Zofijini ljubimci imajo tako enoumno prenje možganov, da sem se odločil napisati tale tekst. Navezuje se na tele dokumentarni file Kode spola (Sut Jhally) : https://www.youtube.com/watch?v=8U9qvGEw4Fc

Kontekst pa je tale: """V začetku letošnjega leta so na Oglaševalskem razsodišču pri SOZ zavrnili pritožbe, ki so se nanašale na sporne seksistične plakate in oglase. Debata, ki se je razvila okoli te zavrnitve je spodbudila idejo o okrogli mizi, na kateri smo ob projekciji dokumentarnega filma »The Codes of Gender« (Kode spola, 2009), spregovorili o konkretnem primeru in tudi bolj splošno o vlogi spola v oglaševanju in popularni kulturi. Gostje okrogle mize so bili: dr. Renata Šribar (raziskovalka za področje sociologije in socialne ter kulturne antropologije), dr. Barbara Rajgelj (docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede), Roman Berčon, (predsednik Oglaševalskega razsodišča pri SOZ) in dr. Friderik Klampfer (profesor etike, politične in socialne filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru).""""

Moj soimenjak Roman Berčon omenjenim feministkam (in Klampferju) ni bil ravno kos. Zato uletavam jaz s svojo/Freudov(sk)o psihoanalizo in poskušam anarholiberalnim stezosledcem dopovedati par stvari.

Kako lahko feministična patologija in njena spodletela/blodnjava ideološka logika ponesrečeno dobi krila, se samodejno razvija in smrtonosno širi, smo na kratko prikazali na primeru Simone de Beauvoir in njenem Drugem spolu. Zelo podobno in v isti labirint ujeto logiko najdemo tudi pri kanadskem sociologu Ervingu Goffmanu (1922-1982), pa tudi njegovem stezosledcu, ki je tako rekoč o/po njem posnel dokumentarni filmu Kode spola (The Codes of Gender, 2009) Sutu Jhallyju.[1] Slednji velja za (profeminističnega) medijskega »strokovnjak«, ki se zelo slepo in brez psihoanalitične kritične distance sklicuje/opira na Goffmana, predvsem na odmevno knjigo iz leta 1959 Predstavljanje sebstva v vsakdanjem življenju (The Presentation of the Self in Everyday Life), ki je t. r. predhodila številnim performativnih študijam, na katere se dandanes opira tudi feminizem.

Jhally Goffmanovo zelo nekritično, mimo kakršnekoli kritične psihoanalitične presoje, analizo telesa v tiskanih oglasih aplicira na analizo številnih oglasov in na ta način skuša razkri(va)ti nek fiktivni vzorec »regresivnih in destruktivnih kodov spola«, kot se sam izrazi. Oglaševanje, kot medij, izkorišča za širjenje (pro)feminističnih nebuloz, ki jih moti »njihov« tako opevani »seksizem«, temelječ na znanih in spodletelih (feminističnih) analizah spola. Jhally se, opirajoč se na Goffmanovo, sklicuje na dobro uveljavljeno feministično tezo o »socialni konstrukciji moškosti in ženskosti«, na »odnos med spoloma« in »močjo ter vsakodnevno izvajanje kulturnih norm«.

Jhallyu je, tako kot Goffmanu, psihoanaliza s svojimi koncepti popolna neznanka, saj tridi, da oglaševanje ne prodaja zgolj izdelkov ampak tudi »ideje o svetu«. Psihoanalitična resnica je ravno obratna: zato, ker je anatomija genitalij (in nanje vezan koncept koitusa) takšna kot je, torej ker je fenomen kastracije (in Ojdipa) takšen kot je, so »ideje o svetu«, vezane ravno na fenomen/paradigmo kastracije in »falokracijo«. Kastracija je, pod »poveljstvom falosa« (pač) strukturno mesto okrog katerega se organizirajo/strukturirajo družbeni (in tudi oglaševalski) fenomeni. Jhally potem razmišlja, da, če ljudje ne želijo izstopati in biti oz. funkcionirati normalno, se morajo »naučiti« kako pošiljati prave znake in kako brati znake, ki jim jih pošiljajo drugi. Jhally ne ve, da se vsega tega v resnici ni treba naučiti, ker to že vemo, saj nam (simbolno) logiko sporoča/diktira anatomija genitalij oz. ojdipalno doživet kastracijski kompleks. Jhally, ki zase ponosno trdi, da »je vprašanja medijev in spola poučeval in preučeval« skoraj 30 let, za omenjeni anatomsko-genitalni diktat ne ve – ker pač ni psihoanalitično podkovan. Kot eno izmed (domnevno) najbogatejših orodij za razumevanje načina in povezovanja vizualne kulture s širšimi vprašanji spola in moči, zato najde v delu omenjenega sociologa Ervinga Goffmana. Jhally in goffman pa sta oba slepa in gluha za Freuda in psihoanalizo. V objemu nevednosti se zato Jhally oklene Goffmanove knjige iz leta 1978 Oglaševanje spola (Gender Advertisements). Goffman seveda tudi ne ve kaj v resnici pomeni kastracijski kompleks – zato posledično trdi, da identiteta družbenega spola, torej spola, ki ga ima človek/oseba v družbi – bodisi moški ali ženska –, ni nič naravnega. Njegovo oz. njuno razmišljanje je tipično (pro)feministično/»beauvoirjevsko« – torej, da v spolno maternico nimamo vtisnjeno spolno identiteto kar iz genov. Matrica naj bi bila po Goffmanovem (in Jhallyjevem) mnenju del procesa, v katerem se preprosto/zgolj (na)učimo prevzeti določene lastnosti, ki se nam zdijo primerne za razumevanje sebe v okvirjih diktata (biološkega) spola. Oba »strokovnjaka«, psihoanalitična nevedneža, menita, da bi morali analizirati, kako družba konstruira kategorije, v katere sodimo. Psihoanalitično gledano naj takoj repliciramo: družba ne konstituira nobenih kategorij, pač pa se v družbo kategorije vgravirajo po psihičnem, da ne rečem anatomsko-genitalnem/kastracijskem diktatu. Goffman  je zato povsem zgrešeno zagovarjal/predlagal tezo, da bi morali razlikovati med pojmoma »biološki spol« (angl. sex) in »družbeni spol« (angl. gender). Že res, da so možate lezbijke po družbenem spolu res »moški(nje)«, feminilni geji pa nekakšne ženske. Toda univerzalizacija tovrstnega diskurza je povsem spodletela.

