Pojavi se čebelja družina - začetki razvoja čebelje družine so ose

Nauk o razvoju živih bitij nas uči, da imajo vsa živa bitja skupno poreklo, in da so se vsa v neštetih vekih razvijala in propadala, pač glede na to, kako so bila sposobna prilagoditve spreminjajočim življenjskim pogojem.

Družina čebel ima skupno poreklo z osami. Prvotno so bile ose paraziti in popolni mesojedi. Ker je bilo vedno težko priti do take hrane, pa tudi manj je je v naravi kot rastlinske, so nekatere vrste os postopoma prešle na hrano rastlinskega izvora. Začele so obiskovati cvetove in se hraniti z medičino in cvetnim prahom. Znanstveniki domnevajo, da se je to začelo dogajati pred približno osemdesetimi milijoni let.

V začetku so se le odrasle ose hranile z medičino in cvetnim prahom, zalego (ličinke) pa so hranile še naprej s hrano živalskega izvora. Tako je še danes pri navadnih osah.

Pomanjkanje in posledično tekma za prehranske vire v naravi je prisilila nekatere vrste os, da so pričele hraniti tudi ličinke s hrano rastlinskega izvora, z enako hrano, kot so se hranile same.

Te vrste družine os, ki so svojo zalego začele hraniti z medičino in cvetnim prahom, so evolucijsko zaslužne prednice nove družine v razredu kožekrilcev, družine os ali čebel.

Sčasoma se je razvoj nadaljeval, izgrajevala se je čebela ob ustvarjanju, menjavi in izpopolnjevanju tistih delov telesa, ki so služili za nabiranje nove hrane - medičine in cvetnega prahu. Za nastanek čebelje družine pa še ni bil čas.

Od ose kopačice do čebelje družine

Spreminjajoči svet pred mnogo desetletij milijonov let, takratno spreminjajoče okolje je primoralo ose kopačice v prehransko prilagoditev, da bi se rešile propada svoje vrste. Vsaka, sicer nujna sprememba pa ima kajpak še stranske učinke, sprememba prehranskih navad je osam kopačicam hkrati še na stežaj odprla vrata v zanje nov svet.

Ose kopačice so zavzele nov prostor v takratnem naravnem okolju in pridobile popolnoma nov, do takrat nedotaknjen prehranski vir, od prejšnjih redkih živalskih virov so prešle na obilico rastlinskih prehranskih virov. Prejšnje mesojede ose so postale vegetarijanke.

Ugodne prehranske razmere, obilje rastlinske hrane je botrovalo ugodnim priložnostim za prilagoditev čebeljega telesa. Čebele so se prilagodile nabiranju nove hrane s pojavom dlačic po telesu in košaric za cvetni prah na zadnjih nožicah, razvili so se jim daljši rilčki, medni želodček, voskovne žleze.
Ugodni pogoji za razmnoževanje čebel so botrovali nastanku mnogih rodov in vrst čebel. Poreklo oziroma izvor čebel tako ni enoznačen, bodoči rodovi čebel so nastali od raznih rodov os kopačic.

Nadaljnji razvoj družine medonosnih čebel Apis mellifera je mogoče spremljati z opazovanjem današnje stopnje razvoja nekaterih solitarnih čebel, čmrljev, neželatih čebel oziroma samega rodu Apis. Solitarne čebele, čebele samotarke so v bistvu obstale na nižji razvojni stopnji.

Razvoj medonosnih čebel je prehajal postopoma od samotarskega načina življenja, kot ga še danes živijo čebele samotarke do življenja v socialni skupnosti. Začetki skupnega življenja samotarskih čebel – zbiranje več samic na enem mestu, skupna obramba, skupno prezimovanje, gradnja skupnega gnezda – ti začetki prebujanja socialnega instinkta so važni, ker so se čebele z njihovim učvrščevanjem postopoma usposobile za ustvarjanje organizirane skupnosti.

Čebele samotarke nimajo čebel delavk, imajo le samce in samice. Vsaka posamezna čebela samotarka živi sama zase svoje življenje. Po oploditvi samica poišče mesto, kjer bo zgradila gnezdece. To je običajno majhen rov v zemlji, špranja v kamnu ali lesu. Samice ne dočakajo izleganja svojega zaroda, mame se prej izčrpajo s hranjenjem in propadejo. To še kar ni bila pot, po kateri so čebele dospele do stvaritve čebelje družine.

Evolucija pošlje delavke na pot do čebelje družine

V davnini, na razvojni poti čebelje družine v začetku še ni bilo čebelje družine kot jo poznamo danes. Mlade čebele samotarke npr. se izležejo, izletijo iz gnezda in ne doživijo svoje matere, ne vidijo svojih sester.

Vendar evolucija teče dalje. Samice ne izdelujejo več posamične rove za svoj zarod, ampak koplje več samic skupaj, vsaka svoj rov, ena ob drugi. Razvoj ni prinesel zgolj grupiranje gnezdec na enem mestu, samice so postale plodnejše, razvoj zaroda se je pospešil.

Končno je prišlo do prvega srečanja samice z izleženim zarodom, do začetka stvaritve »družine«. Družina pa je bistvena postavka hipoteze o nastanku čebelje družine, čebelje skupnosti.

