Koprski župan Aleš Bržan je s svojo zadnjo novinarsko konferenco nehote podal najboljši možni povzetek lastnega županovanja: obrambno-paranoiden nastop brez vsebine, brez programa, a z obilico insinuacij, projekcij in nesmiselnih gradbenih idej, ki naj bi nadomestile dejanske rezultate.Na novinarski konferenci, ki bi po vsebini prej sodila v politični teater, je Bržan s patosom, značilnim za politike brez programa, napovedal boj za nov županski mandat – a ne proti konkretnim protikandidatom, temveč proti duhovom. Njegov največji politični nasprotnik Boris Popovič, ki sploh ni napovedal kandidature in se politično ne izpostavlja, v tem scenariju kljub temu zavzema vlogo Bržanovega glavnega nasprotnika.V središču njegovega dramatičnega nastopa je bila anonimka o domnevnem nezakonitem in koruptivnem financiranju Bržanove prejšnje predvolilne kampanje. To naj bi – če verjamemo županovi logiki – sestavil kar Popovič, s pomočjo nekdanjega prvega nadzornika Marjetice. Se sliši kot politični triler? Morda. A v resnici gre za provincialno komedijo.Foto: Posnetek zaslona - Preiskovalno.siAbsurd je popoln: župan sredi mandata svojo volilno kampanjo začne s tem, da se bori proti nasprotniku, ki sploh ne obstaja. Ne ponudi programa, ne predstavi razvojne vizije, ne odpre javne razprave. Namesto tega straši z domnevno nevarnostjo, ki jo utelešajo »zarotniški« rojstni dnevi in »zlonamerne sile«, katerih skupna lastnost je, da obstajajo predvsem v njegovi domišljiji.Bržan ne predstavi rezultatov svojega županovanja in ne razvojne vizije koprske občine; raje napove osebni križarski pohod proti domnevnemu protikandidatu, ki ni dal niti bežnega namiga, da bi se znova politično aktiviral v Kopru, ga pa Bržan kljub temu razglasi za glavnega sovražnika.Vrhunec Bržanovega političnega teatra nastopi, ko svoj »program« strne v eno točko: »Dokler bom živ, se bom boril, da zlonamerna oseba ne prevzame občine.« Bržan se torej ne bo boril z boljšim programom ali boljšimi idejami; glavna točka njegovega programa za naslednje štiri leta je očitno boj proti Popoviču. Njegovo sporočilo bi lahko razumeli kot poziv volivcem, naj ga volijo kar »preventivno«.V tej politično-fantazijski predstavi je simbol boja postalo dvigalo na Markovec – projekt brez zagotovljenega financiranja, brez trdne podpore svetnikov in brez jasnega smisla ali racionalne utemeljitve. Načeloma gre za infrastrukturni polizdelek, ki naj bi navpično povezal dve mestni četrti, v resnici pa je to verjetno zadnji Bržanov poskus, da bi pred volitvami za sabo pustil vsaj nekaj konkretnega.Foto: Posnetek zaslona- Preiskovalno.siTo pa nas sploh ne čudi, glede na to, kaj kot osrednja politična figura v Kopru trenutno počne župan Aleš Bržan. V spletnem mediju Preiskovalno smo lahko prebrali dva članka z naslovoma Ekskluzivno: objavljamo načrt za ustanovitev holdinga Marjetica Koper in Marjetica Koper: milijonski dolgovi, detektivska zasledovanja in sumi korupcije.Glede na javno objavljene podatke in razkritja v obeh člankih nas ne preseneča, da se je Bržan verjetno prvič v karieri znašel pod plazom resnih medijskih kritik. Za to se lahko zahvali predvsem tistim osebam na Mestni občini Koper, ki obvladujejo pravne zadeve. Po zadnjih Bržanovih izjavah za to skrbi podžupan in predsednik Odvetniške zbornice Slovenije Janez Starman. Ne bi nas presenetilo, če bi prihodnji koprski holding prevzel kdo izmed akterjev znanega obalnega odvetnika.Ob tem pa smo na zadnjem protestu zaposlenih v podjetju Marjetica opazili zelo zanimiv transparent z naslednjimi besedami:»Kar naroči stric iz ozadja M. H., to nemudoma naredim.«Po informacijah naših virov bi se naj za incialkami M.H., ki je po mnenju zaposlenih v Marjetici "stric iz ozadja" koprskega župana domnevajo, da je to Mehmud Hot, oče poslanke SD Meire Hot. (Foto: Posnetek zaslona-Preiskovalno.si)Bržan je javno že večkrat zanikal, da bi na njegovo delo vplivali tako imenovani »strici iz ozadja«. A jih očitno ne potrebuje – saj jih je sam pripeljal na vrh Mestne občine Koper!Ker pa nas radovednost ni popustila, smo med našimi lokalnimi obalnimi viri raziskovali, kdo bi se lahko skrival za inicialkami M. H. Več različnih, nepovezanih virov nam je zatrdilo, da se za temi črkami domnevno skriva Mehmud Hot, oče poslanke SD Meire Hot.Znano je tudi, da sta družini Starman in Hot v dobrih poslovnih in odvetniških odnosih.Spoštovani bralci, zdaj pa se odločite sami – ali sedanji koprski župan Aleš Bržan res nima svojega »strica iz ozadja«, kot to tako rad očita svoji politični konkurenci v Kopru?Luka Perš

Slovenska javnost že nekaj časa spremlja dogajanje okoli projekta "Notar na daljavo", katerega nosilec je Ministrstvo za pravosodje pod vodstvom dolgoletne vidne članice Socialnih demokratov, dr. Andreje Katič. Katičeva je bila pravosodna ministrica v času Šarčeve vlade, v Cerarjevi pa je vodila obrambno ministrstvo. Po lanskoletnem fiasku z afero Litijska je morala s položaja odstopiti njena nekdanja strankarska kolegica Dominika Švarc Pipan.Pravosodna ministrica dr. Andreja Katič, dolgoletna vplivna članica stranke Socialnih demokratov. (Foto: Posnetek zaslona- Vlada RS)Zdi se, da si Socialni demokrati želijo, da se afere na pravosodnem ministrstvu nadaljujejo – brez sramu, brez odgovornosti. Cilj je očitno le eden: da denar konča v žepih "naših", in nikakor ne "njihovih". Eden najbolj očitnih primerov tovrstnega delovanja je prav projekt "Notar na daljavo". Ob tem se ponovno potrjujejo besede kirurga Erika Breclja o načinu delovanja stranke SD.Projekt "Notar na daljavo" je bil do sedaj razveljavljen že štirikrat! Po informacijah, ki so prispele v naše uredništvo, je pravosodna ministrica celo razveljavila negativen sklep lastnega ministrstva z dne 7. aprila 2025. Projekt pa se mora izvesti najkasneje do konca junija letos, saj so evropska sredstva za ta namen na voljo le do takrat. Naši