Nekoč je nekdo zadel na loteriji. Kupil avto in ga pospravil v garažo.
Moj prijatel Miran si je zaželel avto, zato mu ga je oče kupil od človeka kateremu je avto stal v garaži in ga registriral. Po slabem letu pa se je Miran odpravil na reden servis in registacijo.

Miran, doma v dnevni sobi.

Na deževen petek, malo pred 10h žvečer, po obilni večerji in naloženem darilu za Miranovega očeta v avtomobilu, sva se skupaj z Miranom odpravila v vas Bolho na Madžarskem k očetu, saj je v sosednji vasi odličen avtomehanik, ki bi avtomobil srevisiral in ga pripravil za tehnični pregled. Še pred odhodom pa je bilo potrebno avto vžgati. Miran se je usedel v avto in njegov prijatel, katerega sva poklicala na pomoč, ga je s svojim avtomobilom-twingotom potisnil, da se je motor vžgal.

Zagon motorja

Ob tej akciji sem postal malce zaskrbljen o možnostih, da bi s tem avtomobilom prišla na cilj, ki je oddaljen 450km iz Ljubljne. Miran mi je pojasnil, da je to najenostavnejši način vžiganja njegovega avtomobila. Nisem imel pripobm.

Dolivanje bencina

Odidemo na bencinsko črpalko ugasnemo avto in
natočimo poleg polnega rezervoarja še dodatnih 10 litrov za rezervo.

Pogled v avto iz sovotnikovih vrat

To naj bi zadostovalo za pot. Plačali smo gorivo in ponovili vžig. Prijatelj se je s Twingotom počasi naslonil na zadek in naju porinil v “Trajbotu”, da je avto vžgal, nato pa sva pogumno krenila na pot do Madžarske.
Ker nisva vedela kako se pride po stari cesti do Maribora, sem poklical pirjatelja kateri nama je predlagal pot: Domžale, Dob, Celje, Maribor.
Pot do Celja je potekala breztežav, razen vročine v avtu. Gretje in ventilator sta hkrati delala s polno močjo.
Zakaj je bilo temu tako mi je Miran pojanil, da se je nedolgo nazaj zaletel v drevo in zdaj pušča hladilnik.
Počasi se mi je delala celotna slika in postalo mi je jasno zakaj imava s sabo toliko vode. Približno 10 plastek različnih velikosti.
Na tej točki moram povdariti, da mi je na poti do Celja mimo Trojan, Miran na mojo željo dal denar, da sem si šel kupiti 3 krofe, kateri so bili skozi nočno vožnjo vredni zlata.
Ta čas je Miran počakal v avtu, da motor ne bi slučajno ugasnil. Tukaj se stvar tudi malce zakomplicira, ker če avto stoji se tudi greje veliko hitreje, zato sem moral nakup opraviti zelo hitro, kar pa ni bil edini porblem. Ker je avto stal sva morala ugasniti ventilacijo, saj se je tako zaradi velike luknje v izpušni cevi v avtomobilu nabralo veliko manj dima, kar pa je žal povečalo gretje motorja.

Ob zapuščanju Celja se je zgodba ponovila. Nisva vedela kako nadaljevati pot in tako nama je moj prijatelj svetoval naj greva do Rogaške slatine in od tam do Maribora. Na poti do Maribora sva se trikrat ustavila, saj je v avtu postalo zelo hladno , kar pa je bil znak, da morava doliti vodo. Prve dvakrat je to naredil Miran, tretjič pa sem dolil vodo jaz. Nalil sem okoli 2 litra vode, kar pa je po Miranovi razlagi bilo nesmiselno, saj če naliješ polen razervoar se voda hitreje porabi. In res, vode je zmanjkalo v rekordno kratkem času.
V Mariboru sem spet klical prijatelja, samo ta se mi ni več javil, ker je bila ura že nekaj čez dve zjutraj.
Zato sva klicala Miranovega prijatelja, ki nama je povedal kako nadaljevati pot iz Maribora proti Madžarski.

