Prešerni Prešeren, njegovo zdravje in Zdravljica

Piše: Boštjan M. Turk*

"Spet trte so rodile, prijatli vince nam sladko." Tako se glasi eden najbolj znanih slovenskih verzov. Pričujoči članek pišemo, ko poteka "prva faza" tega znanega rituala, trgatev. Večina slovenskih pokrajin z izjemo Gorenjske in kakšnih delov Notranjske in Koroške je vinorodnih. In v njih se sedaj dogaja spravilo grozdnih jagod, iz katerih bo pognalo tisto, kar po našem pesniku "srce razjasni in oko". V zvezi s Prešernovo Zdravljico se tudi žal sproži avtomatičen refleks v slovenski podzavesti, namreč, takoj pomislimo, da je bil Prešeren alkoholik ali pijanec, po domače. Pa je to res? Pojdimo po vrsti in napravimo objektivno analizo, utemeljeno na znanstvenem pristopu do alkoholizma. V začetku ugotovimo, da na Kranjskem, kjer je pesnik živel, alkoholizem tja do 18. stoletja ni predstavljal večjega problema. Skozi celotno zgodovino so ljudje namreč uživali manj koncentrirane alkoholne pijače (pivo in vino z manjšimi stopnjami alkohola), da so si tešili žejo. Voda je bila namreč pogosto oporečna: tudi iz teh razlogov so vodi pogosto dodajali vino, da bi jo dezinficirali.

Problem se na Kranjskem, tako kot drugod v Evropi, začne v 18. stoletju, ko se destilacija alkohola (žganjekuha) uveljavi kot splošna praksa. Žgane pijače pa kot vemo - povzročajo močnejšo opitost in hitreje vodijo v alkoholizem. Torej zaključimo, da je naš pesnik že živel v času, ko je bil alkoholizem že razširjen, saj je temeljil na konzumaciji žganih pijač.

A to samo po sebi še ne dokazuje ničesar v zvezi s Francetom Prešernom. Poglejmo natančneje. Alkoholizem je najprej - problem. Vsak alkoholik ve, da ima težavo, to čuti v globini svoje biti. Poezija prvaka našega Parnasa je sicer vsa v tem enem - pričuje o temnih plateh bivanja, o strahu, obupu tudi o grozi. Berimo samo Sonete nesreče, ki so "srečni" zgolj v toliko, v kolikor vidijo v smrti edino odrešenico. Kako turobno za mladeniča, ki še ni stopil v Kristusova leta, da razmišlja na tak način. Šele kasneje, od Krsta naprej, se zaradi krščanstva pesniku definitivno "srce razjasni in oko". V njegovi pozni poeziji je namreč obupa precej manj. Zato je le-ta bistveno bolj svetla, vzemimo za primer samo Zdravljico.

Literarna znanost temne faze Prešernove poezije povezuje z življenjskimi izkušnjami. Ni mu uspelo tisto, kar naj bi si želel (advokatura, srečna ljubezen in podobno), pa je zato pisal žalostne pesmi. Drugih vzrokov resignacije ne navaja. Jih tudi ne more, ker jih ni. Niti v enem od Prešernovih verzov namreč ne najdemo ene same omembe, da bi imel težave z alkoholom. Enako v pismih. Če bi alkohol čutil kot problem, bi se to odrazilo v pesmih. Vse drugo se namreč je. Pitja - v smislu negativne konotacije – pa pri njem ni, preprosto zato, ker tega ni nikoli čutil, ker - s pitjem nikoli ni imel problemov.

Poglejmo samo začetno pesem - Zdravljico: pitje alkohola tu uporabi v najbolj veseli in slovesni vlogi: kot tako je postalo tudi himna naše države. Skoraj si upamo staviti: če bi imel kdaj v življenju težave z alkoholom, ga ne bi priporočal drugim, predvsem pa ne celotnemu narodnemu občestvu. Bil je namreč dober, iskren in do soljudi zelo čuteč človek.

