"Pretendent za najmočnejšega politika v državi je Karl Erjavec, politik, ki so se mu leta in leta posmehovali vsi, vključno s celotno levičarsko politično smetano. Zdaj pa ga levičarji prikazujejo kot odrešitelja."

Piše: Tino Mamić

Te dni je slovenska politična levica dosegla svoje dno. Nižje ni bila še nikoli. Milan Kučan in Janez Zemljarič s tovariši so verjetno izjemno slabe volje, saj se jim sesuva svet. Po desetletjih neizmerne oblasti njihovo politično opcijo predstavljajo politiki brez pravega političnega talenta in s pomanjkljivo izobrazbo.

Namesto da bi levičarski politiki utrjevali globoko državo, ki obvladuje večino medijev, gospodarstva in kriminala, se kregajo med sabo. Kljub udobni večini v parlamentu so že leto in dan brez politične oblasti. Prihodnost pa je vse drugo kot obetavna, saj se tudi že tako drobne politične stranke drobijo navznoter. Razkol, po katerem je prostor siamskega levega dvojčka LDS in SD zasedlo šest strank (SD, LMŠ, SAB, SMC, Levica in DeSUS), utegne oslabiti ali celo razklati še najmanj DeSUS in SD.

Komična četvorka

Četvorka Fajon, Mesec, Šarec in Bratušek je kot četverica bratov Dalton iz risanke*. Delajo se strašne in močne, mnogi se jih tudi boje. V resnici pa so neusklajeni, nerodni in ne najbolj bistroumni. Posebno pa so Daltonovi komični, ker se svoje nebistroumnosti sploh ne zavedajo. To murgelsko podzemlje še posebno jezi.

Strici iz ozadja so se ušteli, ko so že pred leti dovolili medijem ustvariti stalno kampanjo proti tradicionalnim strankam in uveljavljenim politikom. Novi in vedno bolj novi obrazi so v nekaj valih izgubili vso moč. Liderji levice so kot karikature nekdanjih politikov. Res je, da je Gregor Golobič diplomiral pri 38 letih in da je tudi Milan Kučan na tiskovnih konferencah v angleščini nosil slušalke. A ne glede na to Golobič nikoli ni streljal takih kozlov, Kučan pa nikoli ni bral govora v angleščini na način, da bi to spravljalo osnovnošolce v smeh.

Danes ne enemu ne drugemu inteligentnost ne pomaga več veliko, saj je negativna selekcija naredila svoje. Dvajsetletnega trenda padanja se ne da na hitro obrniti navzgor. Dvajsetletnika se ne da prevzgojiti. Golobič in Kučan lahko zato samo nemo opazujeta samosramotenje svojih daltonskih naslednikov. Ko imaš takšne sopotnike, nasprotnikov sploh ne potrebuješ.

Če bi Bog, ja, pisano z veliko, ker ne mislim na Dioniza, ljudi kaznoval že na tem svetu, bi si težko izmislil hujšo kazen za politika, kot je ta, da mora gledati, kako njegovi nasledniki, učenci govorijo neumnosti in zbujajo posmeh.

Pa če ima Erjavec vse za norca?

Njihov pretendent za najmočnejšega politika v državi je Karl Erjavec, politik, ki so se mu leta in leta posmehovali vsi, vključno s celotno levičarsko politično smetano. Zdaj pa ga oni, levičarji prikazujejo kot odrešitelja. Ob Erjavčevih nastopih je vidno nerodno celo tistim, ki pred prižganimi kamerami stojijo ob njem. Ker ima Erjavec smisel za humor, bi se ne čudil, če bi jutri sklical tiskovno konferenco, na kateri bi se od smeha držal za trebuh, medtem ko bi pripovedoval, da je bila vse skupaj samo šala. Kot v tistem latinskoameriškem šovu, ki je s "prevodi" že večkrat postal hit na spletu.

Kdor se vsaj malce spozna na politiko, pa se ob Erjavcu ne smeje. Le zavija z očmi. Ko je Karl Viktor Erjavec po toliko napovedih slednjič le vložil predlog za konstruktivno nezaupnico, je tako izustil, da že nastaja druga republika. To je rekel z besedami, kot da bi šlo za tretji rajh. Za nekaj negativnega. Čeprav je izraz v slovenskih medijih močno prisoten že debelo desetletje, pa si Erjavec v vseh teh letih ni utegnil niti na wikipediji pogledati, kaj ta izraz pomeni. In je zato zopet ustrelil kozla.

