"Dolgo časa so predsednici DZ, premierju, Predniku in ostalim stali ob strani tudi dominantni mediji in nadzorne institucije. Zato naj predsednik programskega sveta javne RTV in zasebni partner namestnice predsednika KPK kar ukine oddajo Tarča. Tako bo vsaj bolj jasno, kdo so prave Tarče Svobode."

Piše: Aljuš Pertinač*

Na portalu, ki ga pravkar berete, ste lahko v minulih dneh ekskluzivno izvedeli, da Janija Prednika, šefa poslanske skupine SD, že druga nekdanja partnerka, z imenom in priimkom, obtožuje nasilja in groženj s smrtjo. Med drugim naj bi ga med omenjenimi dejanji posnela z mobilnim telefonom in na državno tožilstvo podala kazensko ovadbo. Nasilje do žensk in/ali spolno nasilje zahtevata ničelno toleranco. Zato je toliko manj razumljivo, da so dominantni mediji omenjeno novico v celoti zignorirali oziroma jo v času, ko to pišemo, še vedno ignorirajo.

Jani Prednik ni kdorsibodi. Gre za dolgoletnega kariernega politika in vodjo poslanske skupine druge največje koalicijske stranke. Kot tak je absolutno javna oseba, zato je neminovno v javnem interesu, da izvemo, ali gre v resnici za nevarnega sociopata in nasilneža. Nekdanji partnerki, ki ga obtožujeta nasilja, tudi nista kdorsibodi. Z obema je bil omenjeni v stalni zvezi, z drugo sta celo skupaj zgradila hišo. Zato ju nikakor ne moremo vnaprej diskvalificirati, češ da Prednika obtožujeta po krivici oziroma iz nekih neiskrenih, nepoštenih motivov. V vsakem primeru se je, ko gre za resen sum nasilja nad ženskami, treba že v startu avtomatsko postaviti na stran šibkejše(ga), torej domnevnih žrtev.

Molk tistih, ki bi morali prvi in najglasneje spregovoriti, je zato dobesedno oglušujoč. Molčijo uradne institucije, v prvi vrsti predsednica državnega zbora in Prednikova predstojnica ter predsednica republike, obe sicer ženski, in policija, ki bi se morala na tako resne sume hudih kaznivih dejanj nemudoma in z vso resnostjo odzvati. In molčijo tudi civilnodružbene organizacije, ki se posebej dičijo z občutljivostjo na tovrstno nasilje in ki so jih sicer polna usta zagovarjanja pravic spolnih manjšin in žensk. Inštitut 8. marec, Spol.si, #Onave ... molčijo kot grob. Koga ali česa se v resnici bojijo?

Parlamentarne volitve so največ pol leta daleč. In za Prednika kot uveljavljenega politika, ki na omenjenih volitvah skoraj zagotovo kani ponovno kandidirati, je odločilnega pomena, da bodisi do takrat opere svoje dobro ime ali pa se sprožijo ustrezni postopki, da bodo volivke in volivci vedeli, s kom imajo v tem primeru opravka. A tudi on se je zavil v molk. V dobi družbenih omrežij in pametnih telefonov oziroma naprav je seveda iluzorno pričakovati, da bi se tovrstne domnevne zločine dalo učinkovito pomesti pod preprogo. Kar seveda ne pomeni, da ne bodo vztrajno in nenehno poizkušali. Ker zakon molka, prava pravcata omerta po zgledu sicilijanske mafije, ki trenutno vlada v našem medijskem prostoru, še posebno znotraj medijskega kartela v tajkunski lasti in/ali službi aktualnega režima, je eno ključnih sredstev pri morebitni ohranitvi oblasti v rokah tretjerazrednih politikantskih diletantov in klientelističnih povzpetnikov.

