Pred mnogimi leti, ko sem hodila še v službo, je zdravnica stopila do naše oddelčne sestre in ji rekla: "Se vam ne zdi, da je Ana čudna; ali ni z njo nekaj narobe?"
Mislim, da je bilo z menoj nekaj narobe v vseh časih ... in je tudi zdaj.
Ne znam povedati svetu, kar imam povedati, večkrat imam občutek, da sem ljudem odveč .. in natančno tako se čutim tudi na blogu. Imam res tako neumne teme?
A kaj je bilo tisto pred leti v službi?
Nisem se klanjala zdravnici, nisem je dovolj spoštljivo ogovarjala - nisem ji rekla "gospa doktor", kot so ji vsi drugi (čeprav so bili socialistični časi in smo imeli pravzaprav tovariše in tovarišice in ne gospodov in gospa), celo na "pedagoški" sem vprašala profesorja za mnenje, kako izgleda "gospa doktor", ker sem težila res k popolnosti!! ... No, jaz sem ji rekla "doktor Priimek", se mi je zdelo bolj prav - tako glede na tisto družbeno okolje in tudi slovnično ... in če so bili vsi zdravniki dr. Tainta, zakaj bi bila ona gospa doktor?
No, potem je bilo še to, da je zdravnica čakala, da ji prinesem stol, da se vsede (tako so delali drugi) ... jaz da ji bi ponudila stol, ko pa je na oddelku toliko bolnih otrok, ki potrebujejo naročje, jaz pa naj bi nesla stol zdravnici, ki si ga komot sama vzame ...?
Ja, taka sem bila, obupna, grozna. Bolnikom sem vedno dajala prednost. Saj sem bila vendar tam zaradi otrok! In sploh je potrebno dodati še, da so v tistih časih bili obiski na bolniških oddelkih zelo zelo omejeni, tako da kakšen otrok ni imel obiska po več tednov. Spominjam se nekaj let starega otroka, ki ni imel obiska vsaj 6 tednov.
No, Ana je čudna. Vedno. Povsod. Ima svoje poglede, svoje predstave. In kljub temu, da se trudi za odnose in da mnogokrat pristopa in mnogo uslug ponudi, v nekaterih pogledih ne spreminja mnenja. In čeprav je tolerantna do marsičesa in čeprav se ji marsikaj zdi, da je vseeno, če je tako ali drugače (npr. ne mara kuhanja po receptih, ker je čisto vseeno, kaj vse je notri in v kolikšnih količinah - če ni ta jed, je pa druga :D), ima vendar nekaj stvari, o katerih je prepričana, da spadajo pod "objektivno dobro". In te skuša ponuditi kot dragoceno ...
Morda sem zaradi tega nekako nezaželena tudi kot blogerka.
Čutim se neuspešna. Zdi se mi, da moje teme praktično nikogar ne zanimajo. Zato tudi zgodbe iz porodnišnice ne bom pisala več naprej. Jaz ne pišem za sebe ... Če bi pisala za sebe, ne bi pisala javno. Nisem zelo zahtevna, ampak malo odziva pa vendar potrebujem. Če ga ni, se počutim kot roža, ki ni deležna sonca niti dežja ... Usahne pač.
Nisem na pravem mestu, kaže. Ampak pravega mesta zame ni.
Tukaj se počutim kot na vasi ali v nekem naselju, kjer vedno jaz pozdravljam, kjer jaz hodim do ljudi ... do mene pa skoraj nihče ne pride. Ni lepo biti na vasi, kjer sosedov ne zanima nek prebivalec - čeprav se on ne zapira vase in za svoje obzidje. Imeti odprta vrata, pride pa nihče.
Izgovorov je polno. Izgovorov, zakaj ne.
Če že kaj je.
(No, pravzaprav jih ni. Morda bodo zdaj ... Če bo kdo opazil ta zapis.)
Pred par dnevi sem dobila en zelo grd komentar blogerja, ki ima tukaj prijatelje. Čeprav je na PW nekaj mirovnikov, kot sem zadnjič brala, nihče nima nič reči. Itak da ne. Saj sem problem le jaz.
Ok, čudna sem ... trudim se sicer za odnose ... pišem - sem pisala, ne vem, če bom še - pravzaprav sem začela pisati iz idealizma - za boljši svet! Da bi ljudje več videli. Kajti v stvari, ki jih skušam "podeliti", verjamem.
Res je pa ... da sem v zadnjih letih izgubila mnogo življenjskega zagona ... moči za življenje.
Tako da se sprašujem o smislu pisanja.
O smislu MOJEGA pisanja.
Sicer je čisto prav, da se to redno vsak od nas sprašuje. Je potem bolj kritičen, predvsem samokritičen.
Ja, Ana je čudna. Čisto mogoče, da je z njo kaj narobe.
Ko je takrat vprašala zdravnica oddelčno sestro, če se ji ne zdim čudna, je le-ta rekla: "Ali nismo vsi malo čudni?"
Ogromno se prilagajam, vendar sama sebe ne smem izgubiti - zato, da bi ohranjala svoje blogerstvo.
Tako da sem na razpotju.
Povem, če slučajno koga zanima ...
P.S.: Čisto lahko, da bo kdo "poročal" (kje, komu) o tem, kar pišem tukaj ... Samo naj ne laže ...
P.S 2.: Tako, govorila sem.
