Piše: Rado Pezdir*

Po odhodu Kavčiča (Nika; op.u.) iz Ljubljanske banke (odslej LB) ni več dokumentarnih sledi o LHB, ki bi bili dostopne v Arhivu Republike Slovenije. LHB se v dokumentaciji SDV spet pojavi šele v osemdesetih letih preteklega stoletja. Dokumentacija SDV, shranjena v arhivskem fondu ARS 1931, tehnični enoti 2554, v kateri je zbrano gradivo iz naslova operativne obdelave nemške obveščevalne službe, priča še o dveh pomembnih elementih, vezanih na LHB. Prvič, pojasnjuje, kako je bilo mogoče, da je Nemčija pristopila k ustanovitvi banke, ki je bila polna denarja iz poslov vzporedne ekonomije in je bila tudi ključni element sistema vzporednega bančništva, in drugič, daje prav poseben vpogled v načrtovanje in izvedbo likvidacij, ki jih je SDV izvajala v tujini.

Dokument SDV, ki je nastal konec marca leta 1980 na podlagi razgovora s tedanjim direktorjem predstavništva LB v Frankfurtu priča, da je bil pri njem na večerji tedanji nemški minister za finance iz vrst socialdemokratske stranke Hans Hermann Matthofer (minister je bil med letoma 1978 in 1982). To neobičajno informacijo o izjemno tesnih odnosih med direktorjem predstavništva LB v Frankfurtu, ki je bil vir SDV, in nemškim ministrom za finance, nadgrajuje dokument iz sredine avgusta 1981, iz katerega sledi, da morda ni šlo le za nek neobičajen vljudnostni obisk, ampak da je bila povezava precej tesnejša. Tega leta je namreč Matthofer dopustoval v dubrovniškemu hotelu Grand, dopustovanje pa je plačala kar LB. Seveda je bil istočasno v Dubrovniku tudi vir SDV, ki ga je nekaj več kot leto dni pred tem gostil doma na večerji. Aprila 1982 je sodelavec SDV poročal, da se z Matthoferjem večkrat dobita, da pa minister zaradi vztrajanja Helmuta Schmidta, tedanjega predsednika nemške vlade, verjetno ne bo utegnil priti na dopust v Dubrovnik. Kot dodatek navedimo, da je bančni esdevejevec Matthoferju predlagal, da naj prideta v Dubrovnik skupaj s Schmidtom, na kar je Matthofer odvrnil, da bi bilo to mogoče izvesti. Moč in vpliv LB je torej prehajala vse dotlej poznane meje, saj je bila očitno LB in preko nje SDV tako zelo povezana z vrhom nemške politike, da jim je brez LHB International Handelsbank, a. g., Frankfurt težav lahko omogočila in plačala dopustovanje v Dubrovniku. Toda ali je šlo samo za prijateljska srečanja, bizarno kupovanje pozornosti z dragimi počitnicami v Dubrovniku ali je šlo za kaj več? SDV poroča, da je sodelavec na poziciji direktorja predstavništva LB v Frankfurtu od Matthoferja dobival veliko, predvsem pa kvalitetne notranje informacije o nemški politiki, poleg tega pa je poznavanje z nemškim finančnim ministrom omogočilo intervencije po upravnih odborih nemških bank, ko je bilo potrebno kreditirati Jugoslavijo.

Kaj lahko na podlagi teh informacij zaključimo? Zagotovo, da je SDV, preko vzporednega bančnega sistema v Nemčiji imela izjemne povezave z vrhom nemške politike, ki je bil akterjem vzporednih bančnih poslov izjemno naklonjen. Tako tudi ni presenetljivo, da je v originalno lastniško strukturo LHB vstopila nemška Helba, da je nemška politika znala uporabiti vzvode moči v nemških bankah, ko je bilo potrebno kreditirati Jugoslavijo, in nenazadnje lahko pojasni, zakaj je bil v primeru LHB nemški regulator desetletja vsaj tako slep kot Banka Slovenije. Sredstva, ki jih je LB namenjala za plačevanje počitnic nemški politiki v Dubrovniku, so bila očitno še kako donosna. Seveda to pove zelo veliko tudi o nemški politiki.

Nekaj bolj mračna je vloga LHB v primeru likvidacij, ki jih je SDV vršila v tujini. Iz dokumenta, ki je nastal leta 1987, sledi, da so na računu dveh jugoslovanskih emigrantov albanske narodnosti odkrili pologe hrvaških in srbskih emigrantov. Na banki so začeli sumiti, da gre za shemo financiranja emigrantske dejavnosti usmerjene zoper Jugoslavijo, zato so vse podatke predali SDV. Informacija se zaključi z izraženim olajšanjem, da so oba Jugoslovana albanske narodnosti ubili, saj so na podlagi tega sklepali, da so dali SDV dobre informacije. S tem se razkrije doslej neznani element načina likvidacij, ki jih je SDV izvajala v tujini. Predstavništva jugoslovanskih bank, med njimi tudi LHB, so SDV predajali vse informacije o depozitorjih, ki so bili praviloma jugoslovanski emigranti, ki so se, če so hoteli posredovati denar v domovino, morali obrniti na pooblaščene jugoslovanske banke, ki so delovale v Nemčiji. Ime, priimek, naslov, zaposlitev, povezave med posamezniki, nastale na podlagi finančnih transakcij, vse to je bila bogata baza podatkov za učinkovito lociranje in likvidiranje v Nemčiji. LHB je torej ne samo vlekla denar iz jugoslovanskega gospodarstva s pomočjo sistema vzporedne ekonomije, ampak je bila tudi banka krvavih depozitov.

Zakaj je vse to lahko delovalo? Razlog je bil enostaven in je izpričan v arhivski dokumentaciji SDV. Vsak, ki je odšel na LHB ali pa katerokoli predstavništvo LB v Nemčiji (in drugod v tujini), je moral dobiti blagoslov SDV. Kakorkoli čudno se to že sliši, ampak banka na Majni je bila pravo udbovsko gnezdo.

Celotni dosje o vlogi in načinu dela dobro skrite bančne hobotnice LHB Frankfurt, od ustanovitve pa do postopka likvidacije, si lahko preberete v novi knjigi Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države, ki bo predvidoma izšla čez teden dni. Več informacij lahko najdete na uradnem Twitter računu knjige: @mehanizem.

* (Rado Pezdir je profesor ekonomije, publicist in televizijski komentator)