viri opozarjajo, da bo ministrica dr. Andreja Katič najverjetneje sama določila zmagovalca razpisa – in vse kaže, da se že usmerja k podjetju Žejn d.o.o. Spomnimo: tudi v primeru tega podjetja se ponovno potrjujejo besede Erika Breclja o klientelistični logiki SD.Ali bo večinski lastnik podjetja Žejn d.o.o. Ernest Žejn zmagovalec razpisa Notar na daljavo? Ali mu bodo pri tem pomagali nekateri kadri in operativci blizu stranke Socialnih demokratov? (Foto: Posnetek zaslona- Žejn d.o.o.)Kako torej operativci in kadri Socialnih demokratov skušajo zagotoviti, da razpis za "Notarja na daljavo" dobi podjetje Žejn d.o.o.? Že celoten mandat si kadri SD prizadevajo, da bi projekt dobil njihov "hišni izvajalec". V uredništvu smo prejeli dokument Ministrstva za pravosodje z dne 7. april 2025, v katerem je razvidno, da sta bili obe prejeti ponudbi – podjetij Žejn informacijske storitve d.o.o. in Eius svetovanje, komunikacije in informatika d.o.o. – zavrnjeni in da naročilo ni bilo oddano.Strokovnjaki opozarjajo, da bi moral biti projekt zaključen do konca junija 2025, sicer bo Slovenija izgubila večmilijonska evropska sredstva. A zdi se, da so akterji blizu SD pripravljeni žrtvovati evropska sredstva, samo da v razpisu ne zmaga podjetje, ki ni "njihovo".Foto: Bralec Prava.siVse bolj postaja očitno, da je podjetje Eius d.o.o. žrtev političnih iger aktualnega vodstva ministrstva. Po naših informacijah podjetje Eius d.o.o. razpolaga z vsemi potrebnimi referencami za uspešno izvedbo projekta. Na njihovi spletni strani se predstavljajo kot vodilni ponudnik IT rešitev na področju pravosodja.Foto: Bralec Prava.siV ozadju pa se znova pojavlja podjetje Žejn d.o.o., povezano s številnimi kadri blizu SD. O teh povezavah so že poročali številni mediji: Domovina, Info360, Nova24TV in Finance. Najbolj podrobno jih je razkril novinar Domovine Luka Svetina v članku z naslovom Kako nekdanji fantje iz Mladega foruma SD obvladujejo razpise za digitalizacijo na pravosodnem ministrstvu.Ključni akterji v tej zgodbi so večinski lastnik podjetja Žejn d.o.o. Ernest Žejn, generalna sekretarka ministrstva Saša Renko, njen nekdanji mož Matic Zupan (zaposlen v kabinetu pravosodne ministrice), nekdanji predsednik Mladega foruma SD Andrej Omerzel ter Matic Pipan, soprog nekdanje ministrice Dominike Švarc Pipan.V našem mediju smo Matica Zupana že omenjali v povezavi z afero Litijska v članku z naslovom Eno ključnih vlog v nepremičninski podrtiji je odigral mož Dominike Švarc Pipan – Matic Pipan??? Keš se znašel tudi v Dubaju??. Po dostopnih informacijah naj bi Pipan v kabinetu ministrice Katič odločal o tem, kdo bo izvajal digitalizacijo pravosodja. Skupaj z Omerzelom je tudi ustanovil Inštitut za vladavino prava. Žejna naj bi večkrat videvali v družbi Pipana in Omerzela. Ključno vlogo naj bi zdaj igral prav Matic Zupan, nekdanji vodja kabineta ministra Gorana Klemenčiča in ministra Boštjana Koritnika.Zelo sporno je tudi dejstvo, da je Renko kot generalna sekretarka ministrstva podpisala pogodbo o zaposlitvi z lastnim bivšim soprogom Zupanom, s katerim imata skupno lastništvo nepremičnine. Zakaj se Komisija za preprečevanje korupcije na to ni odzvala, ostaja neodgovorjeno vprašanje.Dolgo ni bilo jasno, kdo ščiti Zupana v njegovem delovanju na ministrstvu. Novinar Luka Svetina je razkril, da je zaposlen v nevladni organizaciji Regional Dialogue, ki ima podružnico v Uzbekistanu in se financira iz sredstev EU. ŠkV tej organizaciji sodelujeta tudi Klemenčič in predsednik Odvetniške zbornice Slovenije Janez Starman – slednji naj bi po poročanju tednika Domovina nezakonito zadrževal odvetniško licenco Aleksandra Čeferina. Zdaj pa je tudi uradno to dokazal novinar Domovine Nenad Glücks v članku z naslovom V odvetniški zbornici Aleksandru Čeferinu protizakonito omogočajo izplačilo visokih zneskov od dobička. Gre tudi za kazensko odgovornost. V preteklosti smo tako Čeferina kot Starmana izpostavili kot ključna akterja v zgodbi o prodaji dvorca v Glemu, ki je končal v "pravih rokah".Alexadrino Diogones se je v Sloveniji pojavljal kot direktor brazilske podružnice razvpite Kreter Organica, zdaj pa se v projektu Notar na daljavo pojavlja kot referenca podjetja Žejn s spornim portugalskim podjetjem za predelovanjem pnevmatik Dopneu. (Foto: Posnetek zaslona-Google)Kako je lahko podjetje Žejn prijavilo kot podizvajalca portugalsko podjetje Dopneu, ki se ukvarja s predelavo pnevmatik? Ali podjetje Dopneu, financiran z javnih projektov države Portugalske in iz sredstev Evropske Unije sploh obstaja? Zakaj je sedež podjetja registriran v državni stavbi (ministrstvo za kulturo- oddelek za kulturno dediščino) , če pa na Portugalskem ni možno, da bi se podjetja ustanavljala v stavbah, ki jih upravlja država? Kje sploh imajo obrat za predelavo pnevmatik? Ali gre le za odlično organizirano "čingi mingi" združbo, ki ve, na kak način pridobiti sredstva Evropske Unije? Afera se dodatno zaplete z informacijami o portugalskem podjetju Dopneu, ki ga je Žejn navedel kot podizvajalca pri projektu.Po ugotovitvah podjetja Eius gre za podjetje, ki se ukvarja s predelavo pnevmatik in nima nobene zveze z informatiko, kaj šele pravosodjem.