Luka Mesec, zakaj že enkrat dokončno ne odstopite?
Piše Suzana Maučec Balažic
Politična pot marksističnega demagoga Luka Meseca je lahko na nek banalni način razumljena kot fascinantna vsaj je bil namreč, kot se spodobi podprta seveda z osrednjo slovensko medijsko mainstream srednjo.Urednice nekaterih paradnih oddaj, kot je Tarča na RTVSLO so ga namreč, ko je prvič stopil na medijsko sceno opisovale kot karizmatičnega, kar pa jaz na tem mestu, kot ženska, ki je v svojem življenju že nekaj dosegla nesporno zavračam, ampak OK, to je na drugi strani tudi že stvar osebnega okusa in precepcije.
Marksist Luka je torej še en medijski produkt murgelskega kraljestva njegove ekselence Milana Kučana Plavega in Štefanije rojene Krpač. V svojih političnih nastopih, polnih gneva in sovraštva proti vsem nam, katerim marksistične-komunistične ideje niso blizu kažejo predvsem na to, da se že od malih nog očitno ubada z manjvrednostnim kompleksom, ki dejansko predstavlja vrh njegovega življenjskega obstoja in predstavlja tisto magiöno toöko njegovega političnega delovanja
Demokracija t.i. svobodo govora, predstavlja kot tisto temeljno točko svojega poslanstva, vendar pa se to poslanstvo ob njegovih poslancih izvajanih vedno znova izgubi nekje v temi in marsikdaj njegova pravica, do svobodnega izražanja preide v sovražni govor, kateri svoj »vrhuhnec« doseže, ko marsikst Luka nagovori bodisi aktualnega predsednika vlade Republike Slovenije, bodisi enega izmed poslancev aktualne državozborske sestave poslancev Slovenske demokratske stanke. Ta njegova sovražnost do njih je očitno tako velika, da je v eni izmed poslanskih razprav izjavil, potem ko ga je poslanec Jure Ferjan na nek način izzval, z njihovim kadriranjem po državnih jaslih, da bo če mu bo poslanec Ferjan znal našteti vsaj enega, katera je na neko pozicijo nastavila Levica takoj odstopil.
Potem, ko mu je Ferjan vrnil odgovor v obliki nekdanjega zeta Kučana Plavega in Štefanije rojene Krpač – Branimirja Štruklja, se je kot se za markista njegovega kova spodobi potonil nazaj in še naprej udobno na stroške slovenskih davkoplačevalcev, med katerimi se najdejo tudi njegovi volivci sedi in se sploh ne pusti motiti.
Zato se na tem mestu sprašujem, kdaj bo marksist Luka dokončno zbral pogum in odstopil? To njegovo slikovito odklepanje njegove funkcije namreč nikakor ne opričuje tistega že zgoraj omenjenega kulta karizmatičnosti, temveč kaže na to, da je Luka še eden v vrsti levičarskih »junakov«, kateri bi se za tistih nekaj murgelskih drobnič, bili pripravljeni storiti vse. Žalostno, res žalostno.
Srčno na tem mestu upam, da bo njegova ura resnice prišla na naslednjih rednih, državnozborskih volitvah, do tedaj pa ga pozivam, da naj zbere jajca, da odstopi in s tem vsaj malo dokaže, da je v njem vsaj malo kredibilnosti in s tem tudi spoštovanja, do vseh tistih, ki so ga do sedaj volili.