»Zdravstvo ni tik pred zlomom in ne visi na nitki, ampak je že zlomljeno in nitka je že pretrgana,« je bilo med drugim mogoče slišati na protestnem shodu zdravstvenih delavcev pred slovenskim parlamentom, shodu, ki je naznanil začetek splošne stavke v zdravstvu in socialnem skrbstvu, ter protestu, ki naj bi zaposlenim v tej dejavnosti jamčila primerne plače. Splošna stavka se je začela že ob 7. uri zjutraj. Pred skupščino se je zbralo okoli 8000 stavkajočih, ki so svoje nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem zdravstvu očitali ne le vladi, temveč tudi poslancem. Tudi v Mariboru je stavkalo nekaj več kot 4000 ljudi »v belem«. Odločili so se za milejšo obliko stavke, v kateri je z manjšimi omejitvami delo redno potekalo, svoj protest pa so izrazili s protestnimi zbori po oddelkih in z udeležbo na protestnem shodu v Ljubljani. Delo 10.10.1991 posnetek ekrana

Sindikati so že 25. septembra napovedali za 10. oktober zdravstveno stavko, če vlada v naslednjih dneh ne bi ugodila zahtevam stavkovnega odbora sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije. Po njihovem mnenju je neurejeno financiranje »pripeljalo do roba propada in spričo tega, da je ogrožena tako gmotna kot socialna in pravna varnost delavcev«. V številnih zavodih so že znižali osebne dohodke za 5 do 30 %, zmanjšali regres ali pa ga sploh še niso izplačali, kar je bila posebnost, saj nobena druga dejavnost, financirana iz proračuna, ni bila tako prizadeta.

Ukrepi za preprečitev zloma zdravstva, ki jih je vlada sprejela septembra, so napovedovali preklic stavke, mnogi so tudi živeli v prepričanju, da bo vlada še pred začetkom stavke privolila v najpomembnejše zahteve, vendar pa ta ni izpolnila zahtev, ki jih je postavil strokovni odbor. Njihove zahteve so bile splošno znane – podpis kolektivne pogodbe, namenska uporaba zdravstvenega dinarja, dvig nizkih plač, ohranjanje delovnih mest in vrnitev ugleda zdravstvenih delavcev. Tem zahtevam se je pridružila še nova: odstop ministrice dr. Katje Boh. Pod zahtevo za odstop se je podpisalo 2250 zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu. »Hočemo Janšo za ministra«, se je bleščalo na enem izmed transparentov na protestnem shodu zdravstvenih delavcev pred slovenskim parlamentom.

Po mnenju vlade so v težkih gospodarskih razmerah, s kakršnimi se je spopadala Slovenija, zahteve sindikata glede višine osebnih dohodkov za delavce v zdravstvu in socialnem skrbstvu nerealne. Vladni predstavniki so priznavali, da je šlo za izredno neugoden gmotni položaj teh dejavnosti, vendar so še vedno iskali rešitve. Istega dne pa se je začela tudi stavka osnovnih šol v Ljubljani, saj so tudi učitelji zahtevali dvig plače za eno tretjino oziroma enake plače, kot jih imajo zaposleni v državni upravi.

Evropa se obotavlja

Poslanci evropskega parlamenta na seji v Strasbourgu niso sprejeli resolucije o položaju v Jugoslaviji, ki je med drugim pozivala Evropsko skupnost, naj uveljavi ukrepe za priznanje Slovenije in Hrvaške, če bi do 14. oktobra ne prišlo do prekinitve ognja in do razmejitve obeh vojskujočih se strani. Namesto nje so parlamentarci sprejeli drugačno različico resolucije, ki med drugim ugotavlja, da je »v Jugoslaviji prišlo do nepovratnih sprememb in da dosedanja država ne obstaja več«. Prav šesti člen resolucije, ki je narekoval priznanje obeh republik, je v Palači Evrope povzročil največ razhajanj. Zanj je glasovalo 64 poslancev (predvsem krščanski demokrati, liberalci, konservativci, zeleni ter štirje nemški in en italijanski socialist), proti pa je bilo 82 parlamentarcev (skoraj vsi socialisti, komunisti in pripadniki evropske desnice), še posebno socialisti iz Španije, Velike Britanije in Grčije, ki so preglasovali preostale. Poslanci so ob glasovanju o posamičnih sestavinah te resolucije zavrnili še dva člena in tako je celoten predlog padel v vodo. Socialistična skupina je nato predložila nov projekt resolucije, iz katerega so izpustili sporne člene, in ta različica obsodbe dogodkov v Jugoslaviji je nato na glasovanju dobila tesno večino – zanjo je glasovalo 87 poslancev.

