Poletje v Svobodi, 8. in zadnji del:
Error paradoks alias simbolna disonanca

Piše: Aljuš Pertinač*

Evo, končno smo odkrili največji problem Slovenije ta hip. In s tem, ko smo ga odkrili, smo ga tako rekoč tudi že napol rešili. Namreč, največji problem Slovenije ta hip niso neobstoječa gospodarska rast, rekorden proračunski primanjkljaj in denimo komaj verjetna triodstotna stopnja inflacije v avgustu (pomislite, v avgustu, ko se tako rekoč nič ne dogaja). Še manj denimo to, da pacienti na nujne preglede čakajo tudi do 8 (z besedo: osem) let, o čemer piše celo prorežimski Nedeljski dnevnik. Ali pa to, kar so razkrili pri Financah, da ima povprečni Slovenec v času vladanja RoberTine 300 evrov nižjo neto letno plačo, realno pa je finančno na slabšem za 13 (z besedo: trinajst) odstotkov v primerjavi s pred tremi leti. In kaj šele to, da je RoberTinina vlada podjetjem davčno osnovo zvišala za 10-krat (z besedo: desetkrat) bolj, kot so zrasli prihodki taistih podjetij.

O ne, vse to niso največji problemi Slovenije. No, vsekakor to niso problemi RoberTine, ker to se njiju pač seveda nič ne tiče. Kar pa je njun problem in je posledično zato hkrati že po definiciji tudi največji problem Slovenije, pa je, da ju je samonikli podjetnik in po novem avtonomni in samorasli medijski mogotec ter celo kandidat za mandatarja Aleš Štrancar primerjal z italijanskim fašističnim diktatorjem in njegovo konkubino. Ja, prav ste prebrali. Največji problem Slovenije ta hip, ob koncu avgusta in v družbi triodstotne avgustovske inflacije, so X-i tam enega Štrancarja o RoberTini. Vsaj tako gre soditi po reakciji medijskega kartela v službi aktualnega režima. Dominantni mediji so nam zato nemudoma urbi et orbi prenesli sporočilo kabineta predsednika vlade, da je slednji zgrožen. Pazite, kabinet predsednika vlade dejansko funkcionira kot neke vrste tiskovno predstavništvo oziroma, ker gre za z božjimi kompleksi hudo obremenjena Despota in despojno, orakelj za sporočanje njunih emocionalnih stanj. Kot bi gledali nekakšne Igre lakote v realnosti ali živeli v tistem črnogorskem vicu: Vstani, delovni narod, Despot in despojna sta vstala.

Prizadelo ju je namreč in to tako neizmerno, da so nam o tem morali poročati drugi, tisti, ki jih mi plačujemo za to, da bi počeli čisto druge stvari in to v skupno, ne pa njuno korist, da jima Štrancar napoveduje potencialno isto usodo kot zgoraj omenjenemu diktatorskemu dvojcu, to pa ni - in to morate priznati - nikakor prijetno, namreč da bosta končala obešena na tank šteli (glede na aktualno vojno RoberTine in njunih najožjih sorodnikov z naftno družbo Petrol, je imel Štrancar pri tem verjetno v mislih tank štelo nekoč nacionalnega naftnega trgovca). Dominantni mediji se seveda niso zadovoljili s tem, da nam sporočijo, kakšen emocionalni potres je ta X sprožil pri vladajočem dvojcu, ampak so v isti sapi pobarali tudi policijo ali so pri tem X-u zaznali znake kaznivega dejanja. Policija je, nebodigalena, v sebi lastni maniri nemudoma odgovorila, da to še preučuje, da pa bi lahko šlo za tovrstne znake. Subtilnost vsega tega dejanja in nehanja je naravnost neverjetna. Gre namreč očitno za tako hudo grožnjo, da je domnevno ogrožena sploh nista zaznala in da tudi policija pipetno oziroma z izjemno tresočo roko pretresa celotno zadevo.

