LAHKO PROSIM?

Drzen izrez na njeni obleki,
šobica ustnic vpadljivo rdeča,
živ svitek las,
ki v kito so speti.

Biserov nizi diskretni nasmehi,
prsi so mlade tempirane bombe,
noge v gibanju - spev za mrmranje -
rok teh dotik - slehernega sanje -
Pogled nje globok,
da v njem se izgublja,
v poljubih nesojenih - trenutki brezumja -
med njenimi stegni ždi supernova,
v trenutku njegov jo premik detonira,

že konec je tanga in glasba zamira ...

REKLAME

Reklame vsi črtijo, jaz jih obožujem
In naslednje v vrsti vedno načrtujem.
Komaj čakam prašek, Cilit bang, Dormeo,
Avto nov s popustom, smučanje čez mejo.
Depiliral noge z veet bom novo kremo,
Z žarnico si phillips pa preženem temo.
Johnson baby rabiš, če imaš otroke,
Hypo leasing tudi – ker je na obroke –
Okna Mik bom rabil – od rokometaša –
Nova pa je tudi Laškega še flaša.
Pa še čips, plenice – koža je za Koto –
Da vse si kupim pa zadanem Lotto

LEŽATI V TRAVI

Ležati v travi na jasi,
in gledat koprene oblakov,
kot sladka so pena na nebu
škržati mi pojejo v mraku.

V objemu si mojem zaspala,
še vonj tvojih las čisto blizu,
se spomnim in travnate bilke,
ki v moji ti roki nagaja.

Potuje po robu obraza,
po vratu, v nedra, na veke,
nazaj spet - poljub ti nariše -
od daleč se sliši šum reke.

Predramiš se in me pogledaš,
in s kodrom žgečkaš me po bradi,
priviješ se in me poljubiš,
ko sama sva,
v nežni omami
...............................................

Še reka šumi, zdaj je sama,
pod mostom odtekla so leta,
le redko kdaj stopim na jaso,
a spomnim se v sebi dekleta.

Zdaj žena je, mož sem jaz ženi,
jesen bo, mrzlo spet postaja,
nov par je na jasi v travi,
se nova ljubezen poraja.

SPET SANJAL SEM TVOJA KOLENA

Spet sanjal tvoja sem kolena,
in roko svojo, ki kakor barka
nežno je prek njih zaplula,
ti v razkoraku se začenja potovanje,
odkrivanje želja, raziskovanje,
v vrč si upanja nalivam sanje,
ko si drgetajoč ustavim sliko.
Repriz nebroj kako me ljubiš čutno,
prehitro se zgodi mi vsako jutro,
kot kosa sem, ki čas z njo žanje ta nebesa,
še čutim težo tvojega telesa,
privija se ob mojega vso potno,
Vdahnem tvoj izdih, kar med poljubi,
ko jemljem te vsakič voljno hotno.
Vsi zadušeni kriki, vzdihi, šepetanja,
zdaj kot odmevi daleč mi zvenijo,
zdaj veš dokazal sem kar čutim,
le znova bi ponovil vsa priznanja.

POSTAJA

Nekako čutim,
v srcu vem,
da sem in bom samo postaja,
vsem tistim,
ki so do mene našli pot,
ki mi življenje jih podarja.
Se kakor vlakov jih razveselim,
da postojim in jih na pot pospremim,
vsak zgodba je, nek drugi film,
vesel sem časa, ki jim ga namenim.
Vsak ima pot, nekje svoj kraj,
pogled jih moj bo spremljal v daljavo,
jaz le stojim, pomaham še,
ko izginjajo v obzorja mi širjavo.
Je negotovost kar boli,
gotovost pa še težje pada,
zato se srečanj veselim,
drži me skupaj tiha nada.

PREDVEČERNA IMPRESIJA

Italijanska kancona podloga za žarke,
ki silijo v oči skozi drevored.
Pogovor pri sosednji mizi,
mrmranje, konca dneva sled.
Kavarna, prazne ulice, mimohod ljudi.
Urbano, prazno, brez namena in brez cilja.
Tih opazovalec, kot slikar trenutka,
ki čez palec perspektivo opazuje.
Tri so ptice z roba strehe čez platane poletele.
Senca z leve skrije par med dve fasadi obledeli.
Impresija bi v pozabo kakor kamen potonila,
če se ne bi ta trenutek v črke na papir prelila.