Spremenjen mejni režim s Hrvati

Slovenija je že tretji dan zapored na vseh 34 mejnih prehodih s Hrvaško izvajala režim, kakršen velja na meji z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, torej tudi carinsko službo, ki jo Hrvati opravljajo šele od tistega dne naprej. Že vse od dneva samostojnosti je na vseh prehodih z južno sosedo prisotna tudi slovenska policija, ki je imela pomembno nalogo v osamosvojitveni vojni. Notranji minister Igor Bavčar je na tiskovni konferenci poudaril, da do prometnih zapletov v zadnjih dneh na mejnih prehodih s Hrvaško prihaja zato, ker je Slovenija do zadnjega spoštovala določila brionske deklaracije. Šoferji namreč še ne vedo, da je treba blago za prehod iz ene v drugo državo posebej cariniti.

Registrske tablice z grbi slovenskih občin in mednarodna koda SLO

Bavčar je na tiskovni konferenci povedal tudi, da je mednarodno priznana koda za motorna vozila SLO, po novem letu bodo pa luč ugledale še nove slovenske registrske tablice za motorna vozila. Koda se bo začela obvezno uporabljati, ko se bodo stare registrske tablice začele zamenjevati z novimi. Bavčar je novinarjem predstavil osnutke novih registrskih tablic, na katerih bodo poleg kombinacije črk in številk tudi grbi občin oziroma slovenskih mest, v katerih bo sedež registrskih območij. Lastniki bodo lahko izbirali poljubno črke in številke, pridobljena sredstva pa bodo porabljena za izboljšanje varnosti v cestnem prometu.

Slovenski potni list stopa v življenje

Poleg Avstrije in Nemčije sta slovenski potni list priznavali tudi Madžarska in Italija. Odslej je bilo mogoče s slovenskimi in hrvaškimi potnimi listi potovati tudi v ti dve državi, vendar je bilo treba to razumeti kot praktičen ukrep, ki bi olajšal prehod meje, in še ne pomeni tudi političnega priznanja neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Čeprav je bilo do tedaj izdanih več kot sto slovenskih potnih listov, pa so ti uradno prišli v občine 21. oktobra. Dobrih deset dni pozneje so občinski upravni organi v Sloveniji začeli postopoma izdajati slovenske potne liste. Matjaž Šinkovec je kot član slovenske delegacije mirovne konference o Jugoslaviji v Haag prišel s slovenskim potnim listom in zahteval, da naj bi članom delegacije v vseh treh delovnih skupinah dopustili, da povsem neovirano prihajajo s slovenskimi potnimi listi in imajo diplomatski status v skladu z novim statusom Slovenije, prav tako pa naj bi zagotovili simultano prevajanje v slovenščino.

Prodaj avto in kupi stanovanje!

Kot je dejal minister za varstvo okolja in urejanje prostora Miha Jazbinšek ob sprejemanju predloga stanovanjskega zakona: »Začenja se era prenove.« Tudi v javnosti je največ pozornosti vzbudil tisti del zakona, ki je govoril o lastninjenju družbenih stanovanj. Po uveljavitvi zakona so postala last republike, občin oziroma drugih pravnih oseb, namreč tistih, ki so že prej razpolagali z njimi, imetniki stanovanjske pravice pa so imeli možnost odkupiti stanovanje pod določenimi pogoji. Stanovanje je lahko odkupil vsak imetnik stanovanjske pravice ali ob njegovi pisni privolitvi tudi njegov ožji družinski član. Cena stanovanja je bila zmanjšana za lastninski delež (lastna udeležba in vlaganja v stanovanja) v višini 30-odstotnega popusta. V prvih 60 dneh po sklenitvi pogodbe je moral kupec plačati še deset odstotkov od pogodbene cene kot polog, preostalo pa v naslednjih 20 letih. Če pa je želel kupec stanovanje plačati prej, se mu je za vsako leto hitrejšega odplačila cena zmanjšala za 1,5 odstotka. Kupci, ki so plačali pogodbeno ceno v enkratnem znesku, mora kupec so plačali le 40 odstotkov pogodbene cene. Povprečna cena stanovanja, velikega 56 kvadratnih metrov in starega okoli deset let, je takrat znašala z upoštevanim lastninskim deležem po približni oceni okoli 800 tisoč tolarjev. Hipotetični polog za nakup je znašal nekaj čez 80.000 tolarjev, prvi obrok pa okoli 3.100 tolarjev, kar je bilo po uradnem tečaju sto mark. »Če plačamo v enkratnem znesku, nas bo to stanovanje stalo 477.389 tolarjev ali nekaj manj kot 15 tisoč uradno preračunanih mark.«

Avtor: dr. David Petelin

Vir: Gov.si