Za hlapce rojeni 27. aprila, za hlapce vzgojeni 1. maja

4.5.2015 / 06:08 in Fokuspokus

Vesna V. Godina

Najbolj zgovoren dokaz te lobotomizacije je bil TV utrinek, ki je pokazal, da mladi sploh ne vedo več, kaj 27. aprila praznujemo.

K temu je svoje dodala še zgodovinska stroka z mnenji, da je dan ustanovitve OF nesmiselno praznovati, saj je bila Komunistična partija Slovenije 27. aprila 1941 še zaveznica Stalina in s tem Hitlerja. Kar je — milo rečeno — argument, ki ga težko razumemo celo tisti, ki še nekaj vemo o slovenski zgodovini. In ki ga tisti, ki o tej zgodovine ne vedo več nič, seveda sploh ne morejo razumeti. Kar je seveda cilj. Da ga ne razumejo. Cilj je, da ga kupijo, čeprav ga ne razumejo.

Stalin/Hitler

Če bi namreč kdo kaj razumel, bi lahko nastopile težave. Recimo ob tezi, da 27. aprila nimamo česa praznovati. Lahko bi se kdo vprašal, ali ni dejstvo, da je bil odnos KPS do Stalina in pakta s Hitlerjem pravzaprav še dodatni razlog, da ustanovitev OF praznujemo. Ustanovitev OF v tej luči pomeni ne samo odločitev za upor proti okupatorju, ampak tudi proti Stalinu. To pa ne bi bilo dobro, ker potem pač ne bi bilo mogoče KPS metati v isti koš s Stalinom in stalinizmom. Kar pa ni cilj lobotomiziranja slovenskih možganov. Nikakor. 

Naslednje neugodno vprašanje pa bi bilo vprašanje, kakšno zvezo ima odnos KPS do Stalina pri ocenjevanju pomena ustanovitve OF, saj je vendar ni ustanovila samo KPS. Kot vemo. Oziroma smo vedeli. Vsaj nekateri.

Čikaški piknik za 1. maj

Drugi dokaz lobotomizacije je odnos do 1. maja. Ki je za Slovence in Slovenke očitno postal predvsem dan za piknike. Kar so med drugim dokazovale predpraznične reklame na TV. Vse za piknik je bilo namreč v akciji. Od najrazličnejših čevapčičev. Do pijač. Več kupiš, več dobiš zastonj. Itd.

Ob tem je ganljivo, celo pretresljivo videti, da drugod v Evropi še pomnijo, kaj 1. maj dejansko pomeni. Kaj simbolizira. Čemú je na svetu. Skoraj prepričana sem, da med tistimi, ki so hodili v poosamosvojitvene šole, danes nihče več nič ne ve o Chicagu, o letu 1886, o boju za osemurni delavnik, za katerega so delavci tudi umirali (in ki se danes zdi vsem tako zelo samoumeven).

Drugod v Evropi to še pomnijo. In tako kot je bil to običaj v preteklosti, za 1. maj ne organizirajo piknikov, temveč proteste. Zborovanja delavcev. Demonstracije. Celo v Putinovi Rusiji. Kljub njegovi recarizaciji dežele. Ali morda prav zaradi nje.

Spoštovanje zgodovine

In če pustimo ob strani dejstvo, da tako lobotomizirani možgani dokazujejo, kako in zakaj se je v poosamosvojtveni Sloveniji pisala zgodovina, je treba omeniti še neko drugo dejstvo. Ki me, odkrito rečeno, skrbi še bistveno bolj od zgoraj povedanega.

Kot je namreč povedal Mičio Morišima, nobena država ne more napredovati, če ne spoštuje lastne zgodovine. Kar je Slovenci seveda ne.

Morda se na prvi pogled zdi, da gre za moralizatorsko ugotovitev. A gre za mnogo več. Gre za izpostavitev ključnega psihološkega trika, ki stoji v ozadju razvoja družbe oz. države. Morišimova trditev namreč pomeni, da nobena država, katere državljani in državljanke ne spoštujejo lastne zgodovine — in s tem tudi ne samih sebe —, nimajo psiholoških kapacitet za razvoj.

Če se družba hoče razvijati, mora biti sestavljena iz posameznikov in posameznic, ki se spoštujejo. Za katere je značilno samospoštovanje. Ki izvira tudi in predvsem iz lastne zgodovine. Iz spoštovanja zgodovine. Ne brisanja. Negiranja. In sramovanja. Ne iz pozabe. Ampak iz afirmativnega odnosa do nje.

Zamočili, hlapci

No, in tu smo, kot je pokazala TV anketa, resno zamočili. Njeni rezultati so pokazali, da smo zaradi parcialnih interesov “domačije” vladajočih mlade izoblikovali v izkoreninjence. Ki o lastni zgodovini nimajo pojma. In zato na njej tudi ne morejo graditi občutka lastne vrednosti. Taki posamezniki ne izpolnjujejo prej omenjenega psihološkega predpogoja za razvoj. Zato so obsojeni na stagnacijo. Ali celo nazadovanje. Na propad.

To je torej novodobna oblika slovenskega hlapčevstva. Novodobna vezija oznake “za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni”.