V soboto je časopisu Svet24 objavili nek članek o Borutu Pahorju njegovemu koledarju in nekaterih njegovih narcističnih ekscesih. Kritičen in piker sogovornik v omenjenem prispevku je bil tudi filozof dr. Igor Pribac, ki je bil sicer vodja predsedniške kampanje pri Danilu Türku. To je bila malce nefer poteza uredništva/novinarke, saj ne Pribac niti jaz nisva bila prizanesljiva do aktualnega predsednika države. Zase vem, da Pahorju v resnici nikoli nisem bil posebej naklonjen (prav zaradi njegovega narcizma), sem ga pa nekajkrat – ko je bil predsednik vlade (ki je potem padla) – branil.

Pahor ima že vseskozi določene zdrse; po moje mora imeti vseskozi ob sebi nekega supervizorja/nadzorovalca, ki bdi nad njegovimi zdrsi in ga korigira. Zdrsi se mu dogajajo redno in so del njegove osebne (narcistične/narcisoidne) »folklore«/simptomatike.

Pahorjevi zdrsi znajo biti za njegov štab prav nadležni; včasih so za slovensko javnost tudi neopazni/neodkriti, ker se zgodijo v tujini. Lani poleti se je Pahor udeležil  18. Vrha predsednikov srednjeevropskih držav v Bratislavi. Bruka, ki si jo je privoščil je bila zagatna, a v Sloveniji dokaj neodmevna. O njej je pisal (le) Boris Vezjak na svojem blogu. Torej, kadar se Pahor preda svoji intuiciji, torej svojemu nezavednemu, mu spodrsne. Kadar se ne igra, in je pristno on, lahko nastane problem (za njega kot predsednika in za Slovenijo). Na omenjenem obisku je po Bratislavi strašil v kavbojkah, supergah in karirasti srajci in na nek način sramotil in Slovenijo in gostitelja, slovaškega predsednika Ivana Gašparoviča.

V letošnjem decembru je Pahor po Slovencih udaril s stenskim koledarjem za leto 2015. Mediji so o tem poročali – mene (in Pribaca) pa so vprašali, kaj si mislim. Moji originalni odgovori za Svet24 so šli v tole smer:

»Za Pahorja sem že velikokrat poudaril, da ga izdaja pestra narcistična simptomatika – in ni edini politik, ki ga je mogoče povezati s patološkim narcizmom. Narcizma se otepa tudi Obama, pa pred njim Clinton, da o kakšnem Sarkozyju ali Putinu ne govorim. Zeto se meni v Pahorjevi zgodbi ne zdi toliko problematičen on sam, pač pa volilno telo, torej »ovce«, volivci, ki imajo v demokraciji, na nek način, vedno prav, kljub temu, da so vselej zmanipulirani. Pahor že vseskozi poudarja, da je tip politika, ki je rad všečen, rad je v središču pozornosti – politika je njegova velik ljubezen. Obstajajo hujše vrste politikov – tudi pri nas; njih navdušuje oz. jih obvladuje sla po moči in oblasti. Za Pahorja sem pred zadnjimi predsedniškimi volitvami rekel, da, če bo zmagal, bo (tako kot Türk) dovolj dober predsednik – slab predsednik države se v Sloveniji t. r. ne da biti, ker je predsednik pač brez pravih funkcij. Ravno zato si Pahor lahko daje duška s temi samoljubnimi/narcističnimi izpadi. Ta fora s koledarjem, ali podobnimi populističnimi akcijami (ala »SKUPAJ - spodbujajmo drug drugega«), je zame osebno, ali pa za nekega resnega intelektualca, absurdna. To si lahko privošči Damjan Murko, ne pa on. In bojim se – in to sem že nekje izpostavil – da so mu idejo v resnici podtaknili, kot nekakšno sabotažo. Narcisoidni Pahor jo je seveda takoj in z radostjo zagrabil, kar so mu takšne populistične geste pisane na kožo. Osebno se mi zdijo v resnici problematični njegovi marketinški svetovalci – prepoznavam jih kot moralno pokvarjene ali pa prefrigane, kot nekakšne »dvojne agente« (ki mu kopljejo politični grob). Ampak, po drugi strani, je problematična tudi njegova osebnostna/psihična nagnjenost k slavi, popularnosti, h kazanju, nastopanju pred raznimi objektivi in mikrofoni, ki je seveda nezavedne narave. Pahor bi verjetno takoj pristal, da se posname film o njem, in sam bi se ponudil, da bi igral glavno vlogo. Onstran takšnih narcističnih nagnjen seveda stoji infantilna pogojno ljubeča mati – in če se ne motim, je prav Pahorjeva mama po padcu njegove vlade izjavila, da si je v resnici vedno želela, da bi bil njen Borut, predsednik države, torej funkcije, ki jo ima sedaj. S tem se še enkrat potrjuje Freudovo, bolje rečeno Lacanovo tezo, da je »želja vselej želja Drugega«. Na koncu bi dodal, da je Borut Pahor s temi nedolžnimi narcističnimi, torej samopromocijskimi akacijami neškodljiv; res pa je, da bi lahko ta čas delal kaj bolj koristnega – npr. v osebnih pogovorih prepričeval bogataše, naj svoj denar zapravljajo, da bo kapital/denar (končno) začel (spet) krožiti.«

Naj vas tokrat – en teden pred mojim zadnjim odrskim predavanjem – povabim v grosupeljski casino/hotel Kongo. Nekaj kart za Seks, Freud in jaz je še na voljo. Torej: v torek, 30.12.2014 ob 19. uri.