Druga republika pač ni tretja in še manj rajh

Ni sicer edini. Izraz je namreč del političnega izrazoslovja, ki ga pozna povprečno izobražen politolog in vsak novinar. No, ja, na Zahodu. Pri nas pa žal, ne. Velika večina slovenskih novinarjev namreč izraz povezuje samo z Janezom Janšo, ki je leta 2009 tako poimenoval strankarski program SDS.

Fraza druga republika namreč ni nič novega in nič izvirnega. V 26 državah sveta je doslej že prišlo do druge republike. Zato v političnem žargonu izraz druga republika ne pomeni nič drugega kot veliko politično reformo ali spremembo državnega ustroja. Ta je lahko pozitivna ali negativna, izraz sam po sebi pa je povsem nevtralen. Druga republika v slovenskem primeru pomeni ideološko povsem nevtralno reformo. Kot če bi denimo hkrati uvedli pokrajine, ukinili državni svet, izvedli volilno reformo, dodali drugo kitico himni in uskladili grb s pravili zgodovinske stroke.

Spominjam se intervjuja konec maja 2008, ki sem ga imel z Danilom Türkom nekaj mesecev po tem, ko je bil izvoljen za predsednika države. Med vprašanji je bilo tudi, ali Slovenija potrebuje drugo republiko. Na kraj pameti mi ni padlo, da predsednik ne bi razumel vprašanja. A v resnici ga verjetno ni razumel, saj mi na ta del vprašanja ni odgovoril. Ob omembi ni niti trznil. Bil sem malce presenečen. A potem o tem nisem več razmišljal in sem neodgovorjeno vprašanje pač izpustil. Tako kot vedno sem vsa vprašanja skrajšal na minimum. Da je bilo več prostora za odgovore. Za bralca je važno, kaj ima predsednik povedati, ne pa kaj si misli novinar. To omenjam, ker v slovenskem žurnalizmu tega pravila mnogi ne upoštevajo. Poslušalca morijo s svojimi razmišljanji, namesto da bi bili prenosniki sporočila. To je v resnici tudi kršenje novinarskega kodeksa, saj mora novinar komentar jasno ločiti od vesti in tega ne sme mešati.

Neodgovorjeno predsednikovo vprašanje korenitih reform, ki bi posegle v ustavo in je staro toliko kot samostojna Slovenija, sem nekaj mesecev kasneje postavil v intervjuju z voditeljem opozicije Janezom Janšo. Janša je odgovoril, da so spremembe potrebne, a da je mogoče izraz druga republika premočan.

Pri tem intervjuju pa je v časniku Primorske novice vladala izjemna prostorska stiska. Dali so mi spodnji del ene desne strani in nato celo stran naslednje leve strani. Zakaj omenjam postavitev? Leve strani v časnikih so manj brane kot desne. Spodnji deli strani pa so manj brani kot zgornji. Zato so na vrhu strani uredniki objavili članek, da je so v izolski ladjedelnici popravili trajekt, in članek, da so imeli nadzorniki Istrabenza sejo, na kateri so se "najbrž pogovarjali o predsedniku uprave v odstopu". Strinjali se boste, da sta vroči novici, ob katerih še danes vsakdo zastriže z ušesi, veliko bolj zanimivi, kot je intervju z vodjo opozicije, zato je postavitev na vrh strani povsem logična ...

Čeprav sem imel napisanega intervjuja za več kot dve strani, sem ga moral precej oklestiti. Spet sem najbolj pokrajšal vprašanja in spet sem izrezal drugo republiko. Intervju je izšel 10. aprila 2009.

Potem je prišel 9. maj 2009. Na kongresu SDS je izraz druga republika kot naslov svojega novega programa uporabil predsednik stranke Janez Janša. Zanimivo. Tega ne omenjam, ker bi si moja malenkost izraz lastila, saj sem samo s frazo iz političnega žargona ubesedil 15-letne želje družbe po političnih spremembah. To omenjam, ker kaže razliko v osnovnem političnem znanju med levico in desnico. Problem neizobraženosti na levici ni samo od pojava bratov Dalton, ampak je bil to problem že veliko prej. Levičar lahko postane predsednik države, čeprav ne ve, kaj pomeni izraz prva republika. Zdaj bi nekdo, ki tega izraza ne pozna, rad postal celo predsednik vlade.

(Tino Mamić je podjetnik, novinar, zgodovinar in redni komentator oddaje Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

* Več o znamenitih in svetovno znanih risankah oziroma stripih 20. stoletja - Bratje Dalton si lahko preberete tukaj.