Ne le koledarsko leto, tudi vrtna sezona pride enkrat do kraja, kakšenkrat v milejši zimi se iztekata skoraj hkrati. Bujnega cvetja in barvitih listov sredi zime resda ni, pridejo pa do izgleda zimzelene rastline, ki jeseni niso odvrgle svojega listja. Kombinacija kleka in čišljaka naredi čudovit kontrast med iglicami kleka in do 10 cm velikim srebrnikastim listom volnatega čišljaka. Volnati čišljak uporabljamo za cvetlične grede, za ozelenitev brežin, za obrobke itd. Dobro se obnese kot pokrovna rastlina pod vrtnicami in manjšimi grmovnicami. Zelo dobro se obnese v skalnjaku.

Še posebej je volnati čišljak primeren kot pokrovna rastlina za brežine. Širi se dokaj naglo, primerna izbira je za ozelenitev povsod tam, kjer še nekaj časa ne načrtujemo trajnega nasada. Prekril bo zemljo in preprečil erozijo, pod njim se bo sčasoma celo nabrala tanka plast humusne zemlje. Ko bo dozorel načrt trajne zasaditve, ga ne bo težko odstraniti, saj ima zelo plitek koreninski sistem.

Ni skrbi, da bi imeli na vrtu barvno neusklajene gredice, če bomo na sivo ali srebrno podlago pripenjali cvetove v rumenih, modrih ali rožnatih odtenkih. To omogoča toliko kombinacij, da jih ne bomo izrabili do konca našega vrtnarjenja, med cvetočimi medovitimi in okrasnimi rastlinami pa bo volnati čišljak izstopal s svojimi srebrnimi listnimi rozetami. Listi so ovalni in prekriti z volnenimi dlačicami (trihomi), ki jim dajejo siv oz. belkast videz. Spodnja listna ploskev je srebrnkasta.

Ko izbiramo medovite rastlina za naš vrt, upoštevajmo kar največ senzorike, vključimo naše čute: okrasne trave slišimo, ko se premikajo in se jih dotikamo, užitne rastline so pogosto močnih barv in nas mamijo z okusi, pa tudi nekatere barvite in dišeče cvetke so užitne. Sončnice prinašajo na vrt svetlobo, sončno barvo in užitna semena, ki privabljajo ptice in slišimo njihovo žgolenje. Med vse se odlično vključuje volnati čišljak. Na naših vrtovih ga gojijo že od nekdaj. Iz njega lahko pogrnemo volneno preprogo na vrtu, če ga prav negujemo, razsaditi pa ga moramo na primerno razdaljo (30 – 90 cm) in mu pripraviti dobro drenirano in odcedno razstišče.

Sive ali srebrne rastline se nevsiljivo ujemajo z barvami rastlin v soseščini. Izkušeni vrtnarji vedo, da sivolistne rastline na vrtu ustvarjajo nevtralno območje med nasprotujočimi si barvami. Srebrno siva poteza med barvitim cvetjem na vrt vnese vtis prefinjenosti, v sončnem vremenu vzbudi spomin na obmorske kraje in tamkajšnje rastlinstvo, v nočeh, ko za luč poskrbi luna, pa srebrnolistne rastline zableščijo na prav poseben način.

Volnati čišljak, Stachys byzantina, je majhna (20 – 60 cm), a široko in gosto razrasla (40 – 50 cm) zelnata zimzelena trajnica. Liste in cvetove odganja na kolencih. Podolgovati suličasti listi spominjajo na ušesa, zato mu ponekod rečejo zajčja ušesa, tudi jagnječja ušesa, ker so listi gosto volnato dlakavi in mehke teksture, svetlo sive do svetlo sivo zelene barve. Naziv rodu stachys izvira iz grške besede stachys – klas in se nanaša na izgled cvetov, ki imajo klasasto obliko. Rečejo mu še volnenec, bizantinski čišljak, zajšja ušesa

V rodu Stachys imamo več vrst čišljakov – močvirnati, alpski, velikocvetni, gozdni, pokončni, gomoljni … in navadni čišljak, Stachys officinalis, ki je učinkovita zdravilna rastlina. Vsi čišljaki so medovite rastline.

