Nizka samopodoba desnosredinskih strank je še danes rak rana slovenske demokracije.

Piše: Tino Mamić

V povojni Avstriji, denacificirani in demokratizirani, so si glavne položaje v državi delili na pol. Imeli so namreč dve glavni politični stranki in dva svetovnonazorska politična tabora. Pol je šlo socialdemokratom, pol ljudski stranki. Ker na državni železnici niso imeli dveh direktorskih mest, so si izmislili opravilno povsem nepotrebno funkcijo poddirektorja in mu podelili pooblastila samo zato, da je lahko vsak tabor imel svojega direktorja. Danes, nekaj desetletij kasneje, se tej anekdoti smejimo. Pa se ne bi smeli. Mi namreč še niti tam nismo.

DEMOKRATIZACIJA TRAJA IN TRAJA

Demokratizacija je dolgotrajna. Da je kralj svojo absolutno oblast najprej prepustil stanovom – aristokraciji, duhovščini, nazadnje pa tudi meščanom in kmetom, je trajalo več stoletij. Da je oblast prevzelo ljudstvo tako kot v antični Karantaniji, je minilo celo tisočletje. Ponekod malo prej, ponekod malo kasneje. Pri nas je vsak državljan dobil svoj glas dobil šele pred 30 leti. No ja, enkrat smo samo moški že dobili svojo volilno pravico. A to obdobje se je zelo hitro končalo.

Srbski poslanec Puniša Račić je namreč v parlamentu s pištolo ustrelil pet hrvaških kolegov. Po atentatu ni pobegnil, ampak mirno odšel iz dvorane in zaklical "Živela, velika Srbija!" Nato je šel v parlamentarni bar na kozarček žganega. Zatem se je z avtom odpeljal iz skupščine. Srbski poslanci v parlamentu po tem dogodku nikoli več niso streljali prozahodnih kolegov.

Parlamenta namreč ni bilo več. Srbski kralj ni obvladal razmer in je zato uvedel diktaturo. Preprosta rešitev. Zakaj to omenjamo? Zato, ker se istega problema, velikosrbskega centralizma in diktature, nismo rešili še nadaljnjih 60 let. Vse do osamosvojitve leta 1991 ne. Metode hegemonov pa, tako se zdi, nekateri še do danes niso pozabili. In še danes, leta 2020, poskušajo nadvladati demokracijo s surovo močjo.

RDEČI KRALJI Z BETAJNOVE

Slovenski kralji z Betajnove, tovariši srbskega komunističnega dvora, so se leta 1990 uradno odrekli oblasti. Bili so pripravljeni celo zbežati, saj so se bali, da bodo zaradi svojih rabot kaznovani. Že nekaj tednov po volitvah so ugotovili, da je imel strah prevelike oči, in so začeli ponovno krepiti svoje vrste. V parlament so resda vstopili demokrati, oblikovali so celo svojo vlado. A dejansko oblast v gospodarstvu in državni upravi je obdržala stara elita, kjer se niti enemu njihovemu direktorju ni skrivil las.

To je bila velika škoda, saj so zaradi teh rdečih in nesposobnih direktorjev propadla mnoga slovenska podjetja, ker niso znali preživeti na trgu. Mnogi so svoja podjetja celo uničili, da so jih prodali in dobili bagatelne provizije. Da skupno podjetje, ki je vredno sto milijonov, uničiš samo zato, da sam pokasiraš milijon ali dva, tega so sposobni samo najbolj brezobzirni komunisti.

Še danes je tako. Čeprav je vlada sredinsko-desnosredinska, še ulice pred vladno stavbo ne obvladuje. Če bi med novinarji največjih medijev imeli volitve, bi vlada, ki ji zaupa več kot 50 odstotkov Slovencev, dobila manj kot 5 odstotkov podpore. Stavim. Lahko pa to kaka agencija tudi hitro preveri. A ne bo. Brez skrbi. Ker bi sicer razkrila medijska ozadja, ki so povsem politična.

Pri direktorjih bi bil delež nelevičarskih višji kot pri novinarjih. Tudi za trikrat. Še vedno pa ne bi presegel petine. Niti približno.

DANES GRE HITREJE (ČE JE VOLJA)

Ker je srednji vek že davno minil, ni treba več čakati več stoletij, da se kralju odvzame skoncentrirano oblast. Danes gre to že zelo hitro. Če je le volja dovolj močna. Zato bi bilo treba začeti z avstrijskim modelom, mnogokrat preizkušenim na zahodu. Fifty-fifty. Pola-pola. Ali ni zanimivo, da v slovenščini sploh nimamo tega izraza. Pol-pol je sicer fraza, s katero ta izraz prevedemo v zborni jezik, a je ne uporabljamo. Če hočemo, da nas sogovornik razume, ne bomo rekli pol-pol, ampak fifty-fifty.

Polovico programskih svetnikov naj imenuje parlamentarna levica, polovico pa desna sredina. Dodatnega svetnika z večino pa imenuje vlada. Polovica novinarjev na državni RTV mora biti svetovnonazorsko iz enega tabora, polovica pa iz drugega. Mogoče je še najbolj preprosto, če se oblikujeta dva informativna programa znotraj hiše. Vem, sliši si banalno. A vendar je to bistveno bolj pravično, demokratično in svobodno kot sedanji model, kjer ima en tabor 95 odstotkov, drugi pa pet.

