Morda bi malce špekulirali in bi označili človeško družino kot odlično delujoč, povezan in socialno vzdržen organizem, superorganizem, podobno kot v čebelji družini. Začnemo pri starem reklu: kdor ne dela, naj ne je! Resnično se vse vrti okrog hrane, tako pri ljudeh kot pri čebelah in še kje. Za trote v čebelji družini velja, ko niso več potrebni, jih čebele najprej izstradajo in nato izženejo iz panja.

V začetku so se človeški otroci vsega naučili doma, s pomočjo vse vasi. Vsi so vzgajali vse od kraja, krvno sorodstvo ni bilo najpomembnejši kriterij. Morda lahko razmišljanje navežemo iz človeške vasi na čebeljo družino, kjer prav tako vsi sodelujejo, predvsem pri hrani, pri skrbi, da bodo vsi siti. Delati pa tudi morajo vsi, tako pri ljudeh kot pri čebelah.

Nekoliko tega vaškega učenja, učenja v družini imamo še, poznamo šolanje otrok na domu. Ob sami uvedbi je bilo šolanje na domu namenjeno izjemam, pred približno dvemi desetlji jih je bilo teh otrok celih 4, postopoma je njihovo število naraščalo do zdajšnjih blizu tisoč otrok, ki se šolajo doma.

Učenje na domu kot je bilo nekoč, ima pač prednosti in slabosti. Med prednosti se uvršča kontrolirana socializacija, podobno kot deluje socialni mehanizem v čebelji družini. Vodstvo in zgled staršev, sorojencev in drugih odraslih po mnenju nekaterih strokovnjakov omogoča, da se otrok, namesto da bi prevzel nezrele vrednote od vrstnikov, nauči primerne interakcije tako s svojimi vrstniki, mlajšimi otroci, kot tudi z odraslimi in drugimi skupinami ljudi, v najrazličnejših življenjskih situacijah.

Vse to uresničujejo v praksi tudi čebele. Nova čebelarska študija iz tujih logov govori o učenju mladih čebel. Tudi čebele se učijo, mlade čebele imajo nam že znano šolanje na domu. Vse izobraževanje v panju, ki je domovanje čebel, pa se vrti okrog hrane.

V čebeljem panju medonosnih čebel starejše izkušene plesalke izvajajo zibajoči ples z zamahovanjem zadka, da drugim članom v čebelji družini sporočijo, kje v naravi tam zunaj lahko nabirajo medičino. Skratka, čebele učijo svoje otroke plesati v panju, v domovanju čebel.

Medonosne čebele se zibajo v plesu, da bi v gnezdu čebelji družini sporočile lokacijo bližnje hrane, medičinske paše ali cvetnega prahu. Nova raziskava kaže, da se te plesne gibe naučijo in niso instinktivni, kot je veljalo do zdaj. Čebele imajo temeljito izdelano koreografijo zibajočega plesa z zasuki in obrati, z namigi o smeri, razdalji in celo slastnosti cvetja v okolici panja. Čebele uspešno prenesejo informacijo s plesom tako, da "pretresejo svoj medni želodček".

Ljudje smo bili prepričani, da čebele pač od nekdaj obvladajo ta informacijski ples, da jim je prirojen ali vgrajen v gene, a temu ni tako. Nova študija, objavljena v reviji Science kaže, da medonosne čebele pravzaprav niso zares rojene za boogie. Da bi mlade čebele učinkovito izvedle svoj valček z mahajočim zadkom, morajo opazovati odrasle na plesišču.

Pri zibajočem plesu gre lahko marsikaj narobe, tako ugotavlja J. C. Nieh, profesor bioloških znanosti na kalifornijski univerzi v San Diegu. Koristno je, da se čebele učijo od izkušenih čebel, da zmanjšajo te napake.

Številni nedavni poskusi kažejo, da čebele in druge žuželke niso preprosto genetsko naravnane na opravljanje določenih nalog. Namesto tega so sposobne posnemati vedenje druga druge. Vedenje, imenovano "socialno učenje", je običajno povezano z bitji z večjimi možgani, kot so opice in ptice.