Volnati čišljak ima 'mehko' ime in mehke liste, zato tudi zdaj sredi mrzle zime ne moremo mimo, ne da bi se dotaknili mehkobe iz svilnatih dlačic. Uporaben je na veliko načinov, v prvi vrsti pa je pomemben za čebele in metulje, ker je medovita rastlina. Ker tako nežno vabi k dotikanju, je uporaben tudi za senzorni medoviti vrt, prebuja različne čute obiskovalca takšnega vrta, uho, oko, dlan. Nagovarja nas z barvo cvetkov in ekstravagantnimi listi, slišimo dozorelo seme, ko se ob koncu poletja usipa na tla.

Volnati čišljak je nezahteven, dobro uspeva na apnenčastih, peščenih in ilovnatih tleh. Uspeva tudi na revnih tleh. Potrebuje dobro odcedna tla na sončnem ali polsenčnem rastišču, odlično prenaša sušo in vročino. Na mokrih in preveč vlažnih tleh ne uspeva. Prenaša zimske temperature pod -20 stopinjami Celzija. Zmerno ga gnojimo in na 2 – 4 leta razdelimo. V zimskem času potrebuje zaščito pred pretirano količino padavinskih voda. Najbolj uspešno je spomladansko razmnoževanje z delitvijo.

Razmnožujemo ga lahko tudi s semeni, vendar je ta način manj pogost. Ko se rastlina učvrsti v tleh, se rada sama zaseje še naprej. Odgovarja mu prostor na polnem soncu ali polsenca in dobro drenirana zemlja. Pozimi rastline izginejo in ponovno vzniknejo na pomlad.

Cvetovi volnatega čišljaka so drobni, nameščeni v pokončnih klasastih socvetjih, ustnati, temno roza do lila roza barve, vijolične ali škrlatne barve. Cveti od konca junija do avgusta, kakšno leto tudi do konca septembra, in privablja v zelenjavni vrt metulje in čebele.

Volnati čišljak je sicer lepa, trpežna in nezahtevna trajnica, vendar po nekaj letih postane malce neugleden zaradi vedno več odmrlih delov. Slabši izgled preprečimo, če jih ob koncu zime radikalno očistimo in preredčimo. Potrgamo vse odmrlo listje, mrtve poganjke, morda tudi kakšnega zdravega, če menimo, da je gneča že prevelika. Spričo milih zim namreč občasno podivja, še posebej ob primorju. Pomlad bo prinesla fantastičen rezultat. Po cvetenju avgusta stebla cvetov porežemo, da pridejo do izraza srebrni listi.

Siva barva listov oz. tkiv, ki jih sestavljajo, v resnici ne obstaja. Siv izgled je posledica različnih prilagoditev rastlin na okoljske razmere. Sušni stres škoduje tudi rastlinam, ker močno vpliva na zdravje rastlin. Vročina pomeni nevarnost, da bi se iz rastlinskih tkiv izgubilo preveč vode zaradi ohlajanja vsled izhlapevanja. Številne rastline na območjih, kjer je večji del leta sončno in vroče, so na zunaj videti sive ali srebrne. Sivina je posledica drobnih, s prostim očesom nevidnih dlačic, ki prekrivajo površino rastlinskih delov, ali pa tanke voščene prevleke. Večinoma so listi ozki in mesnati, v nekaterih so eterična olja, ki jim pomagajo preživeti mrzle mesece.

Volnati čišljak je na gosto pokrit z dlačicami oz. trihomi, ki ga varujejo pred sončno pripeko in izsušitvijo in le-ti mu dajejo siv izgled. Podobno vlogo imajo tudi voščene prevleke na nekaterih iglavcih, ki jim dajejo modrikasto siv izgled. Sivkaste pege na listih pljučnika (Pulmonaria sp.), pa so posledica lomljenja svetlobe, do katerega pride zaradi tanke plasti zraka, ki je ujeta pod povrhnjico.