Ko sta muslimanska skrajneža (islamista) napadla uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo in ubila 12 uslužbencev (4 karikaturiste) – kar je pač te revija objavila žaljive karikature preroka Mohameda –, se je javna debata na mnogih koncih sveta začela vrteti okrog svobode govora in, po drugi strani, cenzure sovražnega govora.

Tudi na Danskem se je zgodil napad islamista na švedskega karikaturista, ki je prisostvoval seminarju oz. okrogli mizi o svobodi govora. Ubita sta bila 2 civilista, 5 policistov je bilo ranjenih.

In sedaj se pojavlja dilema ali se bo svoboda govora (in pisanja in tudi karikaturizma) umaknila cenzuri, ki se trpa v okvirje sovražnega govora. Namreč: sredi decembra 2014 je bila ustanovna Skupščina, katere namen je bil institucionalizirati boj proti sovražnemu govoru. Sliši se lepo … - toda bojim se, da je latentni motiv mnogih, ki sodelujejo pri tem projektu vplivati na kritično misel oz. ukiniti drugače misleče. Pod kategorijo »sovražnega govora« se da strpati marsikaj iz registre kritičnega mišljenja. In če vemo kateri dve inštituciji sta bili glavni protagonistki/pobudnici inštitucionaliziranega boja proti sovražnemu govoru – to sta bili Mirovni inštitut in FDV – potem je jasno, koliko ideologije se je razpaslo okrog famoznega »sovražnega govora«. In če vemo, da so ta inkvizicijski projekt sofinancirale t. r. norveške feministke, je mnogim jasno za kaj v ozadju  gre. V resnici v ozadju stoji feminizem kot gibanje oz. ideologija in ena glavnih podružnica feminizma je LGBT, torej »LeGeBiTrovci« (skrajšano: geji in lezbijke). Zato, da bo stvar bolj učinkovito delovala sta kot pomembna člena v to »gibanje proti sovražnemu govoru« vključena še Varuh človekovih pravic (predstavnik je Jernej Rovšek) in (seveda) glavni nacionalni medij MMC RTV (predstavnica je Kaja Jakopič). Nič hudega sluteči repar Zlatko Čordić, ki tudi javno sodeluje v tem projektu, FDVjevskim ideologinjam zgolj (sekundarno) služi (in naseda). Ne vem točno po kakšni logiki so angažirali (v pozabo tonečo) predsednico 9 članskega protagonističnega Sveta Natašo Pirc Musar.

In potem se z znamenitimi trdimi označevalci napada vse, ki drugače mislijo kot enoumna (z določeno ideologijo spotaknjena) »elita«. Kritika »LeGeBiTrovskega« zavzemanja za poroke in posvojitve otrok istospolnih je kar čez noč postala sovražni govor. Kdor kritizira poroke in posvojitve istospolnih je takoj označen kot »nestrpen«, ker napada »ranljivo skupino« in jo »izključuje« ... V isti sapi se ta leva »kvaziliberalna elita« zavzema za (famozno) »ničelno toleranco« do drugače oz. kritično mislečih. Anarholibaralci vpeljujejo t. r. novodobno inkvizicijo/cenzuro, zato da bi utišali drugače/kritično misleče.

Osebno se mi desničarji v Sloveniji prav smilijo, saj so kot drugače misleči etiketirani kot »sovražni govorici«. Ko pa oni omenjajo t. i. kristjanofobijo, pa jih nihče ne (v)sliši in ne jemlje resno. Njihovo (desničarkso, krščansko) drugačno oz. kitično mišljenje se kar apriorno trpa v kategorijo sovražnega govor. Kot mašilo, da bo sistem videti popoln in intelegibilen so si FDVjevski ideologi boja proti sovražnemu govoru izmislili še razna mašila (t. i. trde označevalce), in v skupino »ranljivih« ob »LeGeBiTrovcih« vključili še Rome, migrante, črnce, manjšine … V resnici pa je institucija boja proti sovražnemu govoru vzpostavila zaradi (domnevne) HOMOFOBIJE.

Iz psihoanalize pa se ve, da je moška homofobija naravna, logična in pričakovana – torej: če je otrok/deček pravilno razrešil Ojdipov kompleksa, bo imel zametke gnusa do ideje seksa z istim spolom, kar je jedro homofobije. Res je, da se homofobija ne sme manifestirati, pač pa se mora gnus sublimirano prilagoditi gejevskim/»LeGeBiTrovskim« pravicam, večini njih, ne pa vsem. Pravice (feminilnih) gejev ni, da hodijo v ženski WC ali na ginekološki pregled. Ta banalna primerjava je na mestu, ker so »LeGeBiTrovci« v svojih zahtevah v zadnjih letih ponoreli in podivjajo. Ko paradirajo na svojih paradah, v resnici manifestirajo svojo frustracijo, ne pa ponosa – in to slednje ni sovražni govor, pač pa teoretsko legitimna teza. Militantne »LeGeBiTrovci« je treba ustaviti – in to mimo homofobije – zato, ker je to moralno prav; in tudi to ni sovražno govor, pač pa legitimna teza, ki jo je mogoče argumentirati na številne načine. Mnogi, manifestni homofobi (in nacionalisti in ksenofobi) res žalijo in »sovračno govorijo«, ampak zato, ker nimajo pameti in informiranosti in ne znajo izluščiti vseh svojih (močnih/trdnih) argumentov svoje homofobije (ali pa nacionalizma in ksenofobije). »Sovražni govor« je njihovo edino orožje, ki po drugi strani kaže na to, da je nekaj res narobe; nekaj družbenega in nekaj tudi, resnici na ljubo, iz registra njihovega osebnostnega/psihičnega patosa.

Ko sem pred dobrima dvema letoma kritiziral feministični, da ne rečem »LeGeBiTrovski« projekt Mesto žensk, so mi zapis na to temo (Mesto žensk ali (vas) moških?) na MMCju označili kot sovražni govor in mi blog umaknili - glavni inkvizitor/cenzor je bil na pobudo feministk varuh gledalčevih pravic Lado Ambrožič. Šlo pa je zgolj za kritiko nekega feministično-lezbičnega projekta. Tudi moj izraz »moškinje« za ženske, ki so napačno razrešile Ojdipov kompleks in se v objemu zavidanja penisa zgledujejo po moških, so mi označili za sovražni govor. Vse to je dokaz, kako po tihem nameravajo pod pretvezo sovražnega govora kriminalizirati čisto običajne kritike drugače mislečih. 297. člen Kazenskega zakonika je kot naročen za tovrstno kriminalizacijo kritičnega mišljenja. 9-članski Svet, ki mu predseduje Nataša Pirc Musar,  bo preganjal drugače/kritično misleče - tiste, ki bodo malce bolj grobo izrazili svojo nestrinjanje z določeno ideologijo. Namreč, pod 63. člen Ustave se da marsikaj strpati ...  Kocept boja proti sovražnemu govoru je po svoje tudi napad na satiro. In gorje narodu, ki mu je odvzata še satira, torej svoboda govora in kritičnega mišljenja. Tisti, ki je na oblasti in ima moč, je pač kritiziran in smešen – to je cena, ki jo mora plačati. Profeministična oz. »LeGeBiTrovski«oz. anarholiberalna ideologija, ki je infiltrirana v domala vse nacionalne medije in institucije skuša utišati vse drugače/kritično misleče. In to je cenzura, torej novodobna inkvizicija proti kateri se je treba upreti. In ni dobro, da se tej cenzuri/inkviziciji upirajo samo desničarji – upirati, osmešiti in zavereči jo moramo levičarji.