V našem mediju Prava smo objavili članek z naslovom [EKSKLUZIVNO]Andrej Ribič slovenske davkoplačevalce oškodoval za 30 MILIJONOV EVROV?? To nam je razkril ŽVIŽGAČ IZ STELKOMA!. V njem smo razkrili insajderske informacije žvižgača iz družbe Stelkom, kako je potekalo sistematično oškodovanje para državnega podjetja zaradi poslov z IRU pogodbami na področju koriščenja kablov za nemoteno delovanje dejavnosti telekomunikacijskih podjetjih. V svoji izpovedi je zelo močno obremenil Andreja Ribiča, ko je še bil predsednik uprave Elektro Ljubljana. Med drugim mu je očital, da je posredno oziroma neposredno soodgovoren za 30 milijonov evrov škode na račun slovenskih davkoplačevalcev. Zato smo se odločili, da se lotimo obširne finančne analize in preiskave s pomočjo letnih finančnih poročil Elektra Ljubljane, Elesa in bilanc družbe Stelkom. Kot smo ugotovili, sodeč po javno dostopnih podatkih je bil Andrej Ribič skoraj desetletje v dvojni funkciji predsednika uprave Elektra Ljubljana in predsednika oziroma člana nadzornega sveta družbe Stelkom. Tako je realno skoraj deset let Ribič imel pred sabo vse ključne poslovne podatke. Kako je prišel žvižgač do ugotovitev, da bi lahko Andrej Ribič nosil vsaj politično, moralno in etično odgovornost, se skriva v množici številk in računovodskih izkazov. Kot boste videli, tudi javno objavljeni finančni podatki nakazujejo, da je prišlo do oškodovanja družbe Stelkom v preteklosti med 15 do 30 milijonov evrov. Sodeč po dokumentaciji, bi morali nemudoma ukrepati na Finančni upravi Republike Slovenije, Računsko sodišče Republike Slovenije in Komisija za nadzor javnih financ. Spoštovani državljani, spoštovani strokovnjaki za računovodske finančne izkaze, vabimo vas, da se sami poigrate s številkami. Stavimo simbolni evro, da boste prišli do podobnih zaključkov kot nam jih je zaupal žvižgač in avtor tega članka. Vabimo vas, da si pozorno preberete dvajset sledi zapisanih skozi poglavja, kako smo razkrili sporno dvojno vlogo Andreja Ribiča ob domnevnem oškodovanju slovenskega proračuna v višini med 15 do 30 milijonov evrov!???
1. poglavje: Ko se oglasi žvižgač
V uredništvo Prava.si smo prejeli dva dokumenta. Prvi je pogodba o uporabi optičnega voda med BTC in WTC iz leta 2005, ki jo je podpisal Elektro Ljubljana s ponudnikom kablov. Drugi je interni izpis vseh kablov po Ljubljani, ki jih uporablja podjetje Stelkom d.o.o. Dokumenta je dostavil žvižgač v Stelkomu. Zatrjeval je, da je javna infrastruktura dolga leta tržena brez povratka koristi državi. Trdil je, da je bil sistem viden, znan in zavestno ignoriran.
Foto: Prava.si
2. poglavje: Dvojna vloga Andreja Ribiča
Od 23. februarja 2010 do novembra 2021 je bil Andrej Ribič predsednik uprave Elektro Ljubljana. Istočasno je bil od leta 2012 oziroma 2013 dalje tudi predsednik nadzornega sveta podjetja Stelkom. Elektro Ljubljana je bila večinska ustanoviteljica Stelkoma. To pomeni, da je Ribič nadzoroval podjetje, ki je tržilo infrastrukturo podjetja, ki ga je sam vodil. Sistem brez zavor.
