora biti čebeli podoben: pridnost, marljivost, snažnost, hišni red, vztrajnost, pravičnost, poštenost, domoljubje – to so lastnosti, ki opisujejo ljubko čebelo od najstarejših rodov človeške zgodovine naprej. Nekoč so te človeške lastnosti imenovali duševne vrline.

V slovenski zakonodaji ni nikakršnih zakonskih podlag, ki bi v naši državi komurkoli kakorkoli prepovedovalo ali omejevalo čebelarjenje. Seveda so težnje nekaterih čebelarjev, da bi se določil vstopni prag v čebelarstvo, morda tudi zakonsko omejilo število slovenskih čebelarjev, vendar danes to (še) ni mogoče. Pogoj za sploh postati lastnik čebel – ali čebelar – je zamišljena tudi obveza predhodnega čebelarskega izobraževanja, vendar tudi ta vrč ne drži vode, ker javne čebelarske šole nimamo, ad hoc tečaji pa ne dado toliko znanja, da bi se jih lahko štelo za izobrazbo.

Premično satje in pogosti posegi v čebelja gnezda, prevažanje čebel na paše, varoje skupaj s čebeljimi boleznimi in podnebne spremembe – vse to je v splošnem oslabilo čebele, vremenske skrajnosti opravljajo svoje in večjih donosov ne bo zgolj zato, ker bi bilo morda čebelarjev manj. Tudi ev. pridobljena dobra čebelarska izobrazba še ne bo naredila dobrega čebelarja. V tem pogledu bi morda veljalo razmisliti o kakšni zgornji meji za profesionalizem, saj je Slovenija tolikšna, kot pač je. Razpoložljivih zemljišč za medovite rastline bo iz leta v leto manj, ker je ljudi vedno več, z njimi pa potreb po urejeni infrastrukturi. Okoljske spremembe si delamo v svojo škodo tudi ljudje sami z vsakodnevnimi izbirami za lastno cono udobja.

Kdor more, tisti naj bo čebelar – a prej se naj dobro ogleda v ogledalu, tisti, ki šele razmišlja, ali bi postal čebelar, čebelar začetnik ali profesionalec, ki se želi s čebelarjenjem preživljati.