Piše: Boštjan M. Turk*

Ob vseh zlorabah, ki si jih na račun državljanov v Sloveniji (a tudi v EU) privoščijo vladajoči, je treba vseeno pogledati za hip v tujino. Morda pa nauk zadnjih dveh tednov vrže kakšno luč tudi v slovensko temo. Francoski pesnik Paul Valéry je v znamenitem Obmorskem pokopališču izpovedal svoj optimizem z besedami: "Veter vstaja, poskušajmo tedaj živeti." Sledimo temu zgledu in se ozrimo po svetu, najprej seveda v ZDA.

Brez težav zato ugotovimo: zmaga Donalda Trumpa je logična posledica razvoja dogodkov. Da je temu res tako, pove dejstvo, da se je nekaj docela analognega zgodilo tudi v Evropi 9. junija, ob volitvah v evropski parlament.

Spomnimo: volivci so tedaj dobesedno kaznovali neosocialistične stranke, ki so eksperimentirale s temami, kot so nenadzorovane migracije, zeleni prehod, LGBT. To je bila hkrati tudi agenda zadnjega vodstva Evropske komisije, ki ji je predsedovala Ursula von der Leyen. Ob tem je treba nujno ugotoviti, da je prav nekdanja in sedanja predsednica že formalno neprimerna za funkcijo, ki jo opravlja, kajti plagiirala je kar 43,5 odstotka lastne doktorske disertacije. Nekje v tem slogu je tudi promocija zgoraj omenjenih tem: nobena od njih ni resneje omenjena v temeljnem dokumentu zveze, ki služi hkrati kot nadomestek nikoli izglasovane evropske ustave.

Govorimo o Lizbonski pogodbi, najvišjem aktu EU. V njej boste besedno zvezo LGBT zaman iskali, enako nenadzorovane migracije, kakršne se že eno desetletje (od leta 2015) intenzivno dogajajo. Lizbonska pogodba prav tako ne nudi nobene pravne možnosti za suspenz schengenskega sporazuma, suspenz, ki je nujen spremljevalec ilegalnih migracij. Delovanje Evropske komisije v zadnjem mandatu je bilo tako dobesedno zunaj zakona.

Ne zunaj zakona kot takega, temveč zunaj zakonov politične in siceršnje morale pa je bilo sestavljanje nove komisije, po volitvah 9. junija. Rezultati volitev so sicer prinesli nedvoumno sporočilo: pokazali so na zaton neosocialističnega globalizma in na vzpon suverenističnih, z nacionalno tendenco podprtih strank oz. gibanj. V Nemčiji je Alternativa za Nemčijo (AfD) zasedla prvo mesto na vzhodu dežele, medtem ko je na zahodu prevladovala CDU/CSU, kar je stranko kanclerja Olafa Scholza SPD (socialdemokrati oz. Socialisti) potisnilo na najslabši rezultat v njeni zgodovini. Zeleni in FDP (liberalci) so prav tako doživeli upad, z 11,9 odstotka oziroma 5,2 odstotka glasov. Kot posledica tega smo slabe pol leta po volitvah dobili razpad semafor koalicije in predčasne volitve v februarju 2025.

V Franciji se je politična krajina prav tako spremenila zaradi vzpona Nacionalnega zbora (Bardela, Le Pen), ki je prejel 33 odstotkov glasov. Drugod ni bilo dosti drugače: v Avstriji, Belgiji, Italiji, na Hrvaškem, v Sloveniji in v Španiji so neosocialistične stranke morale priznati premoč političnih alians, ki jih navdihuje suverenistična misel.

Omenjena volilna sekvenca je pokazala globoko željo po spremembah. Državljani so izrazili svojo željo po Evropi narodov, daleč od retorike, ki jo zagovarjajo neomarksistični in progresivni elementi v evropskih institucijah.

A slednji so nauk volitev razumeli čisto po svoje. Prišlo je do zlorabe volje državljanov EU, kajti Ursula von der Leyen je sestavila koalicijo prav s pomočjo neosocialističnih strank, ki so jim volivci pravkar izrekli nezaupnico. Domača Marta Kos je bila tako izvoljena znotraj kvote Renew (levi liberalci), za katero so glasovali tudi poslanci Evropske ljudske stranke. Kancler Helmut Kohl, boter samostojne slovenske države in politik iz časa, v katerem je vladala normalnost, se gotovo obrača v grobu.

Enak scenarij se je potem ponovil na volitvah v posamičnih državah. Volilni sistem, ki je napravljen tako, da blokira voljo ljudstva - v nasprotju z ZDA, kjer je dogajanje bistveno transparentnejše - je interes ljudi prilagodil interesom globalističnih elit. Četudi je Narodni zbor (Le Rassemblement national) v Franciji za kar 2,5 milijona glasov premagal levo koalicijo, ni mogel sestavljati vlade. V Avstriji je zmagala Svobodnjaška stranka (ÖFP). Skupaj z ljudsko stranko (ÖVP) sta presegli 50 odstotkov glasov. Ljudje so hoteli, da Avstrija krene nazaj h koreninam. A ker so evropsko-normalne stranke danes podvržene terorju globalističnih elit, se je ÖVP odločila za povezovanje s socialisti. In nastalo bo spet novo močvirje, v katerem se bo dušila volja volilnega telesa.