Tukaj lahko vidite, kdaj je bil Andrej Ribič predsednik uprave Elektro Ljubljana. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)
Tukaj se jasno vidi, kdaj je bil Andrej Ribič v nadzornem svetu družbe Stelkom. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)
3. poglavje: Prihodki, ki niso nikoli vrnjeni
Finančna poročila podjetja Stelkom kažejo, da je med letoma 2011 in 2024 ustvarilo povprečno 7,8 milijona evrov prihodkov letno. V enakem obdobju v bilancah Elektra Ljubljana ni zaslediti nobenih prihodkov, ki bi izhajali iz najema kablov, infrastrukture ali uporabe optičnega omrežja. Kar je Stelkom pridobil, je tam tudi ostalo.
Bilance poslovnih izzidov med leti 2011-2014 družbe Stelkom. (Foto: E-bonitete)
4. poglavje: Sledi amortizacije
Stelkom je v obdobju 2011 do 2024 vsako leto amortiziral osnovna sredstva v vrednosti od 400.000 do 1.000.000 evrov. V vseh bilancah je prikazano več kot 11 milijonov evrov kumulativne amortizacije. Vendar nikjer ni zabeleženo, da bi ta sredstva pridobili z investicijo, leasingom ali odkupi. Kar pomeni, da amortizirajo infrastrukturo, ki je formalno nikoli niso kupili. Lahko sumimo, da je infrastruktura najeta, a brez nadomestila kažejo naši indici v obširni preiskavi.
Bilanca stanja družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: E-bonitete)
5. poglavje: Prikrivanje skozi zabilančna sredstva
Med letoma 2011 in 2015 so v bilancah Stelkoma navedena zabilančna sredstva. Gre za pogodbe ali pravice, ki niso lastništvo, a imajo uporabno vrednost. Višine se gibljejo med 1,2 milijona in 200.000 evrov. Več finančnih analitikov je potrdilo, da gre skoraj gotovo za dolgoročne pogodbe IRU, ki bi morale imeti tudi protiknjižno postavko – denarno nadomestilo lastniku infrastrukture. Vendar se tega v javno dostopnih finančnih podatkih ne opazi.
Izkazi poslovne izzida družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: E-bonitete)
6. poglavje: Stroški storitev brez pojasnila
V istem obdobju je podjetje Stelkom izkazovalo med 2,5 in 3,5 milijona evrov stroškov storitev letno. Skupaj več kot 40 milijonov evrov v desetih letih. V poročilih ni navedeno, komu so bile storitve plačane. V nobenem primeru to niso bila podjetja, ki so zgradila kablovod. Sredstva so torej domnevno odtekala iz sistema, ne da bi bilo javnosti znano kam.
Računovodski izkazalniki družbe Stelkom v letih 2013-2017. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)
7. poglavje: Denarni tok – denar je bil
Denarni tok iz poslovanja je bil med 2020 in 2022 vsako leto pozitiven in je presegal milijon evrov. Podjetje je imelo na voljo realni denar, ki pa ga ni investiralo nazaj v infrastrukturo, ni ga izplačalo kot nadomestilo Elektru Ljubljana, niti ni zmanjševalo dolga. Namesto tega se je stanje denarja zmanjševalo, dolgoročni cilji pa so izginjali.
Denarni tok družbe Stelkom. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)
8. poglavje: Plačilna disciplina, ki je ni
V letu 2024 ima Stelkom bonitetno oceno 2 – kar pomeni visoko tveganje, zamude plačil nad 120 dni in potencialne insolvenčne nevarnosti. Iz podjetja, ki je desetletje ustvarjalo milijonske prihodke in je amortiziralo kablovod, je ostala lupina z blokiranimi računi in neporavnanimi obveznostmi.
Ocena družbe Stelkom na spletni strani e-bonitete. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)
9. poglavje: Zamenjava lastništva – zadnji manever
Leta 2022 je lastništvo Stelkoma prešlo iz lasti Elektra Ljubljana v zasebne roke. Novi lastnik je postal Metrima d.o.o. Po tem datumu se je poslovanje poslabšalo. Dobri denarni tokovi so usahnili. Povezava med kabli in javno infrastrukturo je bila pretrgana. Pred tem pa je sistem deloval skoraj dve desetletji. Vse kaže, da se naši sumi iz napisane trilogije Stelkom uresničujejo.
