Aronija, črnoplodna (Aronia melanocarpa)

V zadnjih letih na široka vrata vstopa na slovenska tla aronija, po eni plati zaradi našega prilagajanja klimatskim razmeram, po drugi plati pa zaradi mnogih zdravilnih učinkov plodov, listov in skorje aronije. Aronija v zadnjih letih pridobiva na popularnosti, ker je močan antioksidant, dobimo jo zmrznjeno, v obliki čajev, sladic ipd. Poznamo črnoplodno, rdečeplodno in škrlatnoplodno (vijoličnoplodno) aronijo. Pri nas v Sloveniji je najbolj pogosta črnoplodna aronija.

Klimatologi svetujejo prilagajanje podnebnim spremembam, ker se pričakuje dvig temperature zraka. Spremembe bodo ob realnem tveganju škodljivega vpliva izpostavljenosti nizkim temperaturam omogočile zgodnejše cvetenje, kar bo povečalo občutljivost cvetov za zmrzal, v splošnem bodo spremembe vodile v skrajšanje časa, potrebnega za rast in razvoj sadnih vrst.

Zaradi daljše rastne dobe se bo lahko rastlinam z večjimi toplotnimi zahtevami povečal pridelek. Višje temperature zraka bi ob ugodnih padavinskih razmerah, lastnostih tal in legah omogočile gojenje toplotno zahtevnejših sadnih vrst tudi v severnejših predelih ter na višjih nadmorskih višinah. Ena od možnih tujerodnih izbir jagodičja je aronija, ki izpolnjuje okrasna, kulinarična in zdravilna pričakovanja hkrati z nezahtevnim gojenjem in odpornostjo na bolezni in škodljivce.

Izvor

Aronija izhaja iz vzhodnih predelov Severne Amerike. Zdravilne lastnosti aronije so bile dobro poznane Indijancem, še posebej so cenili plodove, ki da podarjajo in ohranjajo življenje, pa tudi liste aronije. Plodove so uporabljali tudi v vsakdanji prehrani.

V Evropo so aronijo vnesli konec 19. stoletja, najprej v Nemčijo, od tam pa sta se kot gojeni rastlini najbolj razširili v Rusijo, Baltske države in Skandinavijo.

V Evropi se prvič omenja aronija leta 1834 v St. Petersburgu v zapisih Botaničnega vrta. Poudarjena je njena dekorativna uporabnost in velika odpornost na mraz. Do 20. stoletja se je rastlina zaradi prelepega rdečega listja jeseni in lepih grozdov jagod vzgajala za parkovne nasade in vrtove. V začetku 20. stoletja je slavni ruski botanik Ivan Michurin izpostavil njeno praktično vrednost in takrat so prvič uporabili plodove aronije.

V 1930-ih letih so bile raziskave aronije prestavljene na postajo Altaj na Altajskem gorstvu, od leta 1935 pa je raziskovanje nadaljeval M. A. Lisavienko. 1942. leta je nastala prva plantaža aronije, v naslednjih letih pa se je vzgoja aronije razširila na Poljsko, kasneje pa še na druge evropske države. Začeli so se pojavljati že prvi proizvodi iz aronije, Poljska pa se danes lahko pohvali z največjo proizvodnjo aronijinega soka.

Danes gojijo aronijo marsikje v ne preveč sušnih in vročih območjih Evrope. Kot podivjana in ponekod invazivna se v evropskih virih navaja le vijoličnoplodna aronija, ki že tvori populacije v naravi v Belgiji, Latviji, na Nizozemskem, v Estoniji in na Češkem. Zaenkrat se širi le v bližnja območja lokacij gojitve (Eler 2018). Prenašanje vrst od drugod ni končan proces, ampak se nadaljuje. Žal je zelo težko predvideti, katera vnesena rastlinska vrsta bo postala invazivna, zato naj bi veljalo previdnostno načelo za vse vrste.

Učinki so mogoči predvsem na naravno okolje, saj ob večjih namnožitvah tujerodno izpodriva avtohtono rastje. V Sloveniji okolij, ki bi izrazito ustrezala aroniji, ni veliko, kjer pa so, so največkrat naravovarstveno zelo pomembna.

Morfologija

Aronija je listopaden grm višine od 0,5 do 3 m, sprva zeleni listi se jeseni obarvajo v rdeče nianse. Raste gručasto, ker iz podzemnih stebel izraščajo novi poganjki. Kobulasti nežno rožnato beli cvetovi se razcvetijo sredi maja, podobni so hruškovim, po nekaj skupaj v cvetnih šopih, okrogli plodovi pa se razvijejo v kobulastem soplodju na rdečih pecljih. Plodovi so od temnovijolične do črne barve, aromatični, nekoliko večji od borovnic in užitni, čeprav zaradi obilice taninov za marsikoga neokusni.

