SREDNOČNICA Naj iščem ustnice spet žejne sreče? Objema mrzlih rok spoznanja? Noči spet dolge so, brez spanja, pričakovanj več ni, so le čakanja. Osamljenost in alkoholna vrenja, ne maram zanje, a otopijo čute, robove ostre, včasih krute, dokončnost je konstanta potovanja. A še je v meni nežna poezija, še zmorem z njo izvleči se iz bede, le čaka, da poiščem ji besede, ukradem kar se drugim sanja.