Foto: Prava.si
10. poglavje: Vse poti vodijo k odgovornosti
Andrej Ribič je imel kot predsednik uprave Elektra Ljubljana (2010–2021) in kot predsednik nadzornega sveta Stelkoma (od 2012/2013 dalje) neposreden in stalen vpogled v pogodbe, bilance in finančne tokove.
Ni sklenil tržne pogodbe o oddaji infrastrukture. Ni zahteval nadomestil. Ni ustavil sistema. Namesto tega je vodil in nadzoroval entitete, ki so omogočale prikrito trženje javnih sredstev brez vračila. Tudi mi smo mislili, da žvižgač pretirava z oceno oškodovanja slovenskega proračuna. Vendar smo tudi sami ugotovili, da je lahko skozi dolgoletno delovanje Stelkoma v teh letih zaradi sistematičnega delovanja lastnikov se povzročila domnevna škoda v višini 25 do 30 milijonov evrov.
Foto: ChatGPT
11. poglavje: Kako so kabli izginili iz bilanc
Ko v bilancah ni investicije, ni nakupa, ni leasinga, ni dolgoročnega najema, a so osnovna sredstva amortizirana, pomeni to le eno: kabli, ki jih Stelkom uporablja, niso nikoli bili njihovi. A vendar so jih računovodsko pripoznali kot del svoje dejavnosti. S tem so ustvarjali prihodke na podlagi infrastrukture, ki je ostala v lasti drugega podjetja. V tem primeru Ribečevi Elektro Ljubljana.
IRU pogodba sklenjena s strani Elektra Ljubljana v letu 2005. (Foto: Bralec Prava.si)
12. poglavje: Pravni manever, imenovan IRU
Pogodba iz leta 2005 dokazuje uporabo infrastrukture brez formalnega prenosa lastništva. Takšna pravica uporabe se imenuje IRU. Računovodsko je takšna pravica vedno dvostranska: uporabnik jo mora pripoznati kot dolgoročni dolg, lastnik pa kot dolgoročni prihodek. Stelkom jo je pripoznal. Elektro Ljubljana nikoli. Kar pomeni, da nikoli ni dobil nadomestila.
Foto: Bralec Prava.si
13. poglavje: Kdo je zares plačeval? Nihče.
Med pregledom finančnih poročilih Elektra Ljubljana ni zaznati prihodkov iz najema kablovodov, je edina logična razlaga, da se sistem nikoli ni obravnaval tržno. Ni bilo nadomestil. Ni bilo ocene tržne vrednosti. Ni bilo knjigovodskega vračanja investicije. Država je investicijo pokrila. Izvajal jo je Stelkom. Dobiček je bil njegov.
Bilanca stanja družbe Stelkom v letih 2017-2021. (Foto: Posnetek zaslona-E-bonitete)
14. poglavje: Plačila, ki izginejo v storitve
Vsako leto so iz podjetja Stelkom izginili milijoni evrov pod postavko "stroški storitev". Teh storitev ni moč povezati z investicijami, s kabli, niti z infrastrukturo. Gre za operativne izdatke, ki so najverjetneje služili kot notranji prevzemi vrednosti. Denar je krožil znotraj sistema, lastnik infrastrukture pa ni dobil ničesar.
15. poglavje: Finančna analiza – kako do 30 milijonov?
Povprečna letna vrednost uporabe infrastrukture bi morala znašati vsaj 1,6 milijona evrov. Toliko znaša 20 % tržna vrednost prihodkov Stelkoma (okrog 8 milijonov letno). V 15 letih to znese najmanj 24 milijonov. Ob dodatnih stroških amortizacije, zabilančnih sredstev in neknjiženih obveznosti se končna ocena ustavi med 25 in 30 milijoni evrov. Po mnenju več neodvisnih davčnih in računovodskih strokovnjakov gre za jasen primer prikritih prihodkov, ki bi morali biti knjigovodsko izkazani in davčno obravnavani. Če podjetje trži nekaj, kar ni v njegovi lasti, in s tem ustvarja dohodek, mora obstajati pogodben odnos in tok denarja nazaj do lastnika. Če tega ni, obstaja resna verjetnost oškodovanja.