Če uporabimo strožje kriterije za presojo, potem lahko navedemo tisto, kar nam je v zvezi z alkoholizmom ponudila umetna inteligenca (ChatGPT 4). Na vprašanje, kako odkriti alkoholika, je namreč odgovorila z navedbo naslednjih kriterijev. O tem, kdo vse lahko prepozna alkoholizem, izvemo naslednje:

"Sam človek - če je pripravljen iskreno pogledati nase.

Zdravnik in strokovnjaki za odvisnosti - lahko postavijo uradno diagnozo.

Zakonski partner - pogosto prvi občuti posledice: neizpolnjene obljube, čustveno odtujenost, finančne težave, konflikte.

Otroci - še posebej občutijo nestabilnost doma, strah, sram in pogosto prevzamejo preveliko odgovornost. Njihovo doživljanje je močan pokazatelj, da nekaj ni v redu.

Drugi svojci (starši, bratje, sestre, bližnji prijatelji) - lahko zaznajo spremembe v vedenju, zdravju, delu ali odnosih." (vir: ChatGPT 4)

Upoštevajmo te kriterije. Kar se prvega tiče, da alkoholizem najprej prepozna človek sam, smo navedli uvodoma. Ne v pesmih ne v Prešernovih pismih ni niti enega drobcenega namiga, da bi imel težave z alkoholom. Z vsemi siceršnjimi težavami je javnost sicer obširno seznanjal. Spomnimo se samo, kaj vse vemo o njegovih neuslišanih čustvih do Julije Primic. Ali o obsojanju pridobitništva, kakršnega so se lotevali njegovi rojaki, Kranjci (Glosa, na primer). Ali o žalosti, ker poklic pesnika ni ustrezno sprejet. (Tako rekoč v večini njegovih poezij). O vsem je bil izčrpen, samo o alkoholu ni niti ene besede. Kaj to pomeni? Da le-ta v obnebju njegovega življenja nikoli ni obstajal (kot problem), ali pač: kot literarni navdih (Zdravljica).

Kaj pa zakonski parter, če pogledamo drugo in tretjo alinejo? Prešeren je živel z Ano Jelovšek, in to dolgo časa. Z njo je imel tri otroke, med njimi je bila tudi Ernestina. Ta je o svojem očetu napisala znano knjigo Spomini na dr. Franceta Prešerna. V njej v tej zvezi preberemo: "In kar se tiče pijače in igre! Moja mati ga je poznala trinajst let, a videla ga je samo enkrat vinjenega - pa še takrat je bila ona kriva! Res je, da je rad pil, toda ne zaradi pijače same. Bil je izmed onih globokih, strastnih narav, ki ne iztresejo svojega srda, ampak na tihem kuhajo jezo in žolč, ne da bi njih bližji kaj vedeli o tem. Teka in spanja ni - ženska joka in vene - mož pa pije, da bi se omamil in privabil spanje; in vino, ki sicer krepi zdravje, mu postane strup. In njegova strast do igre?! V tistih časih je živela v Ljubljani gostilničarica, Podbojeva po imenu. Imela je tri hčere. Ena se je omožila z nekim K., ki je bil v svoji mladosti navaden postopač; kaj je bil pozneje, ne vem. Druga je vzela nekega Ogra, katerega so potem obesili radi razbojništva. In tretja, o kateri so govorili, da jo vzame moj oče, je vzela nekega Angleža, ki je bil baje tako grd, da ga v vsej Ljubljani ni maralo nobeno dekle. Bil je strojnik v takratni Cukrarni in razmeroma bogat - imel je celo svojo lastno ekipažo. Pri tej gostilničarki se je torej takrat igralo vsak večer - ona sama je imela 'banko'; in medtem ko je mati igrala, stregle so hčere igralcem."