Posamezen cvet v grozdu cveti kar pet dni, celotno cvetenje pa traja deset dni. Že sama dolžina cvetenja ga naredi še kako privlačnega. Plodovi zorijo 90 dni. Zorenje se začne v avgustu in traja približno mesec dni. Priporočljivo je, da plodovi ostanejo na grmu čim dlje, saj se s tem okus izboljša. Zreli plodovi ne gnijejo, ni črvivosti in težko odpadajo. Številni se posušijo in dolgo ostanejo na rastlini. Če je poletje zmerno toplo, ostanejo tudi do pozne jeseni in celo zime. Plodovi so tudi pticam zelo okusni, zato je pridelek pred njimi treba zaščititi z mrežami.

Podobne vrste

Po obliki cvetov in socvetij je aronija podobna nekaterim drugim vrstam iz družine rožnic, ki rastejo pri nas, recimo divja hruška, rešeljika, šmarna hrušica, glog, mokovec, ki pa imajo bodisi drugačne liste ali obliko rasti. Plodovi aronije najbolj spominjajo na plodove ligustra, ki prav tako pogosto ostanejo na grmih del zime, črni so tudi plodovi rdečega drena ter rešeljike.

Gojenje

Aronija v dobi počitka zelo dobro prenaša zimski mraz, preživi pa tudi za mnoge druge rastline uničujoče pozne spomladanske ohladitve, skratka, dobro prenese velike temperaturne oscilacije, hude suše in visoke temperature pa ne prenesejo plodovi, v suši se zgubajo in suše. Uspeva tudi v manj rodovitnih tleh, razmeroma dobro prenaša tudi sušo in je odporna proti številnim boleznim in škodljivcem. Ne prenese preveč vlage v tleh. Rodovitnejša kot so tla, večji je pridelek. Uspeva v senci, še bolj ji odgovarjajo sončna rastišča, kjer plodovi zares dozorijo.

Največja nevarnost za aronijo je pepelnica, glivično obolenje listov, ki pa se redko pojavi. Če bomo takoj ob prvih znakih izbruha odstranili obolele veje in jih uničili, se bolezen verjetno ne bo razvila, preventiva pa je, da pazimo pri zalivanju, da ne močimo rastline, ampak zalivamo tla, ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah. Suha trava ali posušeno listje bo odlično preprečilo izsušitev tal in preprečilo odganjanje plevelov.

Za večji pridelek aronijo vsako leto zmerno in uravnoteženo pognojimo. Pognojena bo v prvih letih rasla hitreje, kasneje pa bolje rodila. Aronija v bistvu potrebuje mnogo manj gnojenja od večine sadnega drevja in jagodičevja, ki jih gojimo pri nas.

Aronijo obrežemo na jesen vsakih 4 – 5 let, da obrzdamo rast v višino in oblikujemo grm na višini, ki je primerna za obiranje. Prvo obrezovanje opravimo takoj ob sajenju, vse poganjke odrežemo 10 – 15 cm od tal. Prva 3 – 4 leta odstranjujemo poškodovane veje, porežemo spodnje tanke vejice, kasneje porežemo najstarejše veje in puščamo dve ali tri močnejše veje, ki bodo rodile. Cepljene aronije in aronije iz koreninskih izrastkov (vegetativno razmnoževanje) rodijo že v tretjem letu. Aronija, ki je vzgojena iz semena, bo rodila šele po 6 – 7 letih.

Močna rez aronije spodbudi močno odganjanje prikoreninskih poganjkov. Zato jo obrezujemo, ko je to nujno potrebno, da v prvih letih oblikujemo grm, pozneje pa le izrezujemo starejše, manj rodne veje in odvečne poganjke. Grm ima lahko tudi do 30 poganjkov. Starejše veje so slabše rodne, zato jih odstranjujemo. Grm aronije največjo rodnost doseže v desetem letu starosti, ko lahko dobimo 5 – 10 kg plodov na enem grmu.

Aronija sodi v skupino samooplodnega jagodičja oz. sadja. Ne potrebuje zahtevne nege ali škropljenja, kar je predpogoj, da so plodovi aronije povsem ekološki. Skozi spremembo letnih časov se spreminja tudi izgled aronije. Nasadu aronije v obliki žive meje ob cesti ne škodujeta ne mraz niti sol.