Računovodski kazalniki družbe Stelkom v letih 2017-2021. (Foto: Posnetek zaslona- E-bonitete)
16. poglavje: Zakaj ni nihče ukrepal?
Ker je imel Andrej Ribič funkcijo predsednika uprave Elektra Ljubljana od februarja 2010 do novembra 2021 in od leta 2012/2013 dalje tudi funkcijo predsednika nadzornega sveta Stelkoma, je bila vsakršna notranja opozorila ali zahteva po pogodbeni poravnavi vnaprej izničena. Nihče v sistemu ni imel motivacije, da to popravi. Ribič bi moral sam sprožiti revizijo. Pa je ni.
Foto: Prava.si
17. poglavje: Časovna linija prikrivanja
Od leta 2005 do 2022 ni bilo nobene pogodbe, ki bi urejala plačila za uporabo kablov. V bilancah Elektra Ljubljana se to nikoli ne odraža. Po letu 2022, ko je Stelkom prešel v zasebne roke, se sistem zlomi. Povezave se pretrgajo. Bonitetne ocene padejo. Denarni tok izgine. A pred tem je sistem tiho deloval skoraj dve desetletji.
Foto: Prava.si
18. poglavje: Revizorji, ki so molčali
Vsako leto so tako Stelkom kot Elektro Ljubljana oddajali letna poročila z mnenji pooblaščenih revizorjev. Nobeden izmed njih ni opozoril na neobstoječe prihodke iz uporabe infrastrukture, na odsotnost nadomestil, na zabilančna sredstva brez ustreznega prihodka. Kar pomeni, da je sistem imel tudi računovodsko tišino.
19. poglavje: Številke, ki dokončno potrjujejo naše domnevne sume
Na podlagi javno dostopnih finančnih poročil družbe Stelkom d.o.o. za obdobje od leta 2011 do 2021 je razvidno, da je podjetje ustvarjalo povprečno med 7 in 8 milijonov evrov letnih prihodkov. Istočasno je vsako leto izkazovalo amortizacijo osnovnih sredstev v vrednosti med 580.000 in 850.000 evrov.
Ti zneski se neposredno nanašajo na uporabo fizične infrastrukture – kablovodov in optičnih povezav, ki jih podjetje formalno ni nikoli kupilo, pač pa je temeljilo na dolgoročnih pravicah uporabe.
V ključnih letih, kot so 2012, 2013 in 2014, se v bilancah pojavljajo tudi zabilančna sredstva v višini med 900.000 in 1.200.000 evrov. Gre za obveznosti, ki niso del aktivnega knjigovodstva, temveč izhajajo iz t. i. pravice do uporabe – pogodbeno razmerje znano kot IRU. To pomeni, da je Stelkom lahko tržil infrastrukturo, ne da bi jo imel v lasti, a bi moral za to lastniku – v tem primeru Elektru Ljubljana – plačevati nadomestilo. Tega v nobenem trenutku ni zaznati v prihodkovnih izkazih Elektra Ljubljana.
V letih, ko so ti prihodki iz uporabe kablov najvišji, so v bilancah Elektra Ljubljana ti prihodki enostavno izginili. V bilancah ni zaslediti nobene postavke, ki bi potrjevala, da je za uporabo lastne infrastrukture Elektro Ljubljana prejemal denarno nadomestilo.
Izračunano po konzervativnem modelu, bi moral Elektro Ljubljana letno prejeti med 1,5 in 2 milijona evrov. V desetih letih to znaša najmanj 15 do 20 milijonov evrov. Skupaj z amortizacijo, prikritimi terjatvami in izločenimi prihodki se številka povzpne nad 25 milijonov evrov.
Pomemben dokaz predstavlja tudi sprememba lastništva v letu 2022, ko je podjetje Stelkom iz rok Elektra Ljubljana prešlo v zasebno last. Po tem trenutku se v poročilih Stelkoma začnejo kazati negativni denarni tokovi, bonitetne ocene podjetja padejo, plačilna sposobnost upade, struktura odhodkov se poruši.