V resnici imajo ameriške in zadnje evropske volitve veliko skupnih imenovalcev. V ZDA in EU so volivci gospodarsko »kompetenco« demokratov na enem in neosocialistov na drugem kontinentu ocenili kot nezadostno. V ZDA in EU je namreč inflacija opravila svoje delo. Na tej in na oni strani Atlantika živimo približno za tretjino dražje, kot smo živeli osem let nazaj. In ta draginja je nepovratna. Tudi če se bo inflacija nekoč umirila, bodo visoke cene ostale. Ne dolar ne evro namreč nista več vezana na zlato.

Demokrati oz. neosocialistični globalisti so imeli tudi zelo podoben program, tako na tej kot na oni strani Atlantika. Oboji so se zavzemali za zeleni prehod (ameriški predsednik Joe Biden se je demonstrativno vozil z avtomobili na elektriko), za čim več nelegalnih migracij, ki se jih naknadno poskuša legalizirati (to je demokrate v ZDA naposled tudi pokopalo 6. novembra), v EU pa so nosilci takšne politike doživeli nezaupnico.

Ena in druga globalistična opcija, tako v ZDA in EU, pa sta predvsem ponujali več demokracije in obljubljali pregon nacionalnih in suverenističnih elementov. Da bi si olajšali delo, sta politike, ki gradijo iz nacionalnega sentimenta, označevali bodisi za populiste bodisi kar za fašiste. Eno in drugo je pravi bistroumni nesmisel: populizem izhaja iz besede populus in pomeni ljudstvo. Populist torej dela v interesu ljudstva. Fašizem pa bi se lahko, sploh po 7. oktobru lani, pripisal prav neosocialistični, globalistični levici. Ta je namreč prevzela enega ključnih elementov fašistične paradigme, to je antisemitizem. Globalistična, neosocialistična levica je danes pretežno propalestinska, kar pomeni, mutatis mutandis, nagnjena k antisemitizmu.

A s tem arzenal fašizma oz. fašističnega totalitarizma pri globalističnih neosocialistih še ni izčrpan. Če nacionaliste in suvereniste označuje predvsem iskanje svobode, se njihovi nasprotniki izčrpavajo v boju za "demokracijo". Več "demokracije" in manj "fašizma", tako bi lahko povzeli skupne imenovalce v kampanjah levice tako v ZDA kot maja in junija 2024 v Evropi. Za kaj gre?

Najprej: kaj je demokracija in kaj je to svoboda? Katera od njiju je pomembnejša? Odgovor ni težak: svoboda je izhodišče razmerij v vsakršni družbi, ki temelji na etiki in morali. V krščanstvu igra bistveno vlogo, saj slednje človeka a priori definira kot bitje svobodne volje, s tem pa priznava obema: svobodi kot cilju in volji kot orodju - odločujočo pomembnost. Svoboda je tako - v zgodovinskem risu - tista, ki omogoča, da sodobni človek je, kar po svojem bistvu je.

In svoboda je predpogoj demokracije. Zato so se vsi nedemokratični režimi že refleksno razglašali za "demokratične" in "ljudske". Komunizem, kot je dejal Vaclav Havel, je namreč utemeljen na laži. Tovrstne diktature so prav v posmeh "svobodni volji" njihovih prebivalcev (kateri normalni človek pa želi živeti v samodrštvu in posledičnem preganjanju?) praviloma nosile ime "ljudske demokracije". Spomnimo se samo Ljudske republike Kitajske, Nemške demokratične republike, Demokratične ljudske republike Severne Koreje; "ljudsko demokracijo" pa so v imenu nosile tudi nekatere države, ki so do padca Berlinskega zidu predstavljale satelite Sovjetske zveze v Vzhodni Evropi (Poljska, Bolgarija in Romunija). V tej zvezi ni odveč reči, da je bila tudi znamenita Pol Potova Kampučija tako ljudska kot demokratična.

Ta praksa se sedaj vnovič obuja v življenje, kajti v vrhuncu orgazmične naslade oblasti sedaj neosocialistična levica črpa neposredno iz korenin. Zato smo od Kamale Harris poslušali melodijo, ki je imela zgolj dva tona: prvi je bil, da je potrebne več demokracije, in drugi, da je Donald Trump nekaj podobnega kot neobrzdan, podivjan fašist. Prav iste viže so odmevale tudi na stari celini. Bruseljski birokrati, skupaj z nacionalnimi izpostavljenci neosocialističnega globalizma (najmočnejši so bili v Nemčiji), so stalno opozarjali pred ogroženostjo "demokracije", ki da trpi zaradi nacionalističnih suverenov tipa Viktor Orban, Marine Le Pen oz. koga iz Višegrajske skupnosti. Se počutite domače? S tem nas namreč ves čas posiljujejo bolj ali manj osvobojeni mediji.