Štrancarju lahko seveda žalujoči ostali očitamo marsikaj, tudi denimo pomanjkanje dobrega okusa, netaktnost ali, če hočete, izjemen talent za omogočanje preusmerjanja pozornosti vladajočega para od aktualnih in realnih problemov te podalpske teokracije k virtualnim, torej v praksi neobstoječim problemom. Vsekakor pa mu ne moremo očitati, da to počne na naš račun in naše stroške, kar je po drugi strani definicija vsega, česar se je RoberTina v dobrih treh letih vladanja lotila. Jasno, Despota in prve priležnice ni zmotila Štrancarjeva opazka o podobnostih, da ne rečemo podrobnostih, njune vladavine z italijansko fašistično diktaturo iz polpretekle zgodovine. Vsi seveda vemo, da ju je mnogo bolj zmotila njegova napoved kandidature oziroma samonominacije za kandidata za mandatarja na prihajajočih parlamentarnih volitvah, ki se na vseobčo in povsem otipljivo grozo RoberTine nezadržno bližajo. Ker onadva razmišljata popolnoma enako kot Milan Kučan v tistem vicu, ko sreča pionirčka, ki mu navdušeno zaupa, da je on, torej Kučan, njegov največji vzornik in da si tudi sam želi postati predsednik, ko odraste. Kučan mu seveda odgovori: Že, že, mali, ampak predsednik je lahko samo en. Tudi RoberTina je seveda lahko samo ena in naša (ne)sreča je, da ju imamo ravno mi.

Medijski kartel v službi aktualnega režima je zato Štrancarjev neposrečen X (še posebno v državi, kjer tričetrt nacije v javni debati izkazuje izjemno nepoznavanje polpretekle zgodovine) že v naprej izkoristil za njegovo morebitno diskreditacijo v primeru, da se res najde politična stranka ali dve, tri, ki bi njegovo samonominacijo za premierskega kandidata oklicale za sprejeto. Pri tem nas skušajo prepričati, da neki X lahko ne samo bistveno ogrozi, ampak, pozor, celo zruši našo ustavno ureditev in zaneti državljansko vojno. Štrancar ima seveda, tako kaže, več kot dovolj sredstev in še posebno volje oziroma motiva, da se pred poblaznelim kultom osebnosti RoberTine, ki mu vse bolj odkrito in degutantno sekundira represivni del državnega aparata, uspešno brani sam. Vendar, kdo pa bo branil nas, žalujoče ostale, ki niti približno nimamo toliko pod palcem in ki naše ime ne rezonira tako močno v domači in tuji medijski areni? Odgovor je seveda, nihče, ker tisti, ki bi nas po naravi stvari in črki zakona morali, so že davno zaposleni drugje.

Naša nekoč legendarna policija, še prej milica, ki nas je z ramo ob rami s Teritorialno obrambo uspela ubraniti pred jugosrbsko agresijo ter tako odločilno zaščititi pluralizem in parlamentarno demokracijo, takrat obe še v povojih, je denimo prezaposlena s tem, da s helikopterjem prevaža požrešnico, pardon predsednico z dopusta in nazaj. Pri tem ne samo nenamensko troši proračunska sredstva in zlorablja kritično infrastrukturo, ampak hkrati zavestno laže, da razlog ni v pregovorni lenosti in na tuj denar požrešni dotični visoki predstavnici države, ampak v nekih nikoli videnih in prvič slišanih taktično varnostnih razlogih. Kot da bi šlo za neko super duper prikrito policijsko operacijo, ne pa čisto navadno zadovoljevanje najbolj rudimentarnih pridobitniških in samopašnih potreb požrešnice, pardon predsednice. Taiste, ki so jo, pozor, ljubljanski kriminalisti že decembra 2022 kazensko ovadili zaradi suma ponarejanja poslovnih listin, po domače povedano poslovne goljufije. Njena zavod Info (javna) Hiša naj bi namreč Rdečemu križu, ki mu je nadebudna motoristka (šifra: bmk za ogljični odtis, ko sem enkrat že izvoljena) v tem času celo predsedovala, izdal fiktiven, torej lažen, izmišljen račun.

Pirc Musarjeva ima seveda to nesrečo, da poslovnež Štrancar v zvezi z njo in recimo ženo nekdanjega filipinskega diktatorja (še) ne tvita in da je že (ne)srečno poročena. Tako ji za preusmerjanje pozornosti preostane zgolj, da serijsko zlorablja policijski helikopter v popolnoma privat namene pri nas in se preganja z vodnimi skuterji na sosednjem Hrvaškem, pri čemer seveda nenehno, če verjamete, preverja ogljični odtis. RoberTina je tako tu v veliko boljšem položaju in si lahko omisli za lase privlečeno populistično politikantsko poroko, kjer bodo tako ali drugače sodelovali očitno zgolj tisti, ki so Slovenijo pripeljali v položaj, ko njeni največji problemi niso šokantni kazalci rapidnega znižanja splošne blaginje, ki smo jih zgolj nekaj našteli v uvodu. Mašnik, pardon matičar, bo tako kar Golobov politični vzornik in glavni promotor popolne srbizacije slovenske politike, ljubljanski župan. Poročna priča pa po vsej verjetnosti zloglasni samooklicani dvojni doktor davčnih utaj in prvi kandidat za veleposlanika Republike Srbske, v primeru njene odcepitve od Bosne in Hercegovine, pri nas, ki po poročanju nekaterih medijev, ki so pregovorno blizu njegovemu nekdanjemu najbolj znanemu zaporskemu tovarišu, pri svojih helikopterskih lobističnih poslih najbolj operira z imenom prve konkubine in bodoče brezmadežne neveste. Slednje naj bi dokazovali tudi zvočni posnetki oziroma transkripti le-teh, sam dvojni doktor pa je že večkrat bolj ali manj prostodušno povedal, da prva konkubina ob nekdanjih obiskih na njegovi jahti tja ni prihajala kuhat in pospravljat.

