"Ker se tudi naš Taubi ne bo vdal brez boja, ker kaj pa če početi v politiki, če nima monopola in ni capo di banda, se nam torej na predčasnih ali pa rednih volitvah obeta ne politični boj, ampak pravo tranzicijsko klanje, da bo perje frčalo na vse strani."

Piše: Aljuš Pertinač*

V Sloveniji se žal vrtimo v krogu. V začaranem krogu tega, da nam vsakdan krojijo in strateške usmeritve furajo ljudje, ki jim je vrhunec dneva, kariere, da ne rečemo življenja zadovoljevanje najosnovnejših spolnih in/ali finančnih potreb.

So to dvoživke? Nedvomno. Hkrati so namreč tako pritlehno vsakdanji, da je človeku po pravici nerodno, ne zase, ampak zanje, po drugi strani pa zasedajo najvišje možne položaje, ki zahtevajo položaj po črki pravil, oni sami pa iz razloga lastne preobjede in samoljubja najvišjo dojemljivo stopnjo občudovanja, čaščenja in, iskreno, predvsem ritolizništva. Vse našteto pa vzporedno s tem, da želijo imeti praktično popolno imuniteto pred moralnimi in splošno sprejetimi družbenimi standardi, v zadnjem času pa celo pred zakonodajo.

So to paraziti? Vsekakor. Po eni strani parazitirajo na volilnih rezultatih, ki so v največji meri posledica nesrečnega spleta okoliščin, med katere sodijo splošno nezanimanje plebsa na Gen-I, pardon, sončni strani Alp za lasten položaj in politiko nasploh, neizobraženost volilnega telesa, ki misli, da odloča o tem, kaj bo z Janezom Janšo, ne pa o tem, kdo bo fural državo, in splošna apatija, vdanost v usodo, ki je popolnoma nadomestila siceršnje pregovorne odlike Slovencev, kot so pridnost, poštenost in delavnost. Po drugi strani parazitirajo na strahu pred Janšo, ki je v Sloveniji večji kot strah pred naravnimi nesrečami, izgubo zaposlitve in pred hudimi boleznimi. Ta strah je tako močan, da preglasi vse drugo in (zaenkrat večinski) del volilnega telesa dobesedno paralizira, da zaradi dreves ne vidijo gozda in so pripravljeni privoliti v vse samo zato, da na oblasti ni Janez Janša. In po tretji strani parazitirajo na lastnem kešu, ki so si ga prigrabili na najmanj sumljiv način, in na javnih financah, kar jim seveda družno omogoča, da se izogibajo kazenskemu pregonu, medijskim pogromom in spoštovanju pravil.

Parazitske dvoživke, ki nam vladajo, so stvari prignale do takšnega absurda, da moramo biti že veseli, če najnovejša iteracija samodanijanša kandidata za novega političnega zveličarja ne slovi predvsem po laganju, kurbariji, korupciji in splošni nesposobnosti. Pri tem seveda dosledno in brez izjeme drugim očitajo to, kar sami na ves glas in vsem na očeh počnejo. Recimo, vsi kobajagi prisegajo na zasebnost, zaščito družine in podobne puhlice, hkrati pa do obisti in popolnoma brezobzirno izkoriščajo vsako priložnost za (samo)promocijo in koristoljubje z uporabo svojih najbližjih v tovrstne namene. Kako si sploh predstavljajo družino? Dva od treh sta svojo originalno familijo preprosto zapustila, ko sta se je naveličala, in od takrat razmišljata zgolj še o lastnem (pre)užitku. Ta zadnja pa ima familijo za izgovor, da svojega soproga iz proračuna plačuje za čas, ko je prisegla, da bo spoštovala ustavni red, ravnala po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovala za blaginjo Slovenije.

Imamo pač to srečo, da imamo predsednika vlade, ki v službenem času nastopa kot promotor tretjerazrednih stand up nastopačev na poceni križarjenjih za navadno rajo in snema samopromocijske videe po domovih za upokojence, vse to ob tem, ko mastno služi z našim denarjem, obenem pa tiste, ki v nasprotju z njim počnejo nekaj za ljudi koristnega, razglaša za parazite. Imamo pač to srečo, da imamo predsednico državnega zbora, ki svoj položaj razume kot dobro startno izhodišče za naskok na komercialni zmazek Slovenija, pardon, Jaz imam talent in ki si nadvse želi nespodobnega povabila iz nam bratske (pišemo jim celo pisma, čeprav po nareku in od doma, pa vendar z uradnih naslovov elektronske pošte) Srbije, da bi se vendarle uvrstila v njihov razvratni resničnostni šov Zadruga in posledično naskočila (ne)slavni rekord Denise Dame po tem, kolikokrat in kako na očeh javnosti je seksala. In imamo pač to srečo, da imamo predsednico republike, ki najbolj od vsega ljubi svoj položaj in najbolj od vsega razume barvo denarja.