A ta namen je kar se da prozoren. Želi se uveljaviti "demokracijo", koder bi bila svoboda človeka kar najbolj omejena. S tem mislimo na tisto področje, kjer se človekova svoboda najbolj izraža, to je področje svetovnega nazora, človekovega pogleda na svet. Nihče, ki ni v tem smislu svoboden, ni v polni meri človek. Je polčlovek, kajti družba, v kateri živi, ne premore temeljne komponente resnične demokracije, to je svobode.

Lahko se imenuje demokratična, lahko vsi njeni predstavniki govorijo, kakšni veliki demokrati so, resnica je diametralno nasprotna. Za domače razmere: če boste vprašali Milana Kučana, je bil vselej za "demokracijo": tako danes kot tedaj, ko je še vodil Centralni komite ZKS, najtršo totalitarno varianto vladanja, ki smo jo Slovenci v zgodovini spoznali (z izjemo okupacije, ki pa so jo prav "njegovi" izkoristili za množičen poboj sodržavljanov).

In hkrati: Nemčija je najmočnejša evropska država. V njej izstopajo tisti, ki tvorijo koalicijo neosocialistov. Nemški podkancler in član Zelenih Robert Habeck se je zavzel, da se prepovesta tako X oziroma nekdanji twitter kot tiktok. Dejal je: "Regulacija X-a in tiktoka z uporabo evropskih pravnih norm je naša osrednja naloga. Ne moremo predati 'demokratičnega diskurza' v roke Elona Muska." (vir: youtube posnetek Roberta Habecka na X) Kaj so pomenile te besede? Poskus omejiti svobodo v njenem najobčutljivejšem segmentu, tistem, ki se tiče misli in njenega neposrednega izrazila, besede.

Govorimo o svobodi govora. Slednjo izničuje najtežja oblika diskriminacije, ki jo uveljavljajo oni, katerih usta so polna »demokracije«. Točno tako, kot so bila usta samodržcev v Severni Koreji, Pol Potovi Kampučiji ali v Romuniji. Najhujša diskriminacija je namreč ideološka diskriminacija, zakaj ta predpostavlja vse ostale. Opraviti imamo z velikim zločinom nad sodobnim človekom, zločinom z dolgo brado. Njegove korenine namreč segajo globoko v dvajseto stoletje, k socialističnim totalitarizmom. Ti so bili bodisi nacionalne provenience (Hitler, Mussolini, Milošević) bodisi internacionalne (Stalin, Mao Cetung, Pol Pot, Ceausescu in drugi).

Države, ki so jih vodili, so bile brez izjeme utemeljene na ideološki diskriminaciji. In prav sem nas neosocialistična, globalistično usmerjena levica želi vnovič zvesti. Kako usodna je takšna diktatura, pove eden glavnih disidentov 20. stoletja, legendarni Milovan Đilas. Ta pravi: "Bilo bi napačno misliti, da so druge oblike diskriminacije - rasna, razredna, kastna, nacionalna - težje od ideološke. Lahko se na videz zdijo bolj surove, vendar niso tako pretanjene in popolne. Usmerjene so v dele družbe, medtem ko je ideološka diskriminacija usmerjena v celotno družbo in v vsakega posameznika. Druge vrste diskriminacije človeka strejo predvsem telesno, medtem ko ideološka diskriminacija človeka prizadene natanko tam, kjer je najbolj svoj, v njegovi bíti. Tiranija nad razumom je najpopolnejša in najbolj surova oblika nasilja, z njo se začno in končajo vse druge tiranije. Ideološka diskriminacija pomeni po eni strani prepovedovanje drugih idej, po drugi strani pa vsiljevanje izključno svojih idej. To sta dve najopaznejši značilnosti neverjetne, popolne tiranije." (Milovan Đilas, Novi razred, 176)

Ideološka diskriminacija ni nekaj abstraktnega: zadeva vse, začenši z družbeno klimo, še posebno v Sloveniji. V njej se »ponosni nasledniki« odgovornih za nasilje, kakršnega Slovenci nismo doživeli vso zgodovino, izrekajo za prepoved medijskih vsebin (in njihovih tvorcev), ki niso del uradne, "partijske" ideologije. V Sloveniji se prek Levice in Gibanja "svoboda" (kakšna ironija besede) uveljavlja najhujša oblika ideološke diskriminacije. Priča smo ji vsak dan: še več, priča smo njenemu stopnjevanju. Sedaj se prepoveduje že "slavljenje" mošta, če je le povezano s cerkvenimi obredi.

A tisti, ki nebrzdano kratijo elementarno človekovo pravico do izražanja prepričanja, naj imajo za zgled ZDA. Govorimo tudi bruseljskim ušesom. Tam je nihalo prek ideologije s pametjo na smrt sprtega "prebujenstva" zanihalo hudo v smer leve abnormalnosti. Z izvolitvijo Donalda Trumpa pa so ljudje sporočili, da si želijo predvsem normalno živeti. To utegne biti tudi nauk prihodnjih slovenskih volitev.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.