Nikoli nisem si zapomnil,
imen, številk in bedastih naslovov,
zapolnil pa sem si obraze,
glasove in dotike,
prav vsi so zbrani v moji glavi,
odtenki vseh besed,minule slike,
vsi pogledi, mrtvih duš replike.
Odmev vseh letnih časov v meni ždi.
Kako? Še meni je enigma ...
Kaj sproži logaritem v glavi?
Kot kak star film,
reprizo moj spomin odvija,
čeprav zavržen in postan,
prav tak včasih zvrhan prija.
Sem se iskril kot kremen?
Pel kot struna?
Naj drugi sodijo, če nisem videl nič.
Nagiba se še vedno tale barka,
še najde kakšno duplo zmršen ptič.