Aronija se razmnožuje vegetativno s koreninskimi poganjki ter generativno s semeni, ki jih lahko prenašajo nekatere ptice. Prva leta lahko gojimo aronijo v večjih loncih.

Ukrepi za zatiranje in preprečitev širjenja

Ker je rastlina šele na začetku domnevne spontane širitve v Evropi, primanjkuje podatkov o ustreznih ukrepih omejevanja in zatiranja. Za preprečitev raznašanja semen s pticami je ob zorenju plodov priporočljivo prekrivanje grmov aronije z mrežami. Odrezane veje ali izkopane rastline je najbolje sežgati. Ne odlagamo jih v naravo.

Uporabnost

Aronijo so v začetku uporabljali večinoma kot okrasno rastlino, kot okrasni grm v živih mejah in za preprečevanje erozije. Šele kasneje so prepoznali njene zdravilne lastnosti tudi pri nas in jo zato zdaj pogosteje sadimo. Vedno pogosteje aronijo srečamo v medicini zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Interesantna je prav zaradi kemijske sestave. Znanstvene raziskave navajajo pozitivne učinke aronije na posamezne telesne dele, bolezni in imunsko odpornost.

Aronija je vsestransko uporabna: plodove lahko predelujemo v sokove in različne pijače, kompote, marmelade in džeme, iz sveže stisnjenega soka pripravljamo likerje, žganje in vino. Plodove uživamo sveže, posušene ali jih zamrznemo. Surovi plodovi so trpkega in kislega okusa, z dodatkom sladkorja pa postanejo zelo okusni. Plodove in liste lahko posušene shranimo za čaj.

Hladno stisnjeni sadni sok iz aronije, pasteriziran na 85–95 °C v trajanju 15 minut, je najpomembnejši proizvod iz aronije, ki si ga lahko pripravimo tudi doma. Sok aronije lahko uživamo do trikrat dnevno po 50 ml. Iz celih plodov lahko stisnemo najprej sok, iz ostanka, ki ga posušimo, pa pozneje pripravljamo čaj. Večina aronije za čaj, ki jo kupimo, je iz tropin aronije, torej so to ostanki, ki nastanejo po stiskanju soka.

Zdravilne lastnosti aronije najdemo v plodovih, pomagajo proti utrujenosti in dajo injekcijo dobre energije. Uživanje plodov aronije ali izdelkov iz teh ugodno vpliva na ožilje in srce, uravnava krvni pritisk, odpravlja želodčne težave, blaži migrene, varovalno vpliva na črevesje, preprečuje slabokrvnost, krepi imunski sistem in upočasnjuje staranje.

Po jedrski katastrofi v Černobilu so plodove aronije uporabljali za blaženje zdravstvenih težav od radioaktivnosti obolelih ljudi. Zaradi izredne odpornosti na mraz, saj prenese zimsko temperaturo celo do -47°C, aronijo imenujejo tudi „sibirska borovnica“.

Proizvodnja in predelava aronije je še v začetnem razvojnem stadiju. Predelava v glavnem temelji na predelavi plodov aronije, listov in skorje črnoplodne aronije.Ekstrakt aronije uporabljajo kot barvilo ali dodatek drugim proizvodom.

Od cca 10 kg sušenih plodov aronije lahko z mletjem pridobimo cca 1 kg prahu, debelejše mlete plodove uporabimo kot čas, s finim drobnim mletjem pa dobimo inovativen izdelek za trg ali domačo rabo: moko iz aronije.

Čaj iz listov aronije

Zavremo liter vode in stresemo vanjo pet svežih ali posušenih listov aronije, pustimo pokrito pol ure, da se izločijozdravilne in hranljive snovi iz listov in voda obarva. Precedimo, zasladimo z medom in dodamo limonin sok.

Čaj pomaga proti utrujenosti in stimulira umsko in fizično vzdržljivost, še posebej hitro deluje proti zaspanosti in proti občutku utrujenosti.

Uporabnost aronije v čebelarstvu

Aronija je odlična medovita rastlina, čebelam nudi medičino in cvetni prah v daljšem časovnem obdobju. Med sadike aronije lahko posejemo belo deteljo, ki je prav tako medovita in je odličen tudi med bele detelje. V Severni Ameriki je ta zelo priljubljen, zato čebelarji veliko vozijo svoje čebele na belo deteljo.

Vrtičkar in čebelar najdeta povod za sajenje aronije v blagodejnem učinku na organizem, pridelovalci hrane pa se je lahko veselijo zaradi boljšega opraševanja zelenjadnic.