Enako velja pri državnih podjetjih. Enako velja v državni upravi. Bo kdo očital, da se politika tako meša v gospodarstvo. Ima prav. A takšno vmešavanje bi bilo transparentno in pravično.

Mar se sedaj politika ne meša v gospodarstvo? Seveda se. In to ne samo vladna, ampak tudi tista iz podzemlja, ki vodi globoko državo. Danes se politika tako meša v gospodarstvo, da se bolj ne bi mogla. Tudi za službo zadnje čistilke v javnem sektorju je treba velikokrat pokazati pravo partijsko knjižico. Ali sorodstveno povezavo s človekom, ki ima pravo barvo strankarske izkaznice. Če bi namesto "stroke", ki levici daje od 60 do 100 odstotkov položajev, začela odločati politika po pravilu 50:50, pol-pol, bi bil to velikanski napredek.

Naj obudim spomin na zgodbico izpred padca komunizma. Za mizo v menzi beograjske skupščine sedita politika, Srb in Hrvat. Natakar prinese na krožniku kos pečenke za oba. "Pa to ćemo, bre, podeliti bratski," napove Srb. "Jok, brate. Ne bratski, nego na pola," ga zavrne Hrvat. Zgodbica je smešna. A nasmeh umanjka, če pomislimo, koliko "bratskih" delitev med levico in desno sredino se vsak dan dogaja v Sloveniji.

NAPAKA JE NAPAKA LE, ČE SE IZ NJE NIČ NE NAUČIŠ

Osnovna napaka je bila narejena že pred 30 leti, ko je na svobodnih, a nepoštenih volitvah zmagala koalicija demokratičnih strank in stranke nekdanjih komunistov potisnila v opozicijo.

Naivnost politikov zmagovalnega Demosa izpred treh desetletij je bila velika. Rekli so, da ne bodo politično vplivali na medije, saj bodo raje ustanovili nove, svoje medije. Pa se je vse sfižilo in propadlo že na začetku. Vodstva niso bila dorasla nalogam, v novih podjetjih pa se je kadrovalo in delalo v samoupravnem socialističnem duhu, kjer nihče ni odgovarjal za svoja dejanja.

Nepotizma je bilo več kot kjerkoli v državi. Tiskarna Novamedia in dnevnik Slovenec sta izčrpala velik del kapitala gospodarsko minorne desne sredine in za seboj pustila velike dolgove. Ne za en ne za drug propadli projekt ni nihče odgovarjal. Nihče. Dolgove so poplačali drugi, v največji meri rimskokatoliški verniki. In ta dva projekta nista bila zadnja.

Skupna točka velike večine "desnih" ali cerkvenih podjetij in zavodov je enako kadrovanje: nepotizem in postavljanje vodilnih, ki ne odgovarjajo za neuspehe.

Leta 1990 so bile politične stranke, ki so v svojem jedru v nasprotju z drugimi demokratičnimi strankami (nekoč imenovanimi tudi pomladne) nesamozavestne in bojazljive. Zato so občinske in državne uprave še dandanes bolj ali manj politično enako rdeče kot takrat. Politiki desne sredine so še danes precej nesamozavestni, posebno v primerjavi z bahatimi levičarji, pa čeprav so slednji velikokrat polpismeni. Nizka samopodoba desnosredinskih strank je zato še danes rak rana slovenske demokracije.

Tragično je, da je pomanjkanje samozavesti povsem neupravičeno. Desna sredina ima v primerjavi z levico veliko uspehov, čeprav je bila v 30 letih na oblasti le dobrih sedem let. Dosegla je demokratizacijo, osamosvojitev in zmago v vojni. Samo v nočni mori si lahko predstavljamo, kako bi potekal boj proti jugoslovanski in srbski armadi, če bi vlado vodil Jožef Školjč in ne Lojze Peterle. Brez desne sredine danes ne bi bili v Evropski uniji, ne bi imeli evra in bi se utapljali v inflaciji. Samo v nočni mori si lahko predstavljamo, kako bi potekal boj proti epidemiji korone, če bi vlado vodil Marjan Šarec in ne Janez Janša.

Prevlada levice v medijih, gospodarstvu in politiki ni pravična in ni demokratična. Hkrati pa je tudi škodljiva, saj so gospodarske teze levičarskih politikov krive za gospodarsko zaostajanje Slovenije v primerjavi z drugimi nekdanjimi komunističnimi državami. Ta prevlada ima učinek tudi v denarnicah običajnega državljana, ki so še vedno bistveno revnejše od avstrijskih in nemških.

ČAS JE ŽE

Zato je nastopil čas, da se udari po mizi in zahteva svojo polovico torte. Najprej v državnih medijih.

Brez tega bo aktualna vlada mogoče celo zvozila mandat do konca. Mogoče na naslednjih volitvah celo ne bo poražena. A v pomenu moči bo ostala manjšinska. Minorna. Neenakopravna. Nesamozavestna. Raka, ki se razširi po telesu, se ne da premagati brez operacije.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.