Stavek "Moja mati ga je poznala trinajst let, a videla ga je samo enkrat vinjenega - pa še takrat je bila ona kriva!" pove vse. Pravzaprav ne potrebuje komentarja. Če bi Prešeren pil, bi tega stavka ne bilo mogoče zapisati. Mati bi Ernestini po Prešernovi smrti namreč pripovedovala, kakšne težave je povzročal alkohol. Tako pa v trinajstih letih enkrat samkrat! Tisti, ki zabavljajo čez Prešernov alkoholizem, bi se morali vprašati, kako je s tem pri njih. Kako izpolnjujejo takšen kriterij? Kolikokrat v toliko letih so se ga navlekli? Enkrat samkrat? Če smo natančni, bi v to kategorijo sodili zgolj pacienti Janeza Ruglja, ki jih je slednji s hudo "vzgojo" priučil samodiscipline, da so potem lahko abstinirali. Potem redovnice kakšnega izjemno strogega samostanskega reda, ki prepoveduje pijačo. In naposled hčerke in žene alkoholikov, ki so na svoji koži okusile prekletstvo pijače in si prisegle, da v življenju ne pokusijo niti kaplje. Za nadalje kandidate v kategoriji "enkrat na trinajst" let je avtorju pričujočega zapisa sedaj zmanjkalo kandidatov. Sam v to rubriko namreč ne sodi niti ne more sem uvrstiti nikogar, ki ga je v svojem življenju spoznal ali ga še pozna. Prvi, ki mi padejo na pamet, so muslimani, toda med njimi tako rekoč nimam znancev.

A še bolj pomenljivo kot ta stavek je njegova kontekstualna navedba. Ernestina Jelovšek ne pripoveduje o pijači kot taki, temveč o okolju, v katerem se pijača zauživa, to pa je povezano z razvedrilom - z igro. Kako daleč smo od tega, da bi bil to torej za pesnika problem, kot smo razčlenjevali uvodoma. Ponovimo uvodni navedek: "In kar se tiče pijače in igre! Moja mati ga je poznala trinajst let, a videla ga je samo enkrat vinjenega - pa še takrat je bila ona kriva! Res je, da je rad pil, toda ne zaradi pijače same."

To nam spet pove nekaj zelo pomembnega. Analize alkoholizma in alkoholikov opravljajo psihiatri alkohologi. Oni tudi določijo, ali je človek odvisen od pijače in potrebuje zdravljenje ali ne. Ampak pri nekom, ki se je poslovil že v prvi polovici 19. stoletja, to ne pride v poštev. Za analizo se je treba obrniti na drugačnega strokovnjaka, na nekoga, ki bo znal stvar postaviti v kontekst. Tega pa za takšen primer najbolje vzpostavi zgodovina medicine. Gre za znanost, ki pojasnjuje razvoj medicine skozi čas. V tej zvezi sem se za potrebe pričujočega zapisa tako obrnil na najbolj znano predstavnico te vede pri nas, na univerzitetno profesorico Medicinske fakultete v Ljubljani in redno članico Evropske akademije znanosti in umetnosti Zvonko Slavec.

Tukaj navajam povzetek njenega mnenja. Pesnik ni umrl zaradi alkohola, kot se pogosto napačno sklepa, temveč zaradi vodenice - to je zastajanja tekočine v telesu, ki je posledica srčnega popuščanja. Gre za eno najpogostejših bolezni 19. stoletja, saj so ljudje živeli v pogojih, ki so obremenjevali srce: prehrana je bila enolična, zdravniško znanje omejeno, možnosti preventive skoraj ni bilo. Srčna mišica, ko postopoma oslabi, ne zmore več prečrpavati krvi po telesu, tekočina se začne zadrževati v pljučih in tkivih, kar vodi v postopno zadušitev in smrt. To se imenuje vodenica.

Profesorica Zvonka Slavec posebej opozarja, da v Prešernovem primeru ni nobenih dokazov, da bi bil alkohol sprožilec tega stanja. Njegova bolezen je bila sicer tipična za čas in okolje, ni pa bila posledica osebnega razkroja. Danes bi srčno popuščanje zdravili s kombinacijo kardiotonikov, diuretikov in zdravil, ki podpirajo delovanje miokarda, a v prvi polovici 19. stoletja teh možnosti preprosto ni bilo. Edina terapevtska možnost je bila rastlina naprstec (Digitalis purpurea), bilka, iz katere so pripravljali pripravke za krepitev srčne mišice. A njeno delovanje je bilo nepredvidljivo - ob nepravilnem odmerjanju celo strupeno - zato so bili uspehi zdravljenja skromni in nezanesljivi. To preprosto pomeni, da Prešernova smrt ni čisto nič dramatičnega. V letih, v katerih je celo presegel povprečno starost prebivalstva, je umrl zaradi najbolj pogoste bolezni tedanjega časa: srčnega popuščanja, katerega posledica je bila vodenica.