Malo izven Maribora sva naletela na samopostrežno bencinsko črpalko in Miran se je odločil, doliti gorivo. Ustavila sva se na črpalki, nisva ugasnila motorja in kljub temu poizkusila doliti gorivo. Ker nama to ni uspelo (poizkusila sva dvakrat) sva obupala in se odločila, da v avto natočiva tistih rezervnih 10 litrov.
V tem trenutku pa je avto ugasnil. Jaz si privoščim 1.krof. Miran pa je med tem iskal korec v prtlažnku. Po pojedenem krofu sem se mu pridružil zadaj pri prtljažniku. Ko sem videl, kaj vse je bilo v prtiažnku, mi je postalo jasno zakaj ga Miran ni našel. Malce sem še preložil stvari in ga našel.
Dolila sva gorivo, Miran se je usedel v avto jaz pa sem se postavil za avto in ga porini. Deset korakov, do zelo hitre hoje in potem počasni tek in nato se je zaslišalo pum pum pum brum brummm.  Prižgale so se luči, usedel sem se v avto in si še vedno oblizoval sladka usta od krofa.
Čez čas sva spet trpela, ker je bilo v avtomobilu spet peklensko mraz in se ustavila šele med preminulimi hišicami mejnih prehodov med Slovenijo in Mažarsko.

Mejni prehod z Madžarsko

Naredil sem nekaj nočnih fotografij, dolila sva vodo in potem nadaljevala pot. Čez čas je spet ledeni zrak pihal skozi reže veltilatorja direktno v kolena. Situacija je bila vsakič slabša, saj sem imel sedež, kar se da naprej, ker je bilo za mano prej omenjeno uteščeno darilo za Miranovega očeta, darilo je bilo kotel za kuhanje žganja, in zato me je toliko bolj zeblo in bolelo saj sva v avtu preživela že kar nekaj ur.
Tako sem se prostovoljno javil, da dolijem vodo, ampak Miran je imel teorijo, da je bolje, da se peljeva čim dlje, ker je vode še zadosti le greteje ne dela in sploh se ni dobro ustavljati na kakeršnem koli klancu. V daljavi sem videl še veliko ravnine in tako sem zahteval, da ustavi avto, da mu dolijem vodo. Ustavil je. Polno plastenko je bilo kar težko najti v pritljažniku in tako sem dolil tokrat samo 3/4 lita vode. Med pospravljanjem plastenke nazaj v prtlažnik sem zaslišal, da v okolici teče potoček, ki se je ustvaril ob deževni noči.
Na misel mi je prišlo, da bi lahko to deževnico natočil v plastenke saj sem med premetavanjem stvari v avtu videl tudi lij. Napolnil sem plastenke in se usedel v avto, nakar pa mi Miran pravi, da zdaj, ko pa že imava veliko vode lahko še malo dotočim.
Moram pa reči, da je v avtomobilu prav lepo dišalo po trojanskih krofih.
Odprl sem sprednji pokrov motorja in dolil vodo. Priznam, pokorov sem malce grobo zaprl in malo za tem se je motor ugasnil.
Kasneje sem zelo podrobno izvedel pri mehaniku, da je, avto imel težave z reglerjem, ki vžiga svečke, saj je v njem mankal zatič za pozicijoniranje.
Tega mi seveda Miran ni znal pojasniti in tako tudi ni točno vedel, kako se to popravi, zato je poklical prijatelja, ki je to popravljal prejšnič, osebno nisem vedel, da je to tudi problem ter, da sva se zato izogibala avtocest. Kar pa zdaj res ni bilo važno, ker sva imela problem, da avto ni  vžgal klub mojemu zelo izčrpnemu porivanju. V večini piskusov je bilo samo kkk krkrkk krrrk.

