Sobota, 29. junija 1991, je bila polna pomembnega in zelo kompleksnega dogajanja. Slovenija se je že tretji dan branila pred agresijo jugoslovanske armade. Strategija obrambe, ki jo je obrambni minister Janez Janša začel oblikovati že aprila ter jo nato nadgrajeval in usklajeval z notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem, koordinacijsko skupino ter vrhom političnega vodstva, se je že v prvih dneh vojne izkazala za uspešno. Koordinacija slovenske politike, vojske, policije, civilne obrambe, civilne zaščite, medijskega informiranja in oskrbe je dobro potekala in tako se je tega dne zvrstilo veliko pomembnih sočasnih aktivnosti, med drugim pogajanja za premirje, medijska propaganda, oborožen boj, diplomatske aktivnosti, iskanje politične enotnosti itd. Slovenija je bila na vojaški konflikt pripravljena.
Vrstile so se pobude za ustavitev spopadov, a jih JA ni jemala resno. Zunanji minister Rupel in predsednik vlade Peterle ter Slovenci po svetu so okrepili svoje diplomatske dejavnosti. General Rašeta je prispel v Ljubljano na pogajanja in Slovencem postavil ultimat, medtem pa se je slovenskim oboroženim silam predajalo vse več vojakov JA. Zvečer tega dne je v slovenske roke padel mejni prehod Vrtojba, v Mokronogu pa je nastala nevarna situacija, grozili so, da bodo razstrelili skladišče bencina. JA na čelu z Veljkom Kadijevićem je zahtevala kapitulacijo Slovenije, preklic sprejetih odločitev in prevzema dejanske oblasti. Slovenska skupščina pa je obrambne aktivnosti in vztrajanje pri temeljnih odločitvah o neodvisnosti podprla.
Tretji dan boja za obrambo državnosti Republike Slovenije
V teh dneh sta ministra Janša in Bavčar neposredno vodila republiško koordinacijo in sprejemala vse najpomembnejše odločitve v zvezi z obrambo Slovenije. Pripadniki teritorialne obrambe in policije so imeli tretji dan vojne, ko so že izkazali pogum in premoč v razmerju sil na terenu ter ko so že potekala pogajanja za premirje, nalogo ohranjati že pridobljeno suverenost (mejo, carino, upravo za zračno plovbo), nevtralizirati in dokumentirati kršitve premirja na strani JLA ter krepiti svoje položaje. Pomembni spopadi so potekali na Brniku, v Trzinu, na Škofijah, v Vrtojbi in v Ljubljani. Slovenska stran je z uspešnim delovanjem in zaradi razkroja enot JLA zajela zelo veliko število vojakov in zveznih miličnikov. Tako so morali predstavniki slovenskih obrambnih sil pospešeno ustanavljati regijske centre za vojne ujetnike in poskrbeti, da so bili ti obravnavani v skladu z mednarodnimi konvencijami.
Izkazalo se je, da JLA ni bila pripravljena na realen odpor slovenskih obrambnih sil, na odlično koordiniranje obrambe, na slovensko prednost domačega terena in na izjemno motiviranost Slovencev. Zaradi nemoči na terenu se je tako že zelo hitro začela dogovarjati o premirju in zahtevala prekinitev ognja. Slovenski strani pa je največ skrbi povzročala grožnja splošnega zračnega napada JLA. Pogajanja je sprejela naklonjeno, saj si vojne, ki vedno prinaša tudi smrtne žrtve, nikoli ni želela.
Pogajanja s tremi predstavniki Evropske skupnosti: »trda« stališča Zahoda, vendar pridobivanje časa Sloveniji ne škodi.
V noči na soboto sta se predsednik Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel, ki sta bila po telefonu v stiku z republiško koordinacijsko skupino, pogajala z mediatorskimi posredniki Evropske skupnosti in predsednikom jugoslovanske zvezne vlade Antejem Markovićem. Evropska skupnost je kljub napadu jugoslovanske armade na Slovenijo vztrajala pri zahtevi po enotni državi. Njihovi trije predstavniki so v Zagrebu dosegli, da je Slovenija privolila v takojšnje premirje in trimesečno odložitev osamosvajanja. Vendar je bil dogovor nejasen, in ker JLA premirja ni spoštovala, se ni uresničil.
Zahteva za prekinitev ognja: ultimat Veljka Kadijevića in pogajanja z Andrijo Rašeto.
