POSTOJ…

V meni nekaj je obstalo,

se vrti v krogu brez izhoda,

temnó je in zavezanih oči,

v labirintu tava mi neroda.

Postoj poet na svoji poti…

V meni nekaj je obstalo,

mi maši življenje samo,

ni pretoka misli in idej,

ne najdejo na poti pravo ramo.

Postoj poet in rimo odpočij…

V meni nekaj je obstalo,

pelje me v občutke znane,

ko veslal sem po spominu,

na površje plavajoč mi stare rane.

Postoj poet, nahrani svojo pesem…

V meni nekaj je obstalo,

pa ne gre mi in ne zna naprej,

vse se za brezbrižnost je prodalo

in ne zlagam v taso več idej.

Postoj poet, objemi svojo muzo…

V meni nekaj je obstalo,

buta hrepenenje ob čeri,

ugaša v meni nežna ptica pevka,

prelevila se je v trop zveri.

Postoj poet, utrujen od darú…

V meni nekaj je obstalo,

ni goriva več in volje,

ranjen samotar je obležal,

na tepihu, kjer piše »Saj bo bolje!«

Postoj poet…

by Mikla