"Če ne najdete pravega/dobrega družabnika,
da bi skupaj z vami hodil po poti, hodite sami,
kot slon, ki se brezskrbno potika po džungli.
Bolje je biti sam, kot pa s tistim/i,
ki ovira/jo ... zadržujejo vaš napredek."
- Budhha
(prevod Ljuba Rebolj)

Bi rekla, da je res... Ni vsaka družba na naši poti stimulativna ... Včasih pa se samo ne znamo več pogovarjati, čutiti drug drugega. Vprašanje je, koliko nam je do tega, da še vlagamo v nek odnos ... In ali je ta odnos jama brez dna, kamor izginejo vsi naši napori in naša vlaganja, ne da bi pustila sled in ne da bi nam kdo sledil. Ko daje samo eden, je to premalo. Ko dajeta dva/oba, ki sta vpeta v nek odnos, se lahko srečata. Če temu ni tako, hodi vsak svojo pot. Včasih se na tej poti ljudje niti niso pripravljeni srečati. Vsak stremi k svojemu cilju, hodijo naprej ali stojijo na mestu. Nekateri se ne premikajo. Vkopljejo se v svoj obrambni jarek in tam obtičijo. Drugi se skrijejo v svoj želvji oklep, da jih ne bi ranili. Tretji hodijo vzporedno, zdi se, da hodijo skupaj, a se tako nikoli ne srečajo. Koliko poti, koliko usod. In koliko strahu pred življenjem. Pred tem, da se predamo, se prepustimo, včasih tudi popustimo.
Vztrajamo na okopih in se grdo gledamo, ali s strahom,ali se bojimo ... Predaje, bližine, oddaljenosti, ... Le koraka ne naredimo na tisto drugo stran, ki nas plaši, včasih celo ogroža. Ker bi se morali odpreti. Pokazati svoje mehko jedro. Se nekomu približati. Spustiti nekoga do sebe. Si dovoliti biti ranjeni in si lizati rane. Včasih tudi raniti drugega. In položiti toplo dlan na krvavečo rano, jo negovati, da se zaceli. Biti ljubeči in biti ljubljeni. Enostavno biti, človeški in topli, odprti in ranljivi. Biti jaz, biti ti, biti vidva, biti midva.
Večni strah pred približevanjem in oddaljevanjem, pred razkrivanjem, pred brušenjem robov, pred stapljanjem in pred bolečo nujnostjo varovanja svojih notranjih mej.
Ali bomo znali ohraniti svoje bistvo, svoj ločen jaz, ali se bomo predali čisto do konca in nikjer več ne bo prostora za nas. Kako se predati in obenem ostati svoj, ja, to je težko vprašanje. Ki nas včasih plaši. In nas včasih oropa ljubezni, včasih pa samega sebe, svojega bistva.
Kakorkoli že, s tem razmišljanjem vam zaželim lep dan. In ne bojte se ljubezni, čeprav nas postavlja na preizkušnje. Bolje živeti in ljubiti kot ždeti nekje v sebi in nikoli (nič) (ob)čutiti.

Avtorica : Ljuba Rebolj

Zgornja misel je prevedena iz spodnjega teksta v angleškem jeziku:
If you cannot find a good companion to walk with, walk alone, like an elephant roaming the jungle. It is better to be alone than to be with those who will hinder your progress. - Budhha