29. junija 1991 je zvezni minister za obrambo, armadni general Veljko Kadijević, v pismu predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu postavil ultimat, da mora slovenska teritorialna obramba do 30. junija do 9. ure ustaviti napade na jugoslovansko vojsko, deblokirati vojašnice in vojski omogočiti, da uresniči odloke zveznega izvršnega sveta. Sočasno se je jugoslovanski general Andrija Rašeta v Ljubljani s slovenskim vodstvom dogovarjal o premirju. Boji so se medtem nadaljevali.
Vztrajati pri uresničevanju osamosvojitvenih odločitev: nočna tajna seja vseh treh zborov Skupščine Republike Slovenije
Vrh političnega vodstva, vladna koalicija Demos in člani skupščine so se strinjali, da je treba vztrajati pri uresničevanju osamosvojitvenih odločitev. 29. junija 1991 ob 22.20 se je začela izredna seja vseh treh zborov Skupščine Republike Slovenije, na kateri so obravnavali položaj po razglasitvi samostojnosti in začetku agresije JLA na ozemlje Republike Slovenije. Na njej so govorili ministri Janša, Bavčar in Rupel ter predsednika Kučan in Peterle. Prvi govornik, obrambni minister, je med drugim povzel dotedanje dogajanje: »Republiki Sloveniji je doslej z izjemnim sodelovanjem in enotnostjo prebivalstva, organov ter organizacij in obrambnih sil, predvsem pa pripadnikov organov za notranje zadeve in slovenske teritorialne obrambe, uspelo preprečiti, da bi armada in zvezni organi že prve dni osamosvojitve ta status onemogočili.«
Skupščina je soglasno sprejela stališča v zvezi s političnim in varnostnim položajem Republike Slovenije, med drugim je obsodila brutalno agresijo jugoslovanske armade in zveznih organov na slovensko ozemlje. Zavrnila je agresorjeve ultimate, vztrajala je pri sprejetih osamosvojitvenih dokumentih, izrazila je pripravljenost, da se nadaljnji postopki razdružitve uresničujejo sporazumno in postopoma. Vse to pod pogojem, da jugoslovanska stran dosledno spoštuje dogovorjeno ustavitev bojev in da se umakne z bojnih položajev. Strinjali so se tudi s stališči predsednika Kučana v zvezi s pogovori s predstavniki Evropske skupnosti. To so pozvali, naj »nemudoma pošlje svoje opazovalce v Republiko Slovenijo in tako zagotovi nadzor nad spoštovanjem sprejetih dogovorov«.
Papež Janez Pavel II.: »Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme s silo zatreti pravic in legitimnih želja narodov.«
29. junija 1991 je papež Janez Pavel II. v telegramih predsedniku predsedstva Jugoslavije Anteju Markoviću ter predsednikoma Milanu Kučanu in Franju Tuđmanu izrazil svojo prizadetost zaradi vojaškega konflikta, zveznega premiera pa prosil za končanje nasilja in vzpostavitev dialoga med prizadetimi stranmi. Istega dne je javno omenil: »Moja misel se danes posebej obrača k dragim prebivalcem Hrvaške in Slovenije. Blizu sem vsem tistim, ki objokujejo svoje padle, ranjenim in vsem, ki žive v žalosti in strahu. Še enkrat ponavljam, da ni mogoče in se ne sme s silo zatreti pravic in legitimnih želja narodov. Na ta način želim opogumiti vse tiste pobude, ki so usmerjene v iskanje pravičnih rešitev, samo tako je namreč mogoče zagotoviti mir in bratsko sožitje med narodi. Zato še enkrat pozivam vodstva vseh jugoslovanskih republik, naj pokažejo dejavno voljo za dialog in daljnosežno modrost.« Papeževa podpora je bila v tistem trenutku za Slovenijo opogumljajoča.
Nemški kancler Helmut Kohl zagovarja pravico do samoodločbe jugoslovanskih republik.
V Evropski skupnosti ni bilo konsenza, kako ravnati ob jugoslovanskem napadu na Slovenijo. Predsedniki držav članic Evropske skupnosti in njihovih vlad so se 29. in 30. junija zbrali v Luksemburgu in se med drugim seznanili s pogovori svojih odposlancev v Beogradu in Zagrebu. Razlike v pogledih na reševanje t. i. jugoslovanske krize med državami Evropske skupnosti pa so bile prevelike, zato jasnih skupnih stališč niso izoblikovali. Nemški kancler Helmut Kohl je na sestanku predlagal, naj podprejo pravico do samoodločbe jugoslovanskih republik, vendar so Francija, Italija, Velika Britanija in Španija temu nasprotovale. Kohl je dosegel, da so Jugoslaviji zamrznili že odobreno finančno pomoč 1,7 milijarde mark, dokler ne bo zagotovljena mirna rešitev krize.
Avtorica: Neža Strajnar
Vir: gov.si