Tako so ti dušebrižniki in dosledni zagovorniki tradicionalnih družinskih vrednot serijsko, vsaj dva od treh, čez noč postali največji prešuštniki in samopromotorji ter izkoriščevalci sistema. Ko vsa ta ogaba priplava na površje, pa vijejo roke in hlipajo o tem, kako jih nihče ne mara, kako so vsi proti njim in kako je vsak, ki ne prenaša njihovih fukov na svoj račun, politično motiviran, če ne celo zlorabljen. Tako lahko te dni tako rekoč hkrati, dobesedno vzporedno spremljamo in vivo zaklinjanje marketendarice, pardon predsednice državnega zbora, kako so se njeni grdi politični nasprotniki, če ne celo sovražniki, kamor prišteva seveda vse, ki ne pristajajo na to, da je fuk brez muk najboljša obramba in celo uradna službena dejavnost, nepravično spravili nanjo, ker jih njena zasebnost prav nič ne briga. In po drugi strani javne ljubezenske izlive njenega po lastnih besedah poslovnega partnerja, v zadnjem času pa nadgrajenega še v libidonalnega terapevta za dušo in telo, da je ljubezen vedno lepa in da z njegovo naročnico, pardon ljubico, porivata njeno promocijo naprej izključno v službenem času in prostorih, vsega ostalega pa ne počneta tam in takrat. Tudi famozni privatni obiski pri, po ustavi, drugi najpomembnejši politični personi v državi, ki jih dotična zbira tako pogosto kot raja Mercator pike, naj ne bi bili plod njunega zasebnega razmerja, temveč jo tam in takrat obiskuje strogo poslovno. Kar seveda pri nas, njenih pokvarjenih političnih nasprotnikih, beri tistih, ki jih vseeno zanima, kaj v našem imenu in na naše stroške počne top tri političarka v državi, zbuja vprašanje, koliko raznoraznih porivačev svoje samopromocije dotična še ima, če plačuje zgolj enega, obiskujejo jo, na lastne stroške, pa očitno še mnogi drugi? Sami nismo bili nikoli niti približno na tako visokem položaju kot naša nesojena boksarka, pevka in razkazovalka nog, največ, kar smo zmogli, je bila bedna funkcija nepomembnega državnega sekretarja, pa vendar nismo imeli praktično nobenega zasebnega obiska na mesec, kaj šele dobrih dvajset v dveh mesecih.

Da navaden folk kljub vsemu ni povsem butast, kot si mogoče mislijo tile naši vrhunski obkoritniki in serijski uživači na tuje stroške, dokazuje dejstvo, da jim javnomnenjski rejtingi kljub nenehnim in nečloveškim naporom medijskega kartela dominantnih medijev v službi aktualnega režima in centrov moči tranzicijske levice, da bi dosegli ravno nasprotno, strmo in nezadržno padajo kot kakšen Pogačar na spustu. Zato se v paničnem strahu, da bodo morali kot vsi mi ostali za svoj kruh trdo delati, v prostem času pa skrbeti za familije, ne pa se zgolj onegaviti naokrog, zatekajo k dogovorjenim in diktiranim intervjujem v pogrošnih revijah in režimsko/tajkunskih medijih ali pa se gredo docela zavržne in nagravžne samopromocijske kampanje po letoviščih za otroke, bolnišnicah in domovih za ostarele. Ob tem si lahko zgolj predstavljamo, česa vse se mora naš Taubi doma naposlušati, ko nadzorni svet Petrola rukne s položaja polnokrvno teto njegove konkubine, oziroma vsaj to, koliko ga bo to stalo. Ampak hej, denarja se mu res ne manjka, četudi le zato, ker ima neverjetno srečno roko pri izbiri direktoric svoje firme (najprej ex soproga, trenutno pa hčerka), ki je specializirana, da neomejeno prodaja elektriko državi na naše stroške.

In kdo nas kani odrešiti te vsesplošne apokalipse ali bolje rečeno koga so trenutno strici iz ozadja identificirali kot tistega, ki nas bo hkrati rešil tako Janše, kot največje možne nevarnosti za dobro ime in popularnost golobov?

Mimogrede, ali ste opazili, kako so strici iz ozadja potihem in skoraj neopazno tranzirali iz lansiranja novih, čeprav v zadnjem času roko na srce precej recikliranih in že dodobra potrošenih obrazov v stare nove obraze? Tako najnovejši aktualni politični odrešenik po novem ni več nov obraz za premagovanje Janše, ampak se je transformiral v star politični obraz za premagovanje novih političnih obrazov za premagovanje Janše. Da bi preprečil oziroma bolje rečeno prekinil življenjski cikel novega samodanijanša političnega parazita, se bojda naš Taubi celo poigrava z mislijo, da bi državo peljal na še ene predčasne volitve, ker pač sam sebi iskreno verjame, da je njegova jata komedije zmešnjav v teh treh letih postorila več, kot vse prejšnje vlade v dvajsetih.