Kar je seveda idealna priložnost, da ponovno spomnimo, koga pravzaprav kani oženiti naš Taubi. Nekdanji seks simbol preprodajalcev ukradenih avtoradiev, serijsko spremljevalko tipov, ki so do svojega premoženja prišli na bolj ali manj sumljiv način ali pa so v fingiranih zvezah z njo zgolj skrivali svojo dejansko spolno usmerjenost oziroma oboje, ter promotorko kripto piramidnih prevar. Res poroka iz sanj, ni kaj. Kako lahko naš (pre)dragi Roberto, ki ves čas daje vtis, da hodi naokoli s konstantno erekcijo, vsakič, ko pomisli sam nase, če se naključno zagleda v kakšni izložbi, pa doživi celo čisto pravi izliv, meni, da si bo na ta način zagotovil, njegovi politični botri iz sotočja Save in Donave bi rekli osigural, ponoven mandat, je skoraj, prosto po jugo esperantu, van vsake pameti. Ampak če razen tega, da bolehaš za akutnim egotripom in vase zaverovanostjo s trajno lepljivimi prsti, nimaš praktično ničesar drugega pokazati, potem ko ti je bila za štiri leta zaupana tako rekoč absolutna oblast, se pač moraš tolažiti s poroko, ki je nepovabljenim videti natanko tako kot iz kakšnega Kusturičevega filma.

Kaj bo sledilo po epski poroki, lahko zgolj ugibamo. Podobno kot napovedana notranja revizija že pravnomočnega posla nabave reševalnih helikopterjev, ki to v resnici niso, ki jo je javno oznanil, pardon izrazu, blesavi notranji minister, praktično minuto zatem, ko je še zatrjeval, da s tem privat biznisom na javne stroške, ni absolutno nič narobe. Policijski minister, ki brani RoberTino pred neprijetnimi X-i, bo torej preiskoval samega sebe, potem ko se je že v naprej razglasil za nedolžnega in to ob asistenci policije, ki ji je nastavil kasneje prisilno odstopljenega direktorja, ki za kaj takšnega niti ni izpolnjeval pogojev. Ob tem se lahko zgolj tolažimo, da nam vladajo vajenci, če ne celo mlajši dežurni svojih političnih vzornikov iz Srbije. Če ne, bi namesto Alibaba fontane za par čukov, ki je stala več kot dvajsetkrat toliko, imeli denimo nacionalni fuzbalski štadion, kot je denimo tisti iz beograjskega Surčina, ki sprejme 52.000 gledalcev in je stal 960 milijonov evrov. Povedano po domače, slabih 18.500 evrov na gledalca, medtem ko je po kapaciteti skoraj identičen nogometni objekt v turški Ankari stal komaj slabih 226 milijonov in pol ali zgolj 4.500 evrov na gledalca.

Po informacijah iz Festivala ladje norcev, popularno imenovanega Svoboda, naj bi zakonca RoberTina po poroki prevzela oba priimka. Namesto Robi Star Solarja bomo tako v Strunjanu (kako medlo, mar bi šla na Crveni vrh ali pa vsaj v Radine) bojda dobili Roberta Goloba Gabra. Psihoanalitik in dvojni magister Roman Vodeb trdi, da gre v tem primeru za nič manj kot error/paradox oziroma simbolno disonanco. Mi pa stoično dodajamo, da je takšna, torej simbolno disonančna, kar cela Slovenija, odkar je 1. junija 2022 prisegla RoberTinina vlada. Bosta torej fejk poroka in kasnejše praktično neminovno brezmadežno spočetje dovolj za "zasiguranje" še enega mandata rekordnih primanjkljajev, inflacije, čakalnih vrst in padcev kupne moči oziroma blaginje? Odgovor na to bo dokončno dalo naslednje dolgo vroče poletje v (ne)Svobodi.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.