Končno sredi noči prebudiva Miha(Miranovega prijatelja, ki nama je iz začetka pomagal pri vžigu), to je prijatel, ki naj bi vedel, kako se to popravi. Miran ne servisira avtomobila, zato sem ostal le še sam, da to poizkusim popraviti.
Navodila so bila sledeča: odpreš razdelilno kapo in tam vidiš črtice potem pa nastaviš tako, da je ena črtica nasprot druge.
Ko sem odstranil kapo(to je oranžana plastika iz katere gre 5 žič), tam ni bilo nobene črtice. Spet kličem in izvem, da moram odstaniti še regler in potem sem videl črtice. Prestavil sem črtice tako, kot mi je bilo rečeno. Se postavim za avto in začem porivat. Avto ni vžgal, niti v 4. poizkusu.
Resno mi je že dišal krof v avtu in ni se mi več dalo porivati avtomobila.
Tako mi je ob tej omami prišlo na misel, da bi črtice lahko bile tam z namenom. Sledilo je še nekaj poiskusov, na kar mi Miran pojasni, da se regler ne sme vrteti sam od sebe, saj se mora motor shladit. Še danes ne vem, kako je to povezano.
Rešitev problema je bila sledeča kos papirja, ki sem ga našal v žepu, sem odtrgal in zatlačil v luknjo na reglerju to dobesedno zabil na stift tako, da se ni več premikal. Porinil sem avto in vžgal je v tretjem pizkusu.
Ko smo že pri popravilu, tukaj je bilo najbolj zabavno to, da je mimo naju pripeljalo nekaj vozil. Najbolj zabavni so bili kamijoni, pri katerih do zadnega trenutka nisva vedela ali bodo zavili na nasprotni pas ali ne, ker sva z avtom stala kar na voznem pasu, saj sva ga morala porivat po cesti.
Kar pa se porivanja tiče, čas, da je avto dosegel navečjo hitrost, je po mojem mnenju postajal vedno daljši in jaz sem postajal vedno bolj zadihan.
Zgodba z reglerjem se je ponovila še enkrat, samo, da je tokrat popravilo uspelo v drugem poizkusu. Peljala sva se čez vasi in ravnine in počasi proti jutru prispela do Bolhovega, do hiše Miranovega očeta .

Dvorišče Mironovega očeta

Ograjo je odpru možakar 100kg, mačkasto vinjen v delovnem pajacu in govoril zelo nerazumljivo slovenščino. Bil je Miranov oče.

Trabant pred hišo v Bolhem

Ob prihodu mi je oče omenil, da ima star traktor, motor in nekaj prašičev. Ko sem naredil fotografije trakorja in svinje sem ugotovil, da ima zelo fotogenično svinjo, traktor pa je bil zanimiv, ruske izdelave. To da vžge pri misnus 20 pove svoje. Predvsem pa pove, da je v teh krajih mrzlo. Trenutno poplavlja skoraj povsod in slabšega standarda nisem videl še nikjer v Sloveniji. Vsi se vozijo s kolesi, fasad pa ne obnavljajo.

Sovaščani v Bolhem

Zadnji del dvorišča, ker so živali

Ruski traktor

Svinja z maldiči

Kasneje ob kosilu mi je povedal, da je v petek, prejšnji večer, odšel na zabavo kjer so zelo dobro jedli in veliko pili, domov pa je prišel ob 4h zjutraj, to pa je skozi dan velikokrat ponovil.