Tu moramo biti toliko pošteni in iskreno priznati, da je dovčerajšnji župan ene najbolj romskih slovenskih občin, ki problematiko sobivanja s "civili" rešuje enako (ne)uspešno kot praktično celotna jugovzhodna Slovenija, vseeno malenkost boljša izbira od vase zagledanega, zakompleksanega in docela skorumpiranega poklicnega mešetarja s štromom ter financerja poklicnih spremljevalk. Ampak po drugi strani, kdaj pa je kriterij za to, komu bomo dali ključe države v roke, postalo dejstvo, da se dotični solidno vede, ni preveč požrešen in predvsem lepo govori? Saj to je tako, kot če bi za voznika formule ena iskali nekoga, ki ima že nekaj časa vozniški izpit. To opravičevanje pomanjkanja temeljnih kapacitet za vodenje države se je v zadnjem času razširilo celo med tiste politične komentatorje, ki jim srce bije na desni. Kar pa spet ni tako veliko presenečenje, če vemo, da si je fenomen novih političnih obrazov s praposkusom v podobi Gregorja Viranta izmislila ekonomska desnica pri nas, tako da je bila pradvoživka v podobi večnega ljubljanskega župana zgolj odlična druga v tej nori dirki.

Sicer pa, ker se je koncept njihovih novih političnih obrazov s pojavom Taubija vsaj po njihovem mnenju dokončno sfižil, so sedaj lansirali novo proizvodno linijo starih političnih obrazov, vse to pa še vedno s ciljem, da na oblast v nobenem primeru ne pride Janša. Da bi se namesto tega pogovarjali o definiciji, suvereni zaščiti in doslednem uresničevanju strateških interesov tega žalostnega nadomestka za suvereno in neodvisno državo in hkrati delovanju v dobrobit nas, navadne raje, je seveda čista znanstvena fantastika. Namesto tega nam raje organizirano in orkestrirano ponujajo tipa, ki je ziheraš od glave do peta že po naravi, ker tudi v času županovanja ni hotel pustiti dosmrtne službe visokošolskega učitelja, ki lepo in veliko govori ter bolj malo konkretnega pove in bojda nima ekstremnih stališč. Recept, ki je slovenski volilni bazi pisan na kožo in ki se ga odkrito in prav tako vsem na očeh enako zvesto poslužuje tudi bolj desna različica novega političnega odrešenika v podobi nekdanjega zunanjega ministra in zimzelenega poslanca.

Vic, ki te dni kroži po politični sceni, da je nekdanja Janševa desna roka zadnjič dve uri govorila po televiziji, na vprašanje, o čem, pa sledi odgovor, da ni hotela oziroma hotel povedati, je tako zgolj žalostna in prekleto resnična ilustracija tega, kako brezciljno se tega lotevajo novi oziroma stari obrazi, ki bi lahko v enaki meri veljala tudi za njegovega novopečenega glavnega oponenta v tej večni igri, kdo se (ne) boji Janeza Janše. Ker se seveda tudi naš Taubi ne bo vdal brez boja, ker kaj pa če početi v politiki, če nima monopola in ni capo di banda, se nam torej na predčasnih ali pa rednih volitvah obeta ne politični boj, ampak pravo tranzicijsko klanje, da bo perje frčalo na vse strani.

Opozicijski prvak nas medtem vabi na posvetovalni referendum o tem, kdo si in kdo ne zasluži izredne pokojnine za vrhunske športne in/ali kulturne dosežke, kot izraz splošnega gneva nad tem, kako aktualno vladajoči ravnajo z državo kot svinja z mehom.

Človeku se kar milo stori, ko pomisli, da mora v tovrstno vodeni banana republiki preživeti najprej sam, nato pa do kruha spraviti še svoje otroke.

Alternativa po našem mnenju kljub vsemu je, pa čeprav zgolj v obliki počasi starajočega se in že dodobra pregnetenega nekdanjega predsednika države, vlade in parlamenta. Ampak zato, da bi slednji vrečo kitajskih cekinov zamenjal za ponoven prevzem dirigentske palice v podalpski politični kloaki, bo treba še vse kaj bistveno več od tega, da bo po novem aktiven tudi na družbenem omrežju tiktok. Do takrat pa nam bo politična ura še naprej tiktakala in grozila, da bo vsak čas odbila polnoč, saj veste, to je tisti čas, ko je ljubezen lepa stvar, ne pa država in sorodni nebodigatreba problemi.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.