V njenem razkoraku je portal, dostop do višjih sil spoznanja. Skozi ogledala duše ga prižgeš, združiš nemogoče, nevidno glasbo z barvnim gibanjem, bodoči in minuli izgubljeni čas z večnostjo. Iz raja je bila pregnana, kot mušica iz vinske kleti,  v enakonočja vic minljivosti, ki nikoli ne minejo. Či

Najin odnos je bonsaj. Simpatičen, negovan, mini. Ima vse, le velik nikoli ne postane. Ne pustim mu, da se razraste, ker potem ne gre na polico, ni primeren za metanje sence, da bi si v njej spočil.  Je pa lep in mi bogati vsakdan. Nikoli ne bo monumentalna sekvoja. In prav je tako.

Namesto križa nosim spomin, namesto pokore leta pred mano. Strahopetno ne priznam, da usiham. Egoistično bi sam rad polizal zadnje kaplje spoznanja s plesnivega lastnega bivanja. Razblinil se bom kot milni mehurček, lepega dne, brez bolečin, pomirjeno samozadosten, na pragu zadnje faze minevanja. Pr