Obdobje rojenja čebeljih družin še posebej v mestih je lahko težava za ljubiteljske čebelarje, vendar je rojenje možno nadzorovati s 'prehitevanjem po desni' – to v praksi pomeni, biti dovolj korakov ali vsaj korak pred čebelami, preden gre roj na vejo ali pa na kakšno nerodno mesto, kjer ga je težko ali nemogoče ogrebsti.

Kleč delitve čebelje družine po Taranovu – s Taranovo desko – je v osupljivem in čarobnem dogajanju, ki ga lahko opazujemo uro ali dve. To je lahko čas učenja o življenju in delu čebelje družine ali pa zgolj preprečitev rojenja. Taranova deska je odlično orodje za oboje, rezultat pa je nadzorovan umeten roj, ki nastaja pred našimi očmi.

Taranova deska (plošča, klančina, rampa) je pripomoček za domiselni sistem ločevanja čebel, ki bi rojile, od čebel, ki bodo ostale v matičnem panju. Ko so čebele, ki bi rojile, in stara matica ločene, jih lahko namestimo v nov panj, staro družino pa pustimo, da vzgoji novo matico. Protirojilna metoda s pomočjo Taranove deske je žal primerna le pri nakladnih panjih, ki so nameščeni ravno prav od tal.

Sistem delitve čebelje družine v rojilnem razpoloženju oziroma tik pred izrojitvijo je leta 1947 izumil G. F. Taranov, ruski čebelar in profesor čebelarstva, ki je ugotovil, da so roji sestavljeni večinoma iz zelo mladih čebel krmilk, ki še niso vzrejale zalege ali izločale voska. Vsa njihova energija je ohranjena za ustanovitev nove čebelje družine iz nič. Te mladice tudi niso bile zunaj panja na orientacijskih letih, zato se še ne znajdejo v zunanjem svetu.

Taranov je to neizkušenost v letenju uporabil za ločevanje roječih čebel od neroječih. Verjel je, da če bi lahko ločil izkušene pašne čebele letalke od neizkušenih čebel panjskih mladic, to je stare čebele od mladih čebel, bi lahko ustanovil novo družino in preprečil rojenje. Težava je bila seveda, kako ločiti čebele po starosti.

Na koncu se je odločil odstraniti vse čebele iz njihovega panja. Pred panj je postavil klančino. Domislil se je ovire za vračanje mladic v prvotni panj. Želel je takšno prepreko, ki bi jo stare čebele zlahka prestopile, vendar bi zmedla mlade in jih tako ločila v dve skupini. Ovira, ki jo je domislil, je bil 10 cm širok pas zračne vrzeli med desko in panjem.

Obstaja več načinov izgradnje Taranove deske, v bistvu pa je to klančina, ki se dviga od tal pred panjem do vhoda v panj. Ker so panji lahko različno oddaljeni od tal, je Taranova deska lahko različno dolga, vendar naklon je vedno cca 45 stopinj. Pri uporabi te deske je bistveno, da se klančina ne dotika vhoda v panj, ampak se zamakne proč od panja za cca 10 cm – in mladice s staro matico morajo imeti pod klančino dovolj prostora za oblikovanje gruče roja.

Višja stran rampe je podprta z dvema nogama, nizka stran pa je naslonjena na tla. Klančino zgradimo tako, da je visoka stran točno enaka višini in širini vhoda, nato pa jo odmaknemo od panja, da nastane zračna vrzel. Spodnja stran klančine je prazen prostor, kamor pritrdimo kos starega blaga 5 – 8 cm pod zgornjim robom deske. Kar že izberemo, tkanina naj bo takšna, da se je čebele zlahka oprimejo, saj se bo tu oblikovala skupina mladih čebel. Še najprimernejša je stara kuhinjska krpa, pritrjena pod rampo tako, da visi navzdol. Na ta kos blaga se bo 'ujel roj'.

Ta hip imamo čebeljo družino, ki bo rojila. Matičniki visijo s satov kot sveče, stara matica je prenehala z zaleganjem, v panju vse vre in mrmra od nemira. Čebelar ima zdaj na voljo še zadnjih pet minut, da prisili čebele k umetni izrojitvi s pomočjo Taranove deske, sicer bo roj ogrebal z veje. Čebeljo družino bo zdaj čebelar razdelil na pol, enako, kot bi izpeljala čebelja družina v procesu naravnega rojenja.

Taranovo desko postavimo na tla pred panj s čebeljo družino, nato pokrijemo celotno območje pred panjem z veliko svetlo rjuho. Pogrnemo rjuho tudi čez klančino tako, da sta pokriti vsaj spodnji dve tretjini deske,in jo raztegnemo na obe strani tako, da dobimo gladko površino brez gub. Rjuho pritrdimo na desko s sponkami, da ne zdrsne navzdol pod težo čebel, ob robove pa podložimo kamenje ali deske, da preprečimo nihanje zaradi vetra. Svetla rjuha bo omogočila jasen pregled nad gibanjem čebel, ne bomo jih pohodili, preprečuje pa tudi, da bi se čebele izgubile ali zapletle v travo.