Še več: podjetje Dopneu naj bi imelo sedež na naslovu Rua Eça de Queiroz 41, Baião – v stavbi portugalskega ministrstva za kulturo! Tamkajšnji prebivalci so bili nad to informacijo osupli – nihče izmed njih ni vedel za kakršno koli podjetje, registrirano na tem naslovu. Morebitni poštni nabiralnik je zgolj formalnost.Po dostopnih podatkih je lastnik podjetja Dopneu brazilski državljan Alexandrino Diogenes, ki je leta 2012 nastopil na GZS kot predstavnik mladih podjetnikov iz brazilske zvezne države Ceará. V preteklosti je bil tudi direktor razvpitega podjetja Kater v Braziliji.Na spletni strani podjetja Dopneu je jasno razvidno, da je njihova glavna dejavnost recikliranje pnevmatik, financirano iz skladov EU. Kako je to podjetje lahko postalo ključna referenca za IT-projekt na pravosodnem ministrstvu, ostaja nepojasnjeno.Na spletni strani portugalskega podjetja Dopneu jasno vidite, da se ukvarja s predelavo pnevmatik. Kaj ima predelava pnevmatik skupnega s področjem IT na področju pravosodja, spoštovano vodstvo ministrstvo za pravosodje? (Foto: Posnetek zaslona- Dopneu)Po mnenju naših virov ni cilj SD-ja uspešno izpeljati projekt, temveč ustvariti razmere, v katerih izbrano podjetje razglasijo za zmagovalca, nato pa ugotovijo, da projekta ne morejo izpeljati – del sredstev se vrne, del pa ostane v njihovem omrežju. Po istih principih naj bi SD v preteklosti že preusmeril stotine tisočev evrov v roke svojih poslovnih in političnih zaveznikov.Na spletni strani podjetja Dopneu lahko vidite, da se podjetje financira tako z javnih projektov Portugalske kot iz sredstev Evropske Unije. (Foto: Posnetek zaslona-Dopneu)Zato se sprašujemo: bo ministrica Katič v projektu "Notar na daljavo" raje izbrala strokovno kompetentno podjetje z dejanskimi referencami s področja informatike v pravosodju – ali podjetje, ki v razpisu navaja lažno podjetje iz Portugalske, ki se ukvarja s pnevmatikami? Spoštovana ministrica, odločitev ne bi smela biti težka. Razen če gre spet za zbiranje denarja za stranko SD. Bomo videli.Sedež podjetja Dopneu je v stavbi portugalskega ministrstva za kulturo- oddelek za kulturno dediščino. Kot so nam zaupali naši viri, so bili v stiku tudi z odvetnico, ki domuje v bližini stavbe. Zatrdila je, da v državnih stavbah na Portugalskem ni možno registrirati podjetja. (Foto: Bling maps)In še: spoštovana evropska tožilka Laura Kövesi – ali vas ne čudi, da podjetje za predelavo pnevmatik, ki domuje v stavbi portugalskega ministrstva, postane ključni podizvajalec v projektu informatizacije slovenskega pravosodja, financiranem iz evropskih sredstev? Mar ni čas, da ukrepate in aktivirate tudi slovensko in portugalsko podružnico evropskega tožilstva?Luka Perš

Spadam med tiste državljane, ki bi imeli volitve in referendume skoraj vsak teden. Prepričan sem, da bi morala biti udeležba na parlamentarnih, lokalnih in predsedniških volitvah obvezna. Odkar sem pridobil volilno pravico, sem se udeležil prav vseh volitev in referendumov — celo večkrat sem si uredil glasovanje izven svojega stalnega bivališča, v Ljubljani. Zato sem se z veseljem udeležil tudi nedeljskega referenduma. Priznam, v preteklosti sem včasih oddal tudi neveljavne glasovnice – za šalo, protest ali preprosto iz občutka nemoči.Tokrat smo odločali o zakonu, ki bi omogočil podeljevanje dodatnih pokojninskih pravic nekaterim izbranim umetnikom. V svojo odločitev me je prepričal slikar in Prešernov nagrajenec Henrik Gvardjančič, ki je javno opozoril na problematičnost zakonske rešitve. Podobno je menilo tudi več kot 400.000 volivcev, ki so na referendumu glasovali proti.Dinamika referendumske nedelje je bila izjemno napeta. Ves čas je v zraku viselo vprašanje, ali bo predlagateljici referenduma – največji opozicijski stranki SDS – uspelo doseči zadostno udeležbo za veljavnost rezultata. Po podatkih o udeležbi ob 16. uri (okoli 299.000 glasov) sem sam že začel dvomiti. A v zadnjih treh urah so očitno volivci desnice množično prišli na volišča – dodatnih 120.000 glasov je bilo dovolj, da je bil zakon zavrnjen. To lahko štejemo kot eno pomembnejših političnih zmag Janeza Janše in njegove stranke v času vlade Roberta Goloba.Z vidika politične strategije gre za lekcijo, ki kaže na odločnost in disciplino desnega volilnega telesa. Kljub izrazito negativni medijski naraciji, ki je dominirala v osrednjih slovenskih medijih, so zagovorniki referenduma uspeli prepričati zadostno število ljudi. Medtem ko se je desnica mobilizirala, je levica – kljub temu da gre za vladajočo garnituro – referendum v veliki meri ignorirala. Njena apatija ali celo tihi bojkot sta omogočila poraz zakona, ki ga je sama sprejela. To je simptomatično za širši problem, ki že dolgo pesti slovensko politično levico: nepripravljenost na resen politični boj na terenu, prepričanje, da oblast sama po sebi zadostuje.Predsednik vlade dr. Robert Golob in koordinatorka Levice kulturna ministrica Asta Vrečko sta akterjem tranzicijske levice povzročila glavabol s porazom na referendumu. Bo tranzicijsko levico spet reševal nov obraz na prihajajočih volitvah. (Foto: Posnetek zaslona -Vlada RS)Ali bo desnica na prihajajočih parlamentarnih volitvah presegla mejo pol milijona volilnih glasov?Toda zmaga na referendumu ne sme zakriti večjega problema, s katerim se desnica sooča že vse od osamosvojitve. Vse "majhne poteze", ki se niso zgodile — denimo lustracija, reforma volilnega sistema (uvedba večinskega sistema), uravnoteženje neodvisnih institucij — so bile blokirane ali prezrte s strani politične levice, ki že tri desetletja ohranja ključne vzvode družbene moči. Eden največjih neuspehov desnice ostaja njena nezmožnost, da na parlamentarnih volitvah preseže mejo 420.000 glasov. Kot so pokazale analize časnika Delo, desnica na nobenih volitvah še ni uspela zbrati pol milijona volivcev — kljub vsem zmagam na nekaterih referendumih, kljub močnim kampanjam, kljub konsolidirani bazi.To je alarmanten podatek, ki zahteva resen razmislek in akcijo. Zmaga na referendumu ne bo dovolj. V manj kot enem letu bo morala slovenska desnica pridobiti dodatnih 100.000 volivcev, če želi postati realna alternativa Golobovi vladi ali pa političnemu projektu novega obraza stricev tranzicijske levice in inkasantskega pomočnika. To ne bo preprosto — in recept za uspeh ni enoznačen.Zala Klopčič, Zala Tomašič, Klea Jeretič in Karin Planinšek. (Foto: Posnetek zaslona- Facebook, Demokracija)A v zadnjem času se pojavljajo novi obrazi, ki dajejo upanje. Med njimi je zagotovo Zala Tomašič, ki je na evropskih volitvah zbrala več kot 50.000 glasov. Njen uspeh dokazuje, da imajo mlajši politični akterji potencial, ki ga starejše generacije dolgo časa niso znale v celoti izkoristiti.Morda je končno napočil čas, da se vodstvo desnih strank bolj odločno obrne k mladim in jim ponudi resnične priložnosti za prevzem vodilnih položajev. Mladina ne odbija volilnega telesa – nasprotno, zna komunicirati jasno, neposredno in predvsem razumljivo. Z manj ideološkega balasta in z več občutka za sodobne platforme so sporočila teh novih akterjev bližje vsakodnevnim skrbem povprečnega državljana. mlPot do magične številke pol milijona volilcev bo zahtevala delo, strategijo in predvsem odprtost do novih relevatnih obrazov v sedanjih ali novih desnih političnih strankah in novih idej. A če želi desnica prihodnje leto resno konkurirati za oblast, se mora začeti spreminjati zdaj – leto dni PALOMARJA gor ali dol!Luka Perš