RAD BI

Rad bi te spet srečal,
hrepenenje po življenju, z rokami,
dvignjenimi proti zvezdam,
rad bi slišal te še enkrat peti,
izgubljena ptica mladosti, zdaj,
ko si kdove kje daleč, predaleč...
Še enkrat, ko bi mogel, bi te poljubil pomlad,
na veke cvetnih latic v jutru,
ki diši po medu in toploti objema ljubimcev.
Rad bi, pa je želja prazna,
kot pusto strnišče deževne jeseni.

PUST SUHIH UST

Priznajte, vsi smo v odhodu,

in vsak bi pustil rad sledi,

korak se trese, duša blodi,

naivni klovn sreče ne ulovi.

Oprtam luč, da bi si svetil,

ker je v iskanju vedno mrak,

to je brez konca potovanje,

moderen Sizif vozi vlak.

In jaz potujem v nič trenutka,

ves posušen in grintav, suhih ust,

izpraznjen, ves starikav in neploden,

ko zimo posiljuje novi Pust.

KRŠČEN MATIČEK

Krščen Matiček, usahnil je tiček,

voda se pije, vina več ni,

Kurent kozla v zimski gozdiček,

zbuja se čriček, roža cveti.

Sonce ogrelo bo mrzlo poljano,

pticam premrlim ves hripav je glas,

eni se starajo, v svojih foteljih,

guli s komolcev jim prah kruti čas.

Žmrkamo v novo, kržljavi in slepi, 

nas ne zanima že skoraj nič več,

tipamo v temi za novim polenom,

ker dogorela je stara že peč.

Trdo, krehavo se kašelj oglaša,

preden se našel bo star cigaret,

dol nam visi za svetost idealov,

in se nam jebe za čisto cel svet.

 500

Če bi za petsto evrov bil papir,

vsi bi me imeli radi,

bi pazili me, skrivali na toplo,

se me dotikali, se mi dobrikali,

če bi za petsto evrov bil papir.

Če bi za petsto evrov bil papir,

porajal bi nasmeh na obrazu,

žarele mladih muc bi oči,

ki oblizujejo se ob prikazu,

če bi za petsto evrov bil papir.

Če bi za petsto evrov bil papir,

utiral pot bi, kjer je ni,

odpiral vsa zaprta vrata,

če bi za petsto evrov bil papir.

Če bi za petsto evrov bil papir,

utrnil solzo bi z oči,

če bi vas zapustil,

ko bi me gledali, kako kopnim,

če bi za petsto evrov bil papir.

SREDNOČNICA

Naj iščem ustnice
spet žejne sreče?
Objema mrzlih
rok spoznanja?
Noči spet dolge so,
brez spanja,
pričakovanj več ni,
so le čakanja.
Osamljenost in
alkoholna vrenja,
ne maram zanje,
a otopijo čute,
robove ostre,
včasih krute,
dokončnost je
konstanta potovanja.
A še je v meni
nežna poezija,
še zmorem z njo
izvleči se iz bede,
le čaka, da poiščem ji besede,
ukradem kar se drugim sanja.

GOSPODAR MUH

Dremam v popoldan,
muha iritira
bi jo s časopisom,
vedno eskivira.

Sitna je brenčulja,
joj kako nervira,
vsaka eskapada
vrže me iz tira.

Pusti me minuto
ali pet pri miru,
potlej se pomenim
s tabo v prepiru ...

Si dopovedujem
- tašča te pošilja -
sem v sekundi monstrum
izpulil bi ti krila !

Naj priznam,
- vdam se -
naj bo tvoja zmaga
daj odbrenči vendar,
da zaspim kot klada. 

BOŽIČ

Nemirna kri še vrta luknje v srcu,

ponika tiho, počasi skozi čas,

vprašanj vse več,

odgovorov pa malo,

pod svodom čela  roj ugaslih sveč.

Kadaver narodni, 

ki jé svoje otroke,

ta kanibal, brez zob in brez oči.

V ponošen plašč zavita je brezdomka

noseča, v slami, v tuji štali spi.