POOOOK…

Ne vidim,

razletelo se je

v roki moji,

jok in solze

gaze in povoji.

Prekratka je

ta vrvica usode,

hitro dogori,

je konec epizode.

Ne slišim,

počilo je

v roki moji,

solze in obup

kričijo po vzgoji.

Prekratka je

ta vrvica usode,

hitro dogori,

je konec epizode.

Ne čutim

je razneslo

roki moji,

božal po neumnosti

bom le še svoji.

Le zaradi nje,

vžigalne vrvice,

postal odvisen sem

od pomoči,

ko roki moji

do komolcev

božajo mi

gazo čez oči.

En pok,

en sam urok

usodne detonacije

me je objel,

nisem slišal

krik opozorila,

ki mi ga je

svet odraslih zaželel.

Ležim na hladni

operacijski mizi,

roki prideta

šele kasneje,

rane na obrazu

žgejo in skelijo,

zvoka ni, a ogledalo

več se ne zasmeje.

Prekratka je

ta vrvica usode,

hitro dogori,

je konec zadnje epizode.

by Mikla