Kdaj bo virus KRIVOSODJA izginil iz slovenske pravne države? Kako pa lahko drugače rečemo postopkom, ki trajajo deset, dvajset ali več let? Postopki trajajo tako dolgo, da je posameznik fizično in psihično uničen. Na koncu pa še popolnoma finančno izčrpan. Zadeva je še hujša, saj tudi odločitev na prvi stopnji ne pomeni, da je sodna kalvarija zaključena. Včasih posameznika najprej KRIVIČNO OBSODIJO!, in šele kasneje ta velikokrat dokaže svojo nedolžnost pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.Foto: Prava.siTo je le simbolno zadoščenje – o finančnem vidiku raje ne bomo izgubljali besed. Po drugi strani pa se zgodi, da posameznika po dolgoletni sodni kalvariji oprostijo, a Višje, Vrhovno ali celo Ustavno sodišče odloči drugače. Spomnimo se na kar nekaj odmevnih primerov iz preteklosti (npr. Milović), ko je bil posameznik oproščen dvakrat ali trikrat, pa so ga po zelo sumljivi obtožbi v zapor poslali šele po četrtem sojenju. Za isto zadevo. Z istimi tožilci v procesu!Foto: Prava.siTežava je še toliko večja, ker je kriminalna združba, sestavljena iz odvetniške pisarne z Obale in v Ljubljani, s sedežem na Bavarskem dvoru ter podprta s kadri iz poslovnega miljeja Splošne plovbe Portorož (neformalna skupina KOMANDOS), z ideologijo postkomunističnih metod starih, odpadnih vojaških struktur, ugrabila del sodstva (Vrhovno sodišče RS) in del kraljice postopkov (Specializirano državno tožilstvo).Foto: Prava.siZato je prav smešno poslušati s svežo afero inkriminiranega predsednika Vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića, ko govori o pritiskih nekaj tisoč ljudi, ki so prišli nekajkrat izrazit svoje mnenje v zadevi Trenta. Res je, bilo je tudi nekaj komentarjev, ki jih lahko označimo za neprimerne. Ampak prav zadeva TRENTA je šolski primer FRAMINGA, ki ga omenjena trojica doživlja že od leta 2011. Janez Janša ima popolnoma prav, ko pravi, da zadeva še ni zaključena. Do leta 2027, ko bo zadeva dokončno zastarala, se lahko zgodi marsikaj. To je ključna težava – čim dlje držati posameznika v postopkih.Foto: Prava.siFRAMING, ki ga doživljajo slovenski državljani zaradi nekaterih opranih glav v sodniških haljah in nekaterih ugrabljenih uradnikov v službi kraljice postopkov, nas sili v vprašanje – kam to vodi?!!!Foto: Prava.siNikamor drugam kot tja, kjer je MAJHNA KRIMINALNA ZDRUŽBA IZVEDLA "CAPTURE STATE" na področju PRAVOSODJA in jih popolnoma nič ne moti, da s svojim FRAMINGOM nad politiki, gospodarstveniki in državljani vseh ideoloških barv povzročajo njihove dolgoletne pravosodne kalvarije. To je KRIVOSODJE! Čas je, da po 35 letih samostojne države, utemeljene na pravnem redu, SLOVENIJA KONČNO POSTANE PRAVNA IN UREJENA DRŽAVA!Foto: Prava.si"Imeli smo nek vplivni krog, za katerega se utemeljeno meni, da je postavil zadnja dva predsednika vrhovnega sodišča, ki prihajata z Obale. Če pa zadeva ni tako pomembna, kot je ta Janševa, ki je po vsej verjetnosti prišla preko politike na vrhovno sodišče, potem se za take zadeve kliče predsednike višjih sodišč ali pa celo okrožnih sodišč. .... Glejte, oni se neuradno družijo med sabo – hodi se na morje na orade, pečejo se čevapčiči v Kninski krajini, potem tja povabijo tudi predsednika vrhovnega sodišča in tam se on z njimi druži. (…) Da mu vedeti, da imajo oni tu svoje interese in da bo hudo, če jih ne bo upošteval.... Morate vedeti, da vrhovi državnih tožilstev po ravneh nenehno kontaktirajo. Državni tožilci imajo dolžnost v svoj dnevnik pisati vse, kar se jim zdi nenavadno na neki obravnavi. To potem predsednica tožilstva pošlje predsedniku sodišča in on to zbira v mapo, povabi sodnika k sebi in ga začne nadirati in mu vrsti primere iz te mape, ko je pravzaprav državni tožilec tisti, ki je denunciral sodnika. To so sklopi raznih mehanizmov, ki se jih poslužujejo v pravosodju. In jaz sem bil priča vsem tem zadevam, nič od tega ne govorim na pamet,”pa je svoje mnenje o slovenske pravosodju povedal nekdanji dolgoletni okrožni kazenski sodnik Zvjezdan Radonjič, zdaj med drugim tudi kot delujoči samostojni podjetnik strokovni sodelavec Slovenske demokratske stranke v DZ.Nekdanji dolgoletni sodnik Zvjezdan Radonjić. (Foto: Posnetek zaslona-Nova24tv)Kaj bi lahko pomenila beseda FRAMING v pravnem smislu?V pravnem izrazoslovju se omenjena beseda najpogosteje nanaša na proces ali dejanje, s katerim se nekoga namerno obtoži ali prikaže kot krivega za kaznivo dejanje, ki ga ni storil. Cilj je zavajanje organov pregona z zlorabo ali manipulacijo dokazov, pričevanj ali okoliščin, da se ustvari lažen vtis krivde.Nekdanji sodnik Milko Škoberne. (Foto: Posnetek zaslona-24ur)Zakaj smo v začetku našega članka omenili to besedo? Verjetno je ne bi iskali v pravnem slovarju, če je v svojem zaključnem govoru v zadevi Trenta ne bi večkrat omenil predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša. Po našem spominu jo je izrekel vsaj pet- do desetkrat.Nekdanji poslanec SNS Srečko Prijatelj. (Foto: Posnetek zaslona-Nova24tv)Foto: Posnetek zaslona-PolitikusSvoje mnenje o