Samo predstavljamo si lahko, kakšen vsesplošen plaz, da ne rečemo pravi, pravcati stampedo bi se sprožil, če bi se na zatožni klopi znašel vodja katere od opozicijskih poslanskih skupin. Politično presojanje novic oziroma urednikovanje zgolj in izključno v korist aktualne oblasti sta še posebno degutantna in zavržna, če se dogajata tudi skozi prikrivanje resnih sumov glede kaznivih dejanj zoper spolno in osebno nedotakljivost. Dejansko gre tu za tiho sodelovanje, dobesedno taktično kolaboracijo, s tem pa toleriranje in celo opravičevanje nasilja med spoloma, aktivno rehabilitacijo domnevnega nasilneža in dodatno stigmatizacijo žrtve. Če primerjamo odzive, ki jih, kot rečeno, tako rekoč ni, v aktualnem primeru in v primeru, ko se je s podobnimi, sicer za javnost celo anonimnimi obtožbami soočil znani judoistični trener iz Celja, lahko zgolj z grozo ugotovimo, kako globoko so se politično agitatorstvo, korupcija in klientelizem zajedli v naš medijski prostor. Da so novinarji pri nas v težkem položaju, ker so odvisni bodisi od tajkunskih lastnikov bodisi od oblastnikov, ki imajo povsem pod kontrolo "depolitizirani" javni RTV-servis, in spričo obilnega sofinanciranja iz paradržavnih podjetij, tudi največjo komercialno televizijo, je lahko delno opravičilo, ne more pa biti priročen izgovor za kršenje osnovnih novinarskih standardov in zanemarjanje poslanstva.

Kot ribe molčijo seveda tudi samozvani nikogaršnji hlapci. Molčali so itak že, ko se je pred volitvami izkazalo, da je sedanji premier uspešen, predvsem pa zakonit oziroma menedžer s poslovno in osebno integriteto zgolj še v prorežimskih pravljicah za lahko noč. Molčali so tudi kasneje, ko se je omenjeni lotil izganjanja tako imenovanih janšistov iz nacionalke, državnih služb in kasneje iz javnega življenja nasploh. Molčali so, ko je govoril eno, mislil drugo, delal pa povsem tretje. In molčijo sedaj, ko jih premier prek svojega psa čuvaja, pardon odvetnika, javno klofuta levo in desno ter se dobesedno dela norca iz njih. Če je takšno ravnanje, kot rečeno, še lahko delno razumljivo, nikakor pa ne opravičljivo pri novinarjih režimskih medijev, je še toliko manj razumljiv molk maloštevilnih neodvisnih ali vsaj tako predstavljajočih se medijev. Razumemo, da se (upravičeno) lahko bojijo Goloba. Ne razumemo pa, zakaj se bojijo enega Prednika.

Ampak molčali so tudi in še molčijo, ko že omenjena predsednica državnega zbora pošilja policijo, kot v starih dobrih časih enopartijskega režima v bivši skupni državi, nad drugače misleče in ko premier javno grozi institucijam, kot je Komisija za preprečevanje korupcije, ki zoper njega ravnokar vodi več postopkov,in serijsko toži svoje politične nasprotnike. Molk je pač očitno (zanje) zlato in se meri v drobtinah, ki jim jih s svoje bogato preobložene davkoplačevalske mize milostno odmerjajo aktualni oblastniki.

Ko smo že pri po ustavi drugi najpomembnejši političarki v državi, ki jo je zmotila naša opazka, da parlament spreminja v kurbnhaus, na dan prihajajo nove in nove podrobnosti, da si svojega spolnega življenja ni popestrila zgolj med mandatom, ampak dejansko prek njega, namreč z domnevnim zapeljevanjem kolegov poslancev. Pošiljanje opolzkih esemesov oziroma tako imenovano sextanje gotovo ni v opisu del in nalog prve med enakimi predstavniki ljudstva. Če pri tem za seks ponuja še visoke honorarje po eni in politične koristi ustanavljanja nove politične stranke na drugi strani, potem je štajerski narečni izraz za javno hišo lahko še premila ocena.

