Pospešeno čakajoči smo vsi, čebelarji in čebele – zima pa nam kima. Resnično smo hvaležni mrzli zimi, da je 'popravila' pretopel običajno najhladnejši zimski mesec in vljudno zamedla in takoj zatem še hladno stisnila, tako kot najbolj paše na naše okolje. Zdaj šele lahko upamo, da naše čebele mirno prezimujejo. Potrebujejo počitek, kot ga potrebujemo ljudje, a mi smo si naredili štalo z izumom razsvetljave – delamo podnevi in ponoči, poleti in v trdi zimi, ne pogrešamo več naravnega ritma … ali pač? Vsaj za čebele vemo, da je edino prav ravno pravšnja mera zimskega zapika.

In komaj je zima postala zimi podobna, že neučakani čebelarji čakamo na prvi čebelji čistilni izlet. To zimo to ne bo pravi prvi, bo pa vsaj malo podoben. Februarja je vedno prišel kakšen topel sončen dan, ko so se čebele lahko spreletele, največkrat okrog svečnice, 2. februarja. Nestrpno pričakovanje narašča zato, ker tisti dan srce zaigra ob pogledu, ko spet vidimo veselo poletavanje in preigravanje pred čebeljimi panji. Malo je vendar hecno tole pričakovanje, saj gre v resnici za kakanje, čiščenje in čistilni izlet je to, da se gredo čebele ven iz panja pokakat, ker so to čiste živali in ne serjejo okrog sebe kot to počne marsikateri človeški osebek.

Čebelar se je običajno na ta dan pripravljal že nekaj dni pred tem, gledal v nebo in v vremenske karte in računal ter preračunaval, koliko dni, tednov, mesecev je že, kar čebele niso šle ven. Čistilni izlet je pričakal pripravljen, v bližini čebelnjaka je bil pripravljen zaboj s snažnim žaganjem, senenim drobirjem, pepelom, suhim listjem, slamo ali čim podobnim. Vse to je potresel pred čebelnjakom v 5 – 10 m širokem pasu, da bi čebele ne padale v sneg, iz katerega se marsikatera ne bi več dvignila. Sneg je bil vedno odkidan takoj potem, ko je zapadel, zato so bila tla ob čistilnem izletu navadno že suha.

Kljub včasih visokemu snegu je imel čebelar kar vsak dan kaj opraviti pri čebelah. Včasih si je privoščil le kratek obhod okrog čebelnjaka, pa še nekaj bežnih pogledov na panje, pa je bilo delo opravljeno. Tudi za ptičke je poskrbel, pogosto jih je krmil, da mu niso nadlegovale čebel s postopanjem pred žreli.

Nekoč je čebelar nekaj ur pred čistilnim izletom odstranil zapahe, s katerimi so bila žrela priprta. Umaknil jih je zato, da so čebele lahko neovirano na široko izletale, po vsej dolžini žrela. Čebelar je oblekel slabšo obleko, pokril se je s starim klobukom, kajti čebele bi ga grdo popackale, če bi se vrtel preblizu panjev. Ko so se čebele vsule ven iz panjev in zaplesale čistilni ples v zraku, je bilo tako, kot bi začelo deževati na rumeno.

Na žrela je čebelar polagal kepice snega, ki se je kmalu začel topiti na soncu, čebele pa so hlastno srkale osvežujoč napitek. Če snega ni bilo, jim je čebelar polil nekaj vode na brade. Ko je temperatura prilezla na 8 – 9 °C, se je začelo. Ob nižji temperaturi so mišice čebeljih kril se zakrčene in čebele ne morejo letati. Praktičen termometer je lahko tudi vino: če zunaj vino zmrzne, potem čebel ne bo ven …

Optimalni pogoji za čistilni izlet so kajpak najprej temperatura, potem pa še sončno in ne prehladno vreme, nikoli v čemernem dnevu, nikoli ob padavinah in vetru. V skandinavskih deželah si čebele lahko privoščijo kar dolg zimski počitek, nekaj mesecev v enem kosu, brez čistilnega izleta, pa vendar lepo preživijo.

Čistilni izlet je velik in pomemben dogodek v življenju čebelje družine in ena od bistvenih zdravstvenih mer, s katerimi je narava skozi evolucijo poskrbela za zdravje človeku koristnih žuželk. Čebele si ta dan sproste polno črevesje, v katerem se je nabiralo blato vso zimo. V njem so pogosto prisotne tudi bolezenske klice, ki se začno pod ugodnejšimi pogoji naglo razvijati.

Že pred desetletji so spremljali temperaturo v čebeljem gnezdu in ugotovili, da se je temperatura dvigala premosorazmerno z dolžino časa, ko se čebele niso mogle otrebiti. Trosi noseme se začno razvijati v črevesju čebel v vegetativno obliko zajedavca pri panjski temperaturi 31 °C. Takoj po čistilnem izletu temperatura običajno pade in matica začne zalegati navadno šele takrat.

Zima z nekaj toplimi februarskimi dnevi običajno še ne reče zadnje, vendar čebelarjevo srce si oddahne ob zavesti, da so čebele iztrebljene in čebelje gruče spet stisnjene v zimsko formo. Letošnji pust bo šele marca, in takrat bodo pustne povorke preganjale zimo – ali bo zima uspešno pregnana, pa je še vedno mogoče tako in tako: Če na pustni torek sneži, je treba plesti košare, to namreč pomeni, da bo tisto leto dosti češenj.

Če bo dosti češenj, bo tudi medu veliko, bomo že še potrpeli in strpeli kakšen dan snega, magari v marcu! Do takrat pa bomo pridno spravljali vkup vse potrebno za naše čebele, da jim ob času ne bo nič manjkalo!