Končno je zadeva Daniele Ružič na sodišču.

*borut rojc. Dobro si tole analiziral pa čeprav je vse še v domnevah. Kako bodo policisti dokazovali karkoli že, je pa še vedno uganka. Še posebno, če so nepotešeni z boljšimi plačami.

Če ostanemo pri domnevi, da je sodnici sodil partner, brez možnosti pritožbe in, če je pol od napisanega in povedanega res, kar se tiče nesoglasij in poškodb, potem je ni zgolj pretepel s čemerkoli že, pač pa do skrajnosti ponižal in razčlovečil. Ljudje kot ljudje, smo, so privoščljivi, radi se naslajajo ob tujih težavah, če že svojih ne morejo rešiti. Sodnica je ostala sama, niti v sodniških vrstah ni naletela vsaj na trohico kolegialnosti ali moralne podpore. Težko se bo soočila sama s sabo, kaj šele še kdaj sodila drugim... V režimu enoumja, kateremu je pravosodje pomemben suport, se vseskozi ustvarja notranje sovražnike, v zadnjem obdobju tiste, ki izvajajo sovražni govor. Za polpismene ljudi je to tudi moj komentar. V pogledu svoje prihodnosti, bi za gospo bilo morda res bolje živeti v prepričanju, čeprav lažnem, da so ji po življenju stregli neznanci v luči njenega poklicnega udejstvovanja. Dvomim pa, da se je pozno ponoči ali zgodaj zjutraj vračala, kdo ve od koga in kod, k čutečemu in ljubečemu življenjskemu sopotniku in, da bo njegova prisotnost tudi zdaj terapevtsko vplivala nanjo.. Lepo je odpuščati in pozabiti, a obstajajo meje človeškega razuma oziroma dostojanstva, ki to lahko sprejme. To pusti trajne posledice na duši. Ona v tem pogledu ne bo več vedela, kdo je kdo in kakšen je.

Treba bo še počakati, da se bo videlo, kaj je res in kaj ne.

Smrdi, smrdi, uf, pa še kako smrdi.