Dolgo časa so njej, premierju, Predniku in ostalim ob strani, kot rečeno, stali tudi dominantni mediji in po (pre)večkrat zgolj mrtvih črkah na papirju neodvisne nadzorne institucije. Zdaj ko so se ob koncu mandata, v strahu pred povolilno usodo ali pa osokoljeni s pojavom novih iteracij antijanša potencialnih bodočih odrešenikov končno kot Trnuljčice zbudili iz večnega spanca ali pa zgolj postali koristno orodje v internih antijanša političnih bojih, pa vijejo roke in tarnajo nad zlo usodo, ki jim je na pot prinesla Svobodni valjar medijsko-politično-kapitalske šmir mašine. Kdor seje veter, bo pač žel vihar, zato se nam omenjeni, kljub nezavidljivemu položaju, v katerem so se znašli, roko na srce niti malo ne smilijo.

Prava Tarča Svobode namreč niso oni, ampak mi vsi ostali, ki si ne pustimo zapreti ust in ki ne verjamemo v pravljice za lahko noč, ki nam jih dnevno servirajo. Ki se ne želimo odpovedati dosedanjemu načinu življenja in recimo prehranjevalnim navadam zgolj zato, ker tako ustreza kapitalskim interesom Festivala norosti Svobode na oblasti ali zgolj osebnim kapricam njenih glavnih protagonistov. Ki se zgolj prizanesljivo nasmihamo, ko odpuščena -nekdanja - novinarka Tarče razlaga, da Golobova vlada utišuje kot še nobena prej, ali ko premier beblja, da imamo Slovenci znanje, ki ga ceni ves svet, tudi v vesolju. Ki ne zamahnemo z roko ob novici, da je podjetje brez referenc in z enim zaposlenim v devetih mesecih sklenilo za več kot milijon evrov pogodb z velikimi državnimi podjetji, ker je pač lastnik iz prave politične stranke. In ki nenazadnje nismo pozabili, da sta se Svoboda in Levica pred volitvami zavezali k moratoriju na širjenje cestne infrastrukture, sedaj ko nam grozi popoln prometni kolaps, pa hitijo nadoknaditi že zdavnaj zamujeno. Še manj pa pozabili, da je Golob o obvezni božičnici še tri leta nazaj govoril takole: "Ko bomo imeli prestrukturirano gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo, bo to tudi mogoče."

Nam, ki smo prava Tarča povampirjene Svobode, je namreč popolnoma jasno, da še zdaleč nimamo prestrukturiranega gospodarstva z visoko dodano vrednostjo, ampak je le-to na žalost še v veliko slabši kondiciji, kot je bilo, preden so ga tile analfabeti dobili v roke. Namesto tega pešamo oziroma dobesedno padamo pri treh ključnih kazalcih gospodarskega razvoja. Pada nam produktivnost, imamo manjšo dodano vrednost in kot za Nemčijo druga evropska država z največjim deležem industrije v bruto družbenem proizvodu imamo praktično nično industrijsko rast. Z drugimi besedami, Slovenija in mi z njo, je krepko na poti v recesijo. Recesijo svobode govora in medijskega pluralizma, recesijo demokratičnih standardov in politične participacije in nenazadnje ekonomsko recesijo oziroma padec kakovosti življenja.

Nobeno trosenje predvolilnih populističnih puhlic o obvezni božičnici, ki bo itak samo za naše in se ji bo v resnici reklo povišan regres za dopust ali pa Golobove nebuloze tipa, da si je vlada za prioriteto zadala delo za ljudi, tega krutega dejstva ne morejo spremeniti. Niti s tem, da se Golob pravzaprav zgleduje po srbskem voždu Aleksandru Vučiću, se žal ne moremo tolažiti, ker niti to več ne drži. Srbija bo namreč imela po novem veliko hitrejše vlake od Slovenije. Vlak Sokol bo tako denimo dosegal hitrosti do 200 km na uro in bo razdaljo 185 km od Beograda do Subotice prevozil v 79 minutah, medtem, ko pri nas najhitrejši vlak razdaljo Maribor–Ljubljana, ki znaša 153 km, premaga komaj v 110 minutah. Pol ure več za 30 km manj. Zato naj predsednik programskega sveta javne RTV in zasebni partner namestnice predsednika KPK kar ukine oddajo Tarča. In dacarji naj še vedno limajo trikrat višje kazni od pokojnine upokojencem, ki pomagajo napol slepim prijateljem. Tako bo vsaj bolj jasno, kdo so prave Tarče Svobode.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.