S pojavom zgodnejšega in številčnejšega izleganja v čebeljem gnezdu pride do najvažnejše spremembe v kompletni zgodovinski zgodbi čebelje družine. Prvič se pojavijo čebele delavke, tretji član prebivalcev v gnezdu, poleg matice in trotov, kar je značilno za družine kožekrilcev. Pojav delavk je pogoj za obstoj čebelje družine.

V začetku to še niso bile prave delavke, bile so nekakšne polmatice, zakrnele samice, ki so postale takšne zaradi pomanjkanja hrane in prostora. Gradnja gnezda in vzreja zaroda je bila še vedno v domeni ene samice. Pomanjkanje hrane je imelo usoden vpliv na zarod in je utrlo pot obstoju delavk, ni bil pa to edini vzrok. Posledica pomanjkanja hrane ne bi bila degeneracija in morda propad, vsekakor pa pomanjkanje ne bi zatrlo nagona za parjenje in razmnoževanje.

Epigenetika proučuje, kako okolje vpliva na delovanje in aktivnost genov v celicah (človeških, živalskih ali rastlinskih) in predvsem, na kakšen način se ti vplivi okolja lahko prenesejo na potomce. Okolje in hrana aktivirata ali ugasneta gene brez spremembe genetske kode?

Matica in čebela delavka imata enak DNK. Od rojstva so vse ličinke enake, nekatere pa v celotni fazi ličinke dobijo matični mleček v velikih količinah, te se razvijejo v matice, druge pa dobijo mešanico medičine in cvetnega prahu, te se razvijejo v čebele delavke. Razlika v prehrani lahko reprogramira telo in usodo!

S pojavom samic, ki so bile zmožne brez parjenja s samci proizvajati potomstvo, ni bilo več potrebe po zapustitvi rodnega gnezda zaradi iskanja samca in parjenja. Mladica se lahko pridruži svoji materi in ji pomaga pri zaleganju in ostalih delih. Zgodi se partenogeneza, deviška rodnost. Evolucija teče zadnji krog do danes.

Čebelja družina, simbol sodelovanja in povezanosti

Partenogeneza, deviška rodnost pomeni razvoj osebka iz jajčeca brez predhodne oploditve s semenčico, tudi pri čebelah. Pri popolni partenogenezi se lahko iz neoplojenega jajčeca izlegajo samci in samice, pri nepopolni partenogenezi pa se izlegajo samo samice ali samo samci.

S pojavom partenogeneze v družini čebel je omogočeno ustvarjanje čebelje družine. S pojavom samic, ki so bile sposobne brez parjenja in brez samca, da proizvedejo potomstvo, je odpadla potreba po zapustitvi starega gnezda (zaradi iskanja samca in parjenja), generacija je brez samcev, zato ostaja v starem domu.

Verjetno je bila v samem začetku pojava partenogeneze le-ta popolna, z razvojem pa je postala nepopolna. V družini čebel se je razvijal naprej le moški spol, samci, troti, kakor je danes pri medonosnih čebelah.

Samica generacije s popolno partenogenezo je bila v bistvu še vedno prava samica, sposobna, da samostojno vzdržuje čebeljo vrsto, samica generacije z nepopolno partenogenezo pa tega več ne more, ker družina slej ko prej ostane s samimi troti in propade. Tako so se bile te samice prisiljene zavezati svoji materi, ji pomagati pri delu, ne pa tudi pri razmnoževanju. Tako so postale prave delavke in so osnovale novi fenomen v svoji vrsti, čebeljo družino.

Čebelji samci – troti – nimajo očeta, imajo pa dedka. Ker se razvijajo iz neoplojenega jajčeca, svoje genetske komponente prejmejo samo od čebele matice. Ker pa je matica samica, izhaja iz oplojenega jajčeca. To pomeni, da je ona imela očeta, in sicer trotovega dedka.

Čebelja družina kot superorganizem je več kot vsota svojih sestavnih delov, družinskih članov – matica, delavke, troti. Ima lastnosti, ki jih ne najdemo pri posameznih čebelah. Nasprotno pa cela družina v okviru svoje sociofiziologije vpliva na veliko lastnosti posameznih čebel.

Medtem ko človek od nekdaj sanja, da bi postal nesmrten, pa čebelja družina dejansko lahko obstaja 'večno', in sicer s pomočjo neprestane menjave njenih članov. Delavke se zamenjajo na vsake štiri tedne do dvanajst mesecev, odvisno od letnih časov, matica pa na vsakih tri do pet let. Troti živijo le dva do štiri tedne in so tako kratkoživi kot večina delavk. V družini s 50.000 čebelami, ki na dan izgubi 500 osebkov, se torej vsak dan zamenja 1% čebel. Vse čebele v panju, razen matice, se tako zamenjajo v približno štirih mesecih. Vendar ta zamenjava ne uniči genske identitete družine.

Popolnoma se genska identiteta družine spremeni šele takrat, ko nova matica prevzame odgovornost za njene potomce. Šele ta korak predstavlja začetek približujoče se genske smrti družine, ki je obstajala do tega trenutka. Mlada matica namreč nosi v svojih jajčnih celicah in semenčicah trotov, ki so jo osemenili, drugačen izbor genov, kar potem velja seveda tudi za vse njene potomce.

Evolucija čebelje družine je prispela v danes. Deluje kot popoln superorganizem, je simbol sodelovanja in povezanosti, vzor iz narave za učinkovito delovanje človeške družbe – če želimo obstati kot človeška vrsta.