zadevi Trenta smo izrazili v dveh člankih: Primer Trenta – resnica ali scenarij po vnaprej pripravljenem ključu? in Zadeva Trenta: Ali bo večnim scenaristom "ki jih ni v sodni dvorani" spet uspelo? Kdaj se bo to prenehalo!!! OPROSTITEV!!! ter zapisali, da bodo, če bo sodni senat pod vodstvom sodnice Cvetke Posilovič sledil razumu in ne političnemu cirkusu, vsi obtoženi oproščeni. To se je tudi zgodilo – dokazi obrambe so bili močnejši od argumentov tožilstva in trojica je bila po dvajsetih letih oproščena. Ne glede na jadikanje državnega tožilca Valenčiča v intervjuju za Mladino.Foto: Milko Novič. (Posnetek zaslona Dosje Milko Novič)A zgodba še zdaleč ni končana, saj bo dokončno besedo podalo Višje sodišče v Celju. Morda tudi Vrhovno sodišče, morda Ustavno sodišče, morda celo Evropsko sodišče za človekove pravice. Janša ima prav – zadeva Trenta še ni zaključena. Glede na dosedanja znana dejstva v procesu in v pričakovanju, da bo Višje sodišče ravnalo razumno ter ne bo sledilo morebitnim zunanjim vplivom iz Obale, pričakujemo, da bo potrdilo odločitev sodnice Posilovič.Foto: Prava.siV zadevi Trenta lahko vsak ideološko neobremenjen državljan opazi, da se je framing nad osrednjimi akterji dogajal načrtno. Kaj naj si mislimo drugega, če se je zadeva Trenta v preteklosti večkrat sprožila prav v politično občutljivih obdobjih, kot sta opozorila Janeza Janše in njegovega odvetnika Francija Matoza?Kaj naj si mislimo drugega, če je tožilstvo kot ključni dokaz znova uporabilo zelo dvomljiv in neverodostojen dokument – cenitev prodajne referentke podjetja Imos, Gilvčert Kogovšek, ki je širši javnosti povsem neznana?In kaj naj si mislimo drugega, če je celo laiku jasno, da podjetje Imos ni končalo v stečaju zaradi zemljišča v Trenti? Prav to je osrednja težava v tej zadevi. Vsak razumen državljan bi zadevo razjasnil v enem tednu. A težava je globlja.Foto: Prava.siTo je tudi razlog, zakaj si slovensko pravosodje včasih zasluži oznako "krivosodje". Imamo številne državljane, ki zaradi dediščinskih sporov, meja, lastništva zemljišč ali izgube nepremičnin na slovenskih sodiščih iščejo pravico tudi po dvajset let. Takšni postopki povprečnega državljana popolnoma finančno uničijo.Tudi mi smo v našem mediju opozorili na podobne primere. Šolski primer je zadeva Varezič, o kateri smo že objavili šest člankov.Nekateri očitajo podpornikom SDS njihovo izrazoslovje pred celjskim sodiščem, a kaj naj si mislijo, če je njihov predsednik že več kot 184-krat nastopil kot osumljenec v različnih postopkih, od katerih se je večina izkazala za politično motivirane konstrukte?Po štirinajstih letih tožilskega preganjanja so bili Janez Janša, Klemen Gantar in Brane Kastelic v zadeva Trenta oproščeni. (Foto: Posnetek zaslona-STA)In prav to je ena ključnih težav slovenske družbe. Kaj je narobe, če se kdo v Sloveniji opredeli za člana SDS? Ali katere koli druge politične stranke? Vse registrirane politične stranke v Sloveniji imajo pravico, da s svojimi idejami in programi nagovarjajo volivce. To je bistvo parlamentarne demokracije.Janša je v svojem govoru pravilno opozoril, da se je zadeva Trenta vedno znova aktivirala pred ključnimi političnimi dogodki. Takšne obtožbe politikom pred volitvami vedno škodujejo. Toda te medijske zgodbe si lahko nekdo privošči zato, ker povprečen državljan ob prvem branju še ne ugotovi, da gre za konstrukt. Tisti, ki naj bi bili v ozadju – "scenaristi" – nikoli ne sedijo v sodni dvorani.Zato nas ni presenetila vsebina anonimke, ki je bila objavljena teden dni pred izrekom sodbe v primeru Trenta.Foto: Prava.siEna ključnih vlog pri pravnih konstruktih in sistemskem uničevanju politikov in gospodarstvenikov vseh ideoloških usmeritev pripada tožilstvu – "kraljici postopkov". Pogosto se po orkestriranih objavah v izbranih medijih (RTV Slovenija, Mladina, Dnevnik, 24ur, Necenzurirano) zadeve takoj znajdejo na mizah tožilcev, predvsem Specializiranega državnega tožilstva in Nacionalnega preiskovalnega urada.Tožilca v zadevi Trenta Boštjan Valenčič in Luka Moljk. (Foto: Posnetek zaslona-Nova24tv)SDT tožilka Blanka Žgajnar. (Foto: Posnetek zaslona- Dosje Milko Novič)SDT tožilka Mateja Gončin. (Foto: Prava.sI)Jaka Brezigar, evropski tožilec in sin nekdanje generalne tožilke Barbare Brezigar. (Foto: Posnetek zaslona- Dnevnik)Foto: Prava.siVse skupaj vodi v dolgotrajne postopke, kjer je osrednji akter obremenjen do te mere, da je finančno, moralno in psihološko izčrpan. Namen je jasen – popolna osebnostna likvidacija.Spomnite se le našega članka Zakaj je primer MILOVIĆ šolski primer izvajanja selekcije na trgu s strani kraljice postopkov – tožilstva, grobarjev Slovenije?, objavljenega 19. aprila 2024. Mnoge besede, ki sta jih v zaključnih nastopih izrekla Matoz in Janša, nas spominjajo prav na ta članek.Primer Milović dokazuje, da kraljica postopkov – tožilstvo – po naročilu naročnikov, ki spominjajo na organizirano kriminalno združbo, usmerja selekcijo na trgu in obračunava z gospodarskimi in političnimi akterji vseh ideoloških barv.»Tokrat moramo res zbrati toliko medijskega poguma, da jasno zapišemo – Milošu Njegoslavu Miloviću se dogaja KRIVICA. Po vsej verjetnosti bo šel po nedolžnem v zapor, ker nekdo namenoma ščiti Aleksandra Čeferina! Do zdaj se je kot osrednji akter izkazal tožilec Boštjan Jeglič – disciplinski sodnik NZS (imenovan v času, ko je bil predsednik NZS Aleksander Čeferin, op. a.) in nekdanji Čeferinov soigralec! Prepričani smo, da bodo prihodnje medijske objave in javni intervjuji Miloša Milovića vsem državljanom dali misliti, zakaj v tem primeru sodni vrh dopušča, da tožilstvo izvaja selekcijo na trgu. Kdaj bo predsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević udaril po mizi in pozval novo generalno državno tožilko Katarino Bergant, da je dovolj? Aja, sem pozabil – tudi Đorđević ima rad Obalo!V najslabšem scenariju bi Milović moral