Poleg svojega ustvarjalnega dela je tudi on popival v duhu časa, kar je bilo del vsakdanjega druženja in socialnih vezi. Večere je pogosto preživljal z družbicami po gostilnicah, kjer so se srečevali, debatirali o literaturi, filozofiji in aktualnih družbenih vprašanjih. Ali se šli igre na srečo, kot navaja Ernestina Jelovšek. Takšno druženje je bilo v tistem obdobju povsem običajno, saj ni bilo televizorjev, elektrike in drugih sodobnih oblik zabave ali družabnih aktivnosti, ki jih poznamo danes. Gostilne so bile ne le prostor za prehrano, ampak tudi osrednje točke socialnega življenja, kjer so se oblikovala prijateljstva, izmenjevale ideje ter krepile kulturne in intelektualne vezi. Tako je obiskovanje gostiln predstavljalo naraven in pričakovan način preživljanja prostega časa, ki je združeval prijetno z uporabnim - kombinacijo druženja, kulturnega dialoga in sprostitve po dnevnih obveznostih.

Vendar nikoli ni pil čez dan, saj je imel preveč dela. Kot odvetniški pripravnik je dobro zaslužil, ker je nadomeščal svojega šefa Chrobata, ki pa je res od jutra do večera pil, kot navajajo viri. Čez dan je moral biti trezen, kar potrjuje tudi drugi navedek Ernestine Jelovšek: "Največjo slabost pa, ki se mu je mogla očitati, imajo tudi pobožne duše, zlasti božji namestniki: Rad je pil! Seveda, bil ni pobožnjakar … Toda toliko pijan, kakor se rado trdi o njem, ni bil. Zjutraj je šel brez zajtrka v pisarno. Kave ni pil, vsaj zjutraj ne. Opoldne je obedoval, a brez pijače; pil je torej šele zvečer; zvečer pa se celo Sokrates ni branil rujne kapljice."

Če je pil, pogojno, bi bilo to zgolj v Kranju, kar je zadnji dve leti življenja. Ernestina pravi: "Prešeren ni imel v Kranju nikogar, komur bi bil zaupal, bil je prisiljen občevati s kramarji, krčmarji, kmeti in rokodelci. Kako so bili ti ljudje izobraženi v tedanjih časih, se lahko presodi po njihovi sedanji stopnji izobrazbe. Moj oče je bil končno tudi potreben razvedrila; žal, da ga je moral iskati po gostilnah in v taki družbi. Pil je, da bi se omamil, izgubil moralno oporo ter obupal. Najgenialnejši mož na Kranjskem bi bil takrat potreboval – o tem sem trdno prepričana - oporo; nekoga, ki bi mu vdahnil upanje v svojo lastno moč, mu vrnil vero v samega sebe ter ga opomnil na njegove dolžnosti."

Prav tako je zmotno razumevanje, da je Prešeren umrl mlad. Povprečna življenjska doba v prvi polovici 19. stoletja je bila komaj 40 do 45 let. Vzrok ni bila kratkost človeškega življenja kot takega, temveč visoka smrtnost zaradi nalezljivih bolezni, slabih higienskih razmer in pomanjkanja učinkovite medicine. Mnogi so umrli že v otroštvu ali mladosti, zato je bilo povprečje nizko. Prešeren pa je to povprečje presegel za približno pet let - kar pomeni, da je dočakal starost, ki jo je v njegovem času doseglo razmeroma malo ljudi. Čeprav se nam danes, ko je pričakovana življenjska doba dvakrat višja, njegova smrt pri 49 letih zdi prezgodnja, je bila v resnici povsem skladna z razmerami njegove dobe.

Ob trgatvi (in spet ob martinovem) se torej z veselo mislijo spomnimo na našega največjega pesnika. Ob tem nam zaradi alkohola ni treba imeti nobene slabe vesti, vsaj zaradi njega. A zaradi sebe? To pa ve vsak najbolje sam.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.