Jedilnica z kuhinjo

Zažgane krtačke zaganjača

Serviser

Oče in serviser v mehančni delavnici

Prevzem avtomobila

Dvorišče serviserja

Seznam delov potrebnih zamenjave

Odideva v hišo in oče nama ponudi pečena jajca, ki jih je naredila očetova žena, ki zelo slabo govori srbohrvaško. Slabo, to mislim tako slabo kot jaz razumem madžarsko. Ena, dva, deset, ljubim to je vse kar znam povedati. Ponudil nama je tudi klobase in salamo, ker pa sem vegetarijanec, sem vljudno odklonil. Oče mi je na vsak nači hotel nekaj ponuditi. Tako sem vzel jabolko, ki je bilo v posodi s še tremi bananami in nekaj pomarančami. Res nisem bil lačen saj sem skozi pot jedel tiste krofe.
Naredili smo plan in Miran je odšel spat, jaz pa z očetom na servis.
Servis je bil oddaljen le dve vasi. Oče me določi za voznika in tokrat on porine avto.
Vrtna vrata mehanika so se odprla sama, mehanik pa je bil upokojeni carinik ali pa policaj na carini, ki mu je “šraufanje” avtomobilov strast. Po nekaj madžarskih stavkih med očetom in avotmehanikom, mi je oče razložil naj vzvratno odpeljem na dvorišče, kjer sem avto predal mehaniku. Nato sem mehaniku na kratko razložil, kar vse je pokvarjeno, saj sem na poti, do sem izvedel, kar veliko podrobnosti. Sledil je pregled avtomobila in mehanik je prižgal prenosni računalnik ter začel dodajati dele za zamenjavo na seznam, ki so ga naredili že ob nakupu avtomobila pred enim letom.
Seznam je bil zelo dolg: amortizerji, bremze, avspuh, sedež, zadnja klop, rotor, čeljusti za bremze, pakne in tako dalje….vsaj 15 izdelkov ,ki pa jih zaradi jezika nisem razumel.
Kasneje je na ta seznam dodal še zaganjač motorja, saj je bil skurjen, po njegovih besedah zažgan, saj so ga po govoricah sodeč, zaradi problemov z vžigom, vžigali v prvi prestavi (brez sklopke!).

Miran za volanom Peugeot 607

Očetova žena naju je odpeljala domov, kjer sem si privoščil nekaj spanca, potem pa smo odšli na kosilo. Pica je bila zelo poceni in malce bolj zapečena, solata z čebulo pa tako pekoča, da sem imel zadah po čebuli še cel dan. Doma, pri očetu sva zamenjala avto za peguo-ja 607, usnjeni sedeži, gretje sedežov, avtomatik, skratka vse kar si lahko želiš, predvsem pa prazna zadnja klop na kateri sem prespal večino poti domov.
Ko že omenjam sedeže, sem se spomnil, da je v Trabantu na zadnji klopi, ki to ni več bila, ampak je bila malce odžagana likalna deska, stal kotu za žganjekuho. Ki je po prvem poiskusu, ko ga je oče hotel dati iz avta, sledilo vprašanje, kako sva ga z Miranom dobila noter. Nato sva se z očetom zelo namučila, da sva ga spravila čez sovoznikova vrata ob čemer pa sva do konca raztgala sovoznikov sedež, ki je bil še edini uporaben. Pri tem dejanju je oče zagledal velik hlod, ki je bil za voznikovim sedežem, kot je pojasnil Miran je služil temu, da si se lahko naslonil na sedež, saj zatič za naslonjalo ni več delal. Oče me je prašal za kaj je to tam in jaz sem mu ogovoril, da je to kozmodisk.

Serviser med delom

Uničeni deli avtomobila, ki so potrebni zamenjave

Podvozje Trabanta

Miran pojasnuje serviserju še zadnje probleme z avtomobilom.

Z Miranom sva se po kosilu nato ponovno odpeljala do mehanika, da sva pobrala še telefon, ki je ostal v avtu, nato pa se odpravila proti domu v Slovenijo. Zaspal sem na zadnji klopi šestosedmice.

V soboto sem moral še zmontirati 2 stropna nosilca v šotoru za fleše, katere bom rabil v nedeljo, ko sem fotografiral pasjo razstavo na Braju.
To da sem bil zelo zaspan naslednji dan mi ni trega omenjati, omenil pa bi le to, da je bil to dan, ko sem zunaj preživel od 9h do 17h na vetru in mrazu. Pozabil pa sem na dodaten pulover in pajkice. Pasja rastava Barje je uspela in stropni nosilci, ki sva jih montirala pozno v noč so bili zelo uporabni.

Teks popravila Neja Tilinger.