svojo pravico iskati na višjih evropskih institucijah. A tudi Čeferin bi se moral vprašati, komu koristi, da se ta primer medijsko izpostavlja. Prej ali slej se bo to odrazilo tudi na nogometno Evropo. Čeferinu bi moralo biti v interesu, da je Milović oproščen. In tudi je bil. Kdaj je Milović spregovoril javno? Takrat, ko sploh ni bil osumljenec v preiskavi, dvakrat oproščen, obtožnica štirikrat spremenjena, v času domnevnega dejanja pa je bolehal za rakom – na koncu pa obsojen! Česa takega ne vidiš niti na Netflixu!Tukaj je jasno razvidno, da je nekomu v interesu, da v resnici drži Aleksandra Čeferina "za jajca". Le da tega Čeferin ne vidi. Misli, da je nedotakljiv. Ne ve pa, da se bo moral tudi on nekoč vrniti domov, ko bo ta organizirana kriminalna združba zahtevala plačilo – bodisi v obliki pravnih stroškov bodisi s kakšno obtožbo. In postopek bodo vodili tožilci, ki simpatizirajo s hirajočim omrežjem 'Komandos' in uživajo v meditacijah s pridihom doktorskih nazivov iz mediacije.«Foto: Prava.siDa obstaja kriminalna združba, ki izkorišča tožilstvo za obračun z vsemi nepriviligiranimi osebami – ne glede na ideologijo – dokazuje tudi primer Milović. Sumimo, da je tožilski del postopka v tej zadevi zaradi povezav z Aleksandrom Čeferinom usmerjala Maja Prodan Jurič, žena zdaj upokojenega obalnega kriminalista Deana Juriča. Prav tako sumimo, da je Milović postal žrtveno jagnje zaradi dogajanja v podjetju Adria Ankaran. Samo pogled na Hrvatinski hrib v Ankaranu marsikaj pove.Moto tega izprijenega pravosodnega režima je, "ČIM VEČ LJUDI DRŽATI ČIM DLJE V POSTOPKIH. Vsa ta pravna norost je ravno v temu. To je res noro!Naše navedbe potrjuje tudi nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je večkrat v oddaji Kdo vam laže? opozoril, da na del pravosodja, tožilstva in policije vpliva omrežje z Obale.Foto: Prava.siV našem mediju smo že večkrat pisali o Specializiranem državnem tožilstvu in izrazili dvome, da je njegov del ugrabljen s strani zunanjih centrov moči. Ob zadevi Trenta in drugih podobnih primerih smo se spomnili tudi javnih pisem nekdanjega direktorja Urada za preprečevanje pranja denarja, Damjana Žuglja, tudi član Slovenske demokratske stranke. Žugelj je v svojih javnih nastopih jasno izpostavil hude kršitve nekaterih zaposlenih na NPU in Specializiranem državnem tožilstvu.V intervjuju za revijo Demokracija je Žugelj podrobneje pojasnil, koga ima v mislih, ko govori o ugrabitvi tožilstva:»Gre za veliko netransparentno skupino s številnimi akterji – kot nekakšno razvejano 'multinacionalno' združbo. Način delovanja je že znan: od zunanje režije, skrbno načrtovane montaže, izkrivljanja in manipulacije, do končne medijske likvidacije – vse z namenom doseči cilje ozke kriminalne skupine, ki je davno ugrabila ključne državne institucije. Gre za šolski primer t. i. 'state capture' – ugrabitve države.«Žugelj nadaljuje:»Ta ugrabitev se ni začela z ostanki nekdanjega režima, ki so se bali, da bodo v normalni evropski demokraciji izgubili vpliv. Sledila je desetletja dolga infiltracija, po kateri je ena sama skupina prevzela vse vzvode oblasti. Danes v Sloveniji ni več medsebojnega nadzora med institucijami. En del sodstva, tožilstva in policije je ugrabljeno. Vse poteka po enaki shemi: postopkovni teror, dolgotrajni procesi, uničenje osebnega in poslovnega življenja – in vedno isti akterji v ozadju, brez vsakršne politične barve.«Foto: Posnetek zaslona- Nova24tvTočno to se je zgodilo v primeru Trenta. Trije državljani so bili podvrženi orkestriranemu postopku, katerega izvor sumimo, da je konstrukt nastal v nekaterih pisarnah na Bavarskem dvoru, v krogu tistih, ki se navzven prikazujejo kot neopazni in brez vpliva. Toda dobro se ve, kje so se v resnici pripravljali scenariji za politične in gospodarske "likvidacije" vseh ideoloških vrst.Težava je, da se žrtve vedno znajdejo v istem scenariju – tistem, ki ga je v svojih pismih in nastopih pred Rezarjevo komisijo natančno opisal Damjan Žugelj. Vse to je namreč doživel tudi sam.In potem imamo spoštovano sodstvo. Predsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević se oglaša, ker je pred celjskim sodiščem nekaj 700 podpornikov protestiralo. Kaj takega ni nič posebnega – dogaja se tudi v državah z dolgo pravno tradicijo. Držijo pa ocene, da je bilo tudi nekaj komentarjev popolnoma neprimernih.Toda Đorđević, ki naj bi sodil z avtoriteto, bi moral najprej pomesti pred lastnim pragom – predvsem s staro real-socialistično doktrino in vplivom odvetniških lobijev. Zaradi stanja duha na Vrhovnem sodišču si nižje inštance ne upajo odločati samostojno, saj nihče noče imeti negativne ocene. Zato je Slovenija že skoraj dve desetletji brez instančnega sodstva!Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Miodrag Đorđević. (Foto: Posnetek zaslona- Vrhovno sodišče)Sestava Vrhovnega sodišča pogosto določi zmagovalca še preden se postopek začne. Janša ima prav – zadeva Trenta ni končana. Tudi če ga Višje sodišče v Celju oprosti, nas ne bi presenetilo, če bi Višje ali Vrhovno sodišče odločilo drugače in bi se kalvarija začela znova. Najverjetneje pa bi zadeva zastarala do leta 2027.To je jedro problema framinga – žrtev ostane ujetnik postopka. Celoten proces bi se moral zaključiti v letu dni. Ne pa, da traja več desetletij! Zakaj? Da je žrtev neprestano v postopku. Zato kraljica postopkov – tožilstvo – deluje tako, kot deluje. Ker očitno že vnaprej pozna epilog na Vrhovnem sodišču. Moto tega izprijenega pravosodnega režima je, "ČIM VEČ LJUDI DRŽATI ČIM DLJE V POSTOPKIH. Vsa ta pravna norost je ravno v temu. To je res noro!Luka Perš