Odpremo panj in enega za drugim stresemo in ometemo vse sate na ponjavo. Sate stresamo s hitrim, a nežnim sunkom navzgor in navzdol, da preprečimo trganje občutljivega satovja ali iztresanje ličink. Sata z matičniki ne stresamo, ampak ga nežno ometemo z mehkimi gibi omela navzgor. Ne ometamo navzdol, ker se lahko celice zaradi nagnjenosti navzgor poškodujejo na občutljivih robovih. Sate brez čebel vrnemo v stari panj v njihov prvotni položaj in ga zapremo. Ko čebele pristanejo na rjuhi, pašne čebele večinoma hitro odletijo nazaj v panj, mladice pa se zbirajo v majhne skupine in se počasi pomikajo navzgor po rampi. Če je mogoče, staro matico zapremo v kletko skupaj s spremljevalkami in jo obesimo pod rampo. V zraku bo po ometanju čebel s satov vse črno čebel, podobno kot pri rojenju.

Zdaj čakamo v senci, celoten postopek ločevanja čebel bo trajal eno do dve uri. Pašne čebele se vzpenjajo po klančini, nejevoljno mrmrajo, nato preletijo ozko zračno vrzel do naletne deščice in vstopajo v panj. Čebele, ki so pripravljene na roj in niso vajene letenja, se skupaj s staro matico povzpnejo po klančini, pokukajo čez prepad, razburjene se bodo obrnile na spodnjo stran deske in se oprijele tkanine, ki je tam prav zato.

Približno po dveh urah bodo čebele vzpostavile dva različna tabora. Ena skupina se bo vrnila v prvotni panj, čebelja družina v njem bo brez stare matice, v panju bo veliko pokrite zalege in velike količine hrane. V izrojeni čebelji družini bo ostala približno polovica čebel in bo na las po videzu in vedenju čebel podobna naravnemu izrojencu.

Druga skupina čebel se bo postopoma strnila v roj pod rampo, ki bo na las po videzu in vedenju čebel podobna naravnemu roju na drevesu. Ob pozornem opazovanju bomo morda celo opazili nekaj čebel skavtk, ki letajo ali plešejo po gruči – zanesljiv znak, da je umeten roj uspešno ustvarjen. Zdaj skavtke iščejo novo stanišče.

Ko se vse čebele razvrstijo v dve skupini, odstranimo Taranovo desko in namestimo umetni roj v nov panj, po možnosti dovolj daleč, da stara družina ne zazna vonja matice. Slednjič, zadnja stvar, ki jo storimo, je da stresemo vse preostale čebele z rjuhe na tla blizu razdeljenega panja.

Mnogi čebelarji menijo, da je Taranova metoda umetne izrojitve s pomočjo njegove deske zanesljiv in enostaven način za razdelitev čebelje družine tik pred izrojitvijo. Pogosteje jo uporabljajo evropski čebelarji, manj tudi ameriški.

Prvotna Taranova deska je bila zgrajena z dvema deskama, ki sta bili pritrjeni na enem koncu. Ena deska je bila postavljena ravno na tla, druga pa je bila dvignjena, da je nastala rampa. Dva količka sta deski fiksirala. Ta izvirni sistem deluje dobro, če so vsi panji na enaki višini nad tlemi, ena deska pa deluje bolje za spremenljive višine.

Taranovo desko si pripravimo vnaprej, ko bodo čebele v rojilnem razpoloženju bo morda prekasno. Težavnejši del pripomočka so lahko noge, ki mora biti ustrezne dolžine, a dovolj močne, da rampa stoji pri miru, da se ne prevrne pod gomazečo čebeljo druščino. Tudi polovica čebelje družine je lahko kar težka.

V bistvu je Taranova deska klančina, ki se spušča od tal pred panjem do vhoda v panj. Rampa mora biti približno enake širine kot vhod v panj, naklon pa mora biti cca 45 stopinj. Naklon je pomembnejši od dolžine deske, kar pomeni, da dolžino spreminjamo glede na to, kako visoko od tal je vhod v panj.

Absolutne učinkovitosti tudi pri tej metodi razdelitve čebelje družine ni. Pravzaprav je metoda zastrašujoča zaradi velike količine dela na eno čebeljo družino. V resnici lahko dosežemo enak rezultat v tretjini časa, če naredimo ometenca. Namesto da vsak sat ometamo na rampo, ga stresemo nad plodiščnimi sati, dodamo matico in opravljeno je.

Lahko pa se odločimo za učenje na prijeten praktičen način, tako postanemo boljši čebelar z zmožnostjo predvidevanja obnašanja čebel. Razumevanje vedenja čebel na podlagi starosti in napovedovanje, kaj bodo čebele naredile v naslednjem koraku, je lahko v veliko pomoč.

Georgij Filipovič Taranov (1907–1986), ruski čebelar in profesor čebelarstva, je tudi avtor pomembne knjige Biologija čebel.