Vse kaže, da se Slovenija proslulemu in na zunanjih posojilih ter visokih davkih temelječem socializmu sploh ne zmore oziroma noče odreči. Pravzaprav ne gre za državo Slovenijo kot na ustavi in demokraciji temelječo državo po njenem odhodu iz bivše Juge, temveč za državo Slovenijo, ki je krepko skrenila iz svoje začrtane in pričakovane poti.

To mojo bojazen, da se kot zgleda spet na nerevolucionaren način vračamo nazaj v socializem kakršne koli oblike že, namreč sprožajo nekateri zgrešeni ali pa namerni daljnosežni in kratkoročni ukrepi zadnjih vlad in ministrstev od Pahorjeve vlade naprej, na ekonomskem, gospodarskem, bančnem in socialnem področju, večinske odločitve levičarskih strank v zakonodajnih postopkih v parlamentu, ravnanja in odločitve še vedno kontinuitetno usmerjenega pravosodja, včasih tudi v službi dnevno političnih potreb. Enako je tudi glede državnih finančnih inštitucij, ki obvladujejo in usmerjajo denarne tokove še vedno po poznanih metodah in načinih iz svinčenih časov, ko se je na osnovi politične ali oblastne moči nekje ali nekomu vzelo ter dajalo tja, kjer so bili oziroma so danes problemi take ali drugačne vrste. Danes se državna pomoč spet daje predvsem tja, kjer se pridobivajo volilni glasovi za nadaljevanje vladajočega političnega statusa quo – torej za nadaljnje parazitsko izčrpavanje izvorov sredstev in obvladovanje neukih in naivnih množic v korist vladajočih struktur.

Da naštejem samo nekaj zame zgrešenih ukrepov zgoraj omenjenih oblasti in oblastnikov v preteklosti:

-        Državno reševanje Probanke, Factor banke in SIB banke v korist tajkunskih lastnikov,

-        dokapitalizacija NKBM s sredstvi državnih elektro podjetij,

-        127 milijonske finančne pomoči Cimosu v preteklih letih,

-        pokrivanja milijardnih finančnih lukenj v NLB z davkoplačevalskim denarjem,

-        finančna pomoč Muri s strani Pahorjeve vlade,

-        nepotrebne izgube denarja ob prodaji Mercatorja zaradi političnih preigravanj,

-        finančne in lastniške malverzacije pri reševanju Elana,

-        …….

Ti ukrepi so bili večinoma zgrešeni in neuspešni, povzročali so in še nove probleme in omogočajo ponovne nepravilnosti in malverzacije, zakrivanje kraj državnega premoženja in sredstev ter neracionalno trošenje davkoplačevalskega denarja ali najetih tujih posojil.

Kronski primer ponovnega neracionalnega ukrepanja in postopkov v zvezi z njim pa je zadnji poskus prodaje Cimosa – diletantsko ali pa namerno takšno ravnanje zato, da je zadeva spet padla v vodo in je s tem ponovno omogočeno vpletanje države v usodo gospodarstva z davkoplačevalskim denarjem. Kaj bi še našteval, že (pre)večkrat videno, točno to pa sem tudi pričakoval, da se bo zgodilo.

Od socializma ni pričakovati dolgoročnih učinkovitih rešitev za materialno in družbeno izboljšanje stanja tistih, v »imenu« katerih se nesposobni levičarski politiki «borijo« za njihovo eksistenco. Socializem je bil v svoji zgodovini doslej uspešen le v »socializaciji« izgub, visoki inflaciji, ki je požirala prihranke ter nenehnemu zunanjemu zadolževanju za pokrivanje manjka, kar pa s svojim videnjem in vodenjem gospodarstva ni nikdar uspel zagotoviti, tudi z mizernim plačevanjem delavcev ne.

Ni zaman dejala Teatcherjeva – socializem lahko uspeva le, dokler je zanj zagotovljen denar. Velja pa tudi tisto – če bi socialisti poznali ekonomijo, ne bi bili socialisti.