Tik pred zaključkom postopka v zadevi Trenta smo se udeležili zadnjega naroka pred izrekom sodbe. Ker je bilo prisotnih vsaj deset različnih medijev, so bile zadnje informacije s sojenja hitro posredovane slovenski javnosti. Znova smo lahko opazili znan vzorec: osrednji mediji so tudi tokrat tiho navijali za »kraljico postopkov« – tožilstvo. To se je pokazalo celo na hodnikih, kjer so nekateri novinarji osrednjih medijev sproščeno klepetali s tožilcema Valenčičem in Moljkom.Zadeva Trenta že zdavnaj presega razumne časovne roke, zlasti glede na obravnavano kaznivo dejanje. Na podlagi medijskih poročanj in zaključnih govorov vpletenih smo oblikovali naslednje ugotovitve. Osnovna zgodba je namreč precej preprosta:Janez Janša je leta 2004 s stranko SDS zmagal na državnozborskih volitvah in sestavil koalicijo. Ker njegovo enosobno stanovanje v Zupančičevi jami ni ustrezalo varnostnim zahtevam, se je leta 2005 odločil poiskati novo, primernejše stanovanje. Našel ga je na Komenski ulici v Ljubljani, v Trubarjevem kvartu. Ker ni imel dovolj prihrankov, se je odločil kupnino pokriti s prodajo stanovanja in zemljišča, ki ga je imel v lasti.Stanovanje na Komenski je bilo v lasti podjetja Imos. To podjetje je najprej odkupilo Janševo staro stanovanje. Preostanek kupnine je Janša poravnal s prodajo zemljišča v Trenti podjetju Eurogradnje. S tem denarjem je poravnal celotno kupnino za novo stanovanje. In to je vsa zgodba.Kaj je sledilo? Podjetje Eurogradnje je zemljišče v Trenti nato prodalo podjetju Imos. Kasneje je bilo zemljišče še nekajkrat preprodano, pri čemer je bila cena vedno približno enaka.HALO! En sam nakup in prodaja zemljišča je razlog, da slovensko pravosodje že šestnajst let preganja tri državljane – zaradi zemljišča v vrednosti 130 tisoč evrov! Težko verjamemo, da se to dogaja v Sloveniji, 35 let po razpadu nekdanjega totalitarnega sistema.Zadeva ima zato močno politično konotacijo. Če je že bilo karkoli narobe, so za to odgovorni tisti, ki so sestavljali pogodbe – ne pa obtoženci, ki nimajo pravnih kvalifikacij za tovrstne posle.Podobna zgodba se je odvila v zadevi Litijska, kjer je prodajalec kazensko odgovarjal, ker je nepremičnino prodal po višji ceni, kot jo je kupil. Čeprav je bilo znano, da je bila stavba v slabem stanju, je vseeno postal kriv. Očitno se v obeh zadevah pojavlja ista odvetniška družba, a so na zatožni klopi – znova – prodajalci. Je to res pravna država?Tudi v tem primeru smo priča političnemu obračunavanju – ker eden od obtožencev predstavlja vplivno figuro v slovenskem političnem prostoru. Ne glede na ideološko pripadnost, je to izjemno nevarno za demokratični sistem, ki bi moral temeljiti na svobodni konkurenci idej.Težava za del političnega in medijskega prostora je očitno to, da eden izmed obtožencev vodi politično stranko z močno in stabilno bazo. Zadeva Trenta je videti kot konstrukt, zasnovan s pomočjo »ugrabljene« skupine v Specializiranem državnem tožilstvu.To potrjuje tudi razkritje revije Reporter iz konca leta 2024 ali začetka 2025, kjer je bila objavljena obtožnica. Presenetljivo je bilo v njej zapisano, da naj bi Janša že leta 2003 želel prodati zemljišče v Trenti podjetju Imos za 20 tisoč evrov. Cenitev naj bi takrat opravila Nikolaja Gilvčert Kogovšek.Vprašanje je, zakaj se ta podatek ni pojavil že v letih 2011 ali 2014? Odgovor se skriva v tem, da gre za standardni vzorec delovanja "kraljice postopkov". Vedno se – pogosto retroaktivno – pojavi neka priča ali dokument, na katerem potem temeljijo obtožbe. Tokrat je to cenilka Gilvčert Kogovšek, ki pa po preverjenih informacijah leta 2003 sploh ni bila pooblaščena za cenitve, temveč je bila zgolj prodajna referentka.Janša je poleg tega dokazal, da je za omenjeno zemljišče že leta 1992 plačal 45 tisoč nemških mark, ne pa manj kot 5 tisoč, kot mu očitata tožilca. Zakaj bi potem to zemljišče leta 2003 prodal pod ceno? Noben racionalen kupec ne bi prodal nečesa za manj, kot je sam plačal. In četudi bi – bi se znova znašel v kazenskem postopku.Skozi leta smo razkrili številne vzorce delovanja dela tožilstva, policije in sodstva, ki zavajajo s ciljem obremeniti določene posameznike. Pogodbe, ki naj bi bile pravno neoporečne, so postale osnova za več kot desetletje trajajočo kalvarijo.Medtem pa so osrednji mediji vztrajno ponavljali, da gre za »ničvredno zemljišče«. Slovenski javnosti nikoli niso pokazali celotne slike zemljišča v Trenti! Šele proti koncu postopka je bilo javnosti predstavljeno, da gre za 15.000 m² veliko posestvo v eni najlepših dolin v Sloveniji. Takrat se je razkrilo, zakaj je Janša zemljišče kupil za tri nemške marke na kvadratni meter – kar je bila povsem običajna cena.Kot kaže, se je cenitev Gilvčert Kogovšek znašla v spisu šele po koncu preiskave – naknadno. Nihče ne ve, kdo jo je dodal. In to ni prvič, da se je kaj takega zgodilo.Obtožba, da naj bi bil Janša kriv, ker je prejel drugi obrok za stanovanje od podjetja Eurogradnje, ne pa neposredno od Imosa, je prav tako brez osnove. Podjetje Imos je pozneje samo odkupilo zemljišče od Eurogradnje – brez Janševega vmešavanja.Očitek, da naj bi prav nakup zemljišča prispeval k stečaju podjetja Imos, tudi ne vzdrži. Zemljišče je predstavljalo manj kot en promil vrednosti celotnega podjetja. Kastelic je jasno pojasnil, da so bile druge okoliščine tiste, ki so privedle do stečaja.Tudi poskus tožilstva, da bi kot dokaz navedlo zavrženo kazensko ovadbo po propadu Imosa, je zgrešen. Šlo je zgolj za poskus, da se senat prepriča, da »nekaj smrdi« – kljub pomanjkanju dokazov.Danes, v letu 2025, alternativni mediji močno rastejo. In zelo težko bo slovenski javnosti prodati zgodbo, da je nekdo kriv, ker je nekaj kupil in kasneje prodal po višji ceni. Težko bo prepričati javnost, da je Kastelic oškodoval podjetje s poslom, ki ni predstavljal niti promila letnega prometa v podjetju. Zemljišče nikoli ni izgubilo vrednosti, ampak se je vedno prodalo na javnih dražbah, ki jih je izvajalo sodišče. Kaj je sploh bilo tukaj narobe???Zato upamo, da bo sodni senat pod vodstvom sodnice Cvetke Posilovič sprejel razumno odločitev – in da se bo zadeva za obtožence končno končala pravično.