Ta prelomnica jasno kaže, da je bil poslovni model dolgoročno nevzdržen in da je lahko deloval le ob institucionalni podpori, ki jo je omogočal nadzorni odnos Elektra Ljubljana kot ustanovitelja in nadzornika.
Najpomembnejša ugotovitev pa izhaja iz neposredne časovne povezave med funkcijo Andreja Ribiča kot predsednika uprave Elektra Ljubljana od leta 2010 do 2021 in njegovim istočasnim nadzorom nad Stelkomom, kjer je zasedal mesto predsednika nadzornega sveta od leta 2012/13 dalje.
Ribič je torej skoraj desetletje sedel na obeh straneh pogodbenega razmerja: bil je odgovoren za zaščito državne infrastrukture in hkrati za nadzor podjetja, ki jo je tržilo brez kompenzacije.
Če bi bil sistem zasnovan po tržnih načelih, bi morala obstajati pogodba, ki določa ceno uporabe, obračun IRU pravic, nadomestilo amortizacije in tok denarja med uporabnikom in lastnikom infrastrukture.
Ker vsega tega v bilancah ni, je mogoče govoriti o sistemski finančni vrzeli, katere vrednost presega 25 milijonov evrov. In to ni več zgolj strokovna ocena – to je izračun, podprt z dokumenti, številkami in knjigovodskimi dejstvi.
20. poglavje: Dokazano. Sistem je obstajal
Ko raziskuješ komunikacijske vode, pričakuješ, da bo država imela celovito evidenco, kdo uporablja fizično infrastrukturo, po kakšnih pogodbah in s kakšnim nadomestilom. A takega registra v Sloveniji ni. Ne GURS, ne AKOS, ne SODO, ne ELES ne vodijo javno dostopnega katastra optičnih kablov, kjer bi bilo mogoče pregledno razbrati, katero podjetje ima pravico uporabe določenega voda in ali za to plačuje.
Obstajajo delni sloji na geoportalih, kot sta Prostor.si in Geoportal AKOS, kjer je mogoče na zemljevidu vizualizirati dele pasivne infrastrukture. A ti sloji so nepopolni, ne vsebujejo informacij o pogodbah, ne prikazujejo IRU dogovorov in ne omogočajo identifikacije finančnih tokov, ki bi jih moral prejemati lastnik infrastrukture.
To pomeni, da uporabniki kablov lahko dejansko poslujejo, tržijo in ustvarjajo prihodke iz državne infrastrukture – brez kakršnekoli centralne evidence, brez javne preglednosti in brez opozorila. Z drugimi besedami: kar ni vpisano, lahko obstaja. Lahko se trži. Lahko ustvarja milijonske prihodke. In lahko izgine – brez sledi.
Ta sistemski vakuum je v Sloveniji omogočil, da je podjetje, kot je Stelkom, lahko tržilo državne kable brez dokumentiranega vračila koristi lastniku – ker ni bilo nadzora. Ker ni bilo registra. Ker je obstajal sistem, ki se je zanašal na to, da nihče ne bo vprašal, kdo so pravi lastniki in ali je infrastruktura res prodana – ali pa le brezplačno uporabljena.
Po vseh analiziranih dokumentih, bilancah, pogodbah in finančnih tokovih je jasno: obstajal je sistem, ki je skoraj dve desetletji tržil javno infrastrukturo, ne da bi njen lastnik dobil plačano. Andrej Ribič je bil na obeh straneh sistema. Ni ukrepal. Ni zahteval plačila. Ni zavaroval javnega interesa. Država je izgubila desetine milijonov evrov.
Na vrsti so ustrezno usposobljeni strokovni neodvisni organi, da na podlagi javno dostopnih podatkov sprožijo ustrezne postopke in ukrepajo skladu s svojimi pristojnostmi zapisano v slovenski zakonodaji.
Luka Perš