Zibajoči ples ima lahko poleg lociranja virov hrane tudi nekaj kulturnih komponent. Z zapleteno serijo gibov se zibajoči ples, ki signalizira lokacijo pomembnih virov hrane, izboljša z učenjem in se lahko kulturno prenaša. Raziskava dokazuje pomembnost zgodnjega učenja družbenih signalov v enem najbolj kompleksnih znanih primerov nečloveške prostorske referenčne komunikacije. 

Vedno znova znanstveniki ugotavljajo dejstvo, da imajo morda čebele res majhne možgane, vendar skupaj z njimi delajo mogočne stvari. To je socialno učenje resnično zapletenega komunikacijskega sistema, eden najbolj zapletenih znanih komunikacijskih sistemov živali.

Skupina raziskovalcev je v laboratoriju posnela in analizirala posnetke evropskih medonosnih čebel v 10 čebeljih družinah. Mlade čebele v polovici panjev so dobile plesno lekcijo, lahko so opazovale stare čebele med vedenjem, ki mu biologi s področja čebelarstva pravijo "zibajoči ples". V drugi polovici so bile mlade čebele prikrajšane za izkušene plesne partnerice, s katerimi bi vadile zibajoči ples.

Za človeško oko čebele plešejo z vrtoglavo hitrostjo. Da bi se zazibala, se čebela pomakne naprej, medtem ko besno miga s trebuhom naprej in nazaj, tako hitro, da je običajno videti gibanje le zamegljeno. Čebela kroži nazaj in znova in spet izvaja to vrtenje in oblikuje vzorec osmice na satju.

Rutina plesa je zakodirana s kopico informacij. Sredinski kot osmice pove pašnim čebelam v panju, v katero smer naj letijo. Več ponovitev pomeni bogatejšo hrano. In bolj ko čebela miga, dlje je hrana.

Čebele, stare približno 10 dni, brez izkušenih plesnih partneric, so v raziskavi v panjih z izkušenimi čebelami izvajale zibajoči ples bolj nedosledno kot njihove enako stare kolegice v panjih z izkušenimi čebelami. Sčasoma so čebele postale boljše pri prenašanju informacije o smeri bližnje hrane, vendar plesnih gibov za sporočanje razdalje nikoli niso mogle narediti povsem pravilno.

Zibajoči ples velja za eno najimenitnejših inovacij živalske komunikacije – simbolni jezik žuželk. Pred temi zadnjimi raziskavami senzoričnih in vedenjskih ekologov na londonski univerzi Queen Mary mu je bilo namenjeno malo pozornosti, pomen mu je zmanjševalo nepravilno razumevanje "samo prirojenega" vedenja, kar je po razumevanju mnogih ljudi zibajočemu plesu zmanjšalo impresivnost. Ta nova raziskava odpira popolnoma novo perspektivo.

Kako pametne so čebele? Čebele tako dobro sodelujejo – znanstveniki čebelje družine imenujejo superorganizmi – da so ljudje dolgo menili, da imajo tako prefinjen način komuniciranja. Aristotel je opazoval zibajoči ples in ugotovil, da se čebele vedno znova vračajo k istim rožicam. Leta 1973 je avstrijski biolog K. Von Frish prejel Nobelovo nagrado, delno za prevod pomena zibajočega plesa.

Čebele lahko igrajo nogomet. Pred kratkim so raziskovalci usposobili čebele, da vlečejo vrvico in se celo naučijo druga drugo igrati mini nogomet. Cilj pri tej igri je potegniti majhno žogico na sredino platforme.

Danes pa obstaja grožnja čebelji plesni zabavi, njihovemu fenomenalnemu zibajočemu plesu, pogosto uporabljeni pesticidi namreč škodijo sposobnosti učenja opraševalcev. Po izpostavitvi strupom se je zibajoči ples spremenil in ima več napak. (Grandoni, 2023)

Začenjamo razumeti, da lahko tako kot mi, tudi živali posredujejo informacije, pomembne za njihovo preživetje, prek skupnosti in družin.