Že skoraj dve desetletji slovensko javnost zaposluje primer Trenta. Afera, ki je v vsem tem času prestopila meje običajnih pravosodnih postopkov, se danes kaže kot preizkus zrelosti našega sodnega sistema – ali celo kot zrcalo njegovega propada.Naš medij se do zdaj primera ni dotikal. Ne zato, ker bi bil nezanimiv, temveč zato, ker so v teh sedemnajstih letih praktično vsi ostali mediji že podrobno predstavili tako argumente tožilstva kot obrambe. A zdaj, ko se proces bliža zaključku, se zdi pravi trenutek za refleksijo. Če bodo osrednji akterji primera Trenta res spoznani za krive zgolj zato, ker so prodali zemljišče po višji ceni, kot so ga kupili, potem bi morali po enakem merilu za zapahe poslati skoraj vsakogar, ki je kdaj tržil z nepremičninami.Foto: Posnetek zaslona-Spletni časopis.Anonimka s sodišča: sodba napisana že vnaprej?12. aprila 2025 je dolgoletni novinar Peter Jančič v svojem mediju objavil članek z naslovom Anonimka iz sodišča: Janša bo obsojen na dve leti in dva meseca zapora. Vsebina pisma, ki naj bi ga poslala žvižgačica iz sodnih vrst, razkriva mehanizem, ki ga v Sloveniji poznamo že dolgo: »domačijsko pravosodje«, kjer naj bi bile kazenske ovadbe in sodbe pripravljene že vnaprej – dobesedno na USB ključku.Ne trdimo, da je vse, kar pismo vsebuje, resnično. Vendar je treba priznati, da se preveč stvari v tej zgodbi zdi že vnaprej režiranih, da bi lahko šlo zgolj za naključje.Osnovna zgodba je na videz preprosta. Eden izmed obtoženih naj bi zemljišče, katerega lastnik je bilo podjetje, v katerem je imel solastniški delež, prodal po višji ceni in nato s tem denarjem kupil stanovanje. Po trditvah tožilstva naj bi bil to ključen element za sprožitev kazenskega postopka. Obramba pa opozarja: vsi dokumenti, pogodbe in postopki so bili transparentni, vsi vpleteni so verjeli, da je posel zakonit, vključno s pravniki in odvetniki, ki jih v procesu skoraj nihče ne omenja.In prav tu se začnejo ključna vprašanja. Če je šlo za povsem običajen poslovni dogovor, zakaj bi morali trije posamezniki odgovarjati kazensko? Če pa so si res vse skupaj izmislili sami – potem naj odgovarjajo. A dokazi, ki so jih predstavili v svojo obrambo, kažejo na nekaj drugega.Na celjskem sodišču so danes odločno zavrnili vse očitke, povezane z anonimnim pismom, objavljenim pred nekaj dnevi v enem izmed slovenskih medijev. Kot so sporočili, nekateri omenjeni sodniki že pripravljajo kazenske postopke zoper tiste, ki so dokument objavili oziroma ga posredovali javnosti.Posebej izstopa trditev, da naj bi bil dokument – ki naj bi predstavljal osnutek sodbe v primeru Trenta – rezultat delovanja umetne inteligence. S tem je sodišče postavilo resno vprašanje o verodostojnosti vsebine in s tem tudi o integriteti medijskega poročanja v tem primeru.A ne glede na to, ali je dokument avtentičen ali ne, ostaja ključna težava: sama objava je celoten postopek močno kontaminirala. Tudi če bi sodišče izdalo drugačno odločbo kot domnevno razkrita sodba, bi bila pravna verodostojnost postopka resno omajana. V takšnem okolju odvetniki – opozarjajo nekateri pravni poznavalci – svojega dela ne morejo več opravljati v skladu z načeli poštenega sojenja.Janez Starman sedi v sredini kot kandidati stranke Socialnih demokratov, ki v sedanji vladi obvladuje tudi resor za pravosodje. Je tudi aktualni predsednik Odvetniške zbornice Slovenije in nepoklicni podžupan MO Koper. (Foto: Posnetek zaslona- Primorske novice)Odvetniška zbornica molči – kje je Janez Starman?Ob tem se porajajo vprašanja o tišini ključnih institucij. Zlasti izstopa molk Odvetniške zbornice Slovenije, na čelu katere je Janez Starman, sicer tudi predsednik odvetniške zbornice. Gre za funkcijo, ki po zakonu omogoča neposreden dostop tako do sodnega kot tudi tožilskega sveta. A kljub temu v primeru Trenta še ni slišati resnih odzivov iz teh krogov. Zelo dobro se ve, katere odvetniške strukture na Obali izhajajo iz poslovnega miljeja Splošne plovbe Portorož. Prav te strukture so prav tiste, ki so velikokrat ustvarjalke scenarija za žrtev, ki pade v igro, da bo prej ali slej storil dejanje zrelo za kazensko ovadbo. Potem pa že pride na vrsto tožilstvo, sodišče in ustrežljivi večinski mediji, da s svojim poročanjem ustvarijo vtis , da v naši državi pravna država deluje.Zakaj nihče od vplivnih predstavnikov pravniškega ceha ni opozoril na sistemske anomalije v tem primeru? Kje je bilo opozarjanje na kršitve, ki bi lahko vplivale na poštenost celotnega procesa?Zgodba o primeru Trenta se tako vse bolj prepleta z opozorili, ki so jih nekateri posamezniki v preteklosti že izpostavili – tudi v povezavi z zgodbami na Ankaransko-Hrvatinskem hribu, o katerih je pisal tudi Damjan Žugelj. Njegove navedbe in analize našega medija kažejo na vzorec, ki se v slovenskem pravosodju vleče že več desetletij.Kot svarijo nekateri poznavalci, naj bi bila težava del pravosodnega sistema, ki ostaja ujet v vpliv starih struktur – kapitalskih omrežij iz časa po razpadu Jugoslavije, povezanih z bivšimi varnostnimi službami in posamezniki blizu podjetja Splošna plovba Portorož. Ta t. i. »komandoskega omrežja« naj bi zasedla ključne položaje v sistemu in prek njih vplivala na sodne postopke, usmerjala kadrovanje in – kot kaže primer Trenta – potencialno tudi končne sodbe.Objava domnevne sodbe, reakcija sodišča in zaskrbljujoča molk odvetniške zbornice ne puščajo prostora za dvome – gre za primer, ki presega okvire posamezne afere. Gre za vprašanje zaupanja v pravno državo. In če bomo tudi tokrat pogledali stran, se bomo kot družba znašli še globlje v primežu tistih, ki pravo uporabljajo kot orodje za obračun z "napačnimi".Tožilca v zadevi Trenta Boštjan Valenčič in Luka Moljk. (Foto: Posnetek zaslona- Nova24tv)Zgodba, kot iz političnega trilerjaPo mnenju poznavalcev zadeva Trenta ni enostavna. Gre za zgodbo, kjer naj bi bil scenarij kazenskega postopka spisan že prej – še preden so dejanja sploh nastala. Po tej teoriji so akterji zgolj odigrali vloge, ki so jim bile dodeljene.Ključno vlogo naj bi imeli posamezniki v ozadju: odvetniki, politično motivirani uradniki in celo kriminalne združbe, ki naj bi – po trditvah pisca anonimke – sodelovale s pravosodnimi institucijami. Najprej napišejo kazensko ovadbo. Potem najdejo zgodbo, igralce in prizorišče. Ko se glavni igralec nič hudega sluteč znajde v zanj pripravljeni pasti, sprožijo proces.Zanimiva je tudi podobnost primera Trenta z že znanim primerom Litijska. V obeh primerih se v kazenskih postopkih znajdejo prodajalci, ki trdijo, da so zgolj podpisali dokumente, ki so jim jih pripravili odvetniki. V obeh primerih so preganjani tisti, ki so verjeli v pravno korektnost posla – ne pa tisti, ki so ga strukturirali.In v obeh primerih ključna vprašanja ostajajo brez odgovora.Sodnica v primeru Trenta Cvetka Posilovič. (Foto: Posnetek zaslona-Moja Dolenjska)Zdi se, da slovensko pravosodje v nekaterih primerih kaznuje ravno tisto, kar je temelj kapitalističnega sistema – ustvarjanje dobička. Prodaja nepremičnine po višji ceni, kot si jo kupil, ni kaznivo dejanje, temveč osnova trga. Če bo prav to razlog za obsodbo v primeru Trenta, potem smo kot država zašli na zelo spolzek teren.Omeniti velja tudi vlogo FURS-a, ki naj bi – po mnenju nekaterih – služil kot orodje za diskreditacijo političnih in gospodarskih nasprotnikov. V ozadju naj bi delovale strukture, ki izvirajo iz postkomunističnih časov in so danes prepredene z vplivnimi odvetniškimi pisarnami.Primer Trenta ni le vprašanje krivde ali nedolžnosti treh posameznikov. Gre za zgodbo, ki odpira številna vprašanja o stanju slovenske pravne države, o vplivu politike na pravosodje in o tem, kdo v resnici vleče niti v sodnih postopkih. Gre za test – ne le za akterje v postopku, temveč za celotno družbo.Luka Perš