Namreč: biološki spol se nanaša na naše različne biološke lastnosti (ob rojstvu), vključno z anatomijo genitalij, ki ob normalni/tradicionalni družini postulira tudi normalno/klasično/običajno razrešitev Ojdipovega in kastracijskega kompleksa. Sledna je – če odmislimo še kakšen genetske vplive v smislu determinacije spolne identitete in spolne želje – ključna tudi za konstituiranje družbenega spola.  Družbeni spol je zopet lahko moški in ženski, in se nanaša na simbolno vlogo moškega in ženske v družbi/kulturi. Če bi vsi ljudje – izvzeti so (genetsko zmoteni) hermafroditi/transseksualci[2] (in z geni zmoteni homoseksualci: geji in lezbijke) – pravilno razrešili Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, bi se družbeni spol skladal tudi z biološkim spolom, bodisi moškim ali ženskim. Za družbeni spol so ključni simbolni procesi, ki se neprestano dogajajo v nezavednem in so diktirani s tipom/konceptom genitalij in (posledičnim) z libidom nabitim/investiranim koitusom.

Aplikacija psihoanaliza (Ojdipa/kastracije) na razumevanje družbenega spola sesuva Goffmana (in Jhallya), torej, da je gender (družbeni) povezan s kulturo. Različne genitalije skozi Ojdipa/kastracijo zaznamujejo tudi različno psiho in/oz. različne simbolne procese, ki se vgravirajo v družbo/kulturo. Vse kar je naravnega in/oz. biološkega v obliki družbenega spola, vključno s spolno identiteto (in spolno željo) je diktirano z (različnimi) genitalijami in nanje vezanim Ojdipom/kastracijo. Torej ne gre za to, da se »naučimo« biti moški ali ženski (družbeni) spol, družbeni spol postanemo zato, ker nam to diktirajo genitalije – moške v falično oz. (aktivno) »dajajočo« smer, ženske pa v nefalično, torej feminilno oz. (pasivno) »sprejemajočo«/»vaginalno« smer. Torej, kulturno/družbeno okolje nam ne more nič predpisovati, še najmanj pa spol, predpisujejo/diktirajo nam (ga) genitalije in nanje vezan koncept koitusa.

Jasno, da obstajajo primeri, ko so se ljudje rodili moškega ali ženskega spola, potem pa se je izkazalo, da so imeli mutiran gen (npr. hermaforditi/transseksualci) ali pa so napačno razrešili Ojdipov kompleks, potem pa se jim je stereotipno začel pripisovati še takšen družbeni spol, na kakršnega so sklepali glede na njihove zunanje/vidne genitalije. In v tem primeru se je potem včasih res zgodil »napačen« družbeni spol. Ampak to so redka odstopanja, ki se merijo v promilah oz. skromnih odstotkih. Zganjanje nekega družbenega spola, in dramatiziranje razlik med družbenimi in biološkim spolom je simptom feminizma in preuranjena zabloda Goffmana. Prav Goffman je razmišljal v smer, da se nekdo lahko rodi z moškimi fizičnimi/biološkimi lastnostmi/genitalijami, vendar se sam umešča v ženski družbeni spolu – v tem primeru govorimo o feminilnem geju. Ampak to so redke izjeme. Bolj zagatni in množičnejši je feminizem s svojimi zahtevami. Pri ženskem spolu nad konceptom razlik med biološkimi in družbenim spolom niso navdušene le (možate/falične) lezbijke, pač pa tudi na kariero mahnjene hetero(a)seksualne ženske – tiste, ki so ponesrečeno razrešile Ojdipov/kastracijski kompleks in se v objemu (nezavednega) zavidanja penisa zgledujejo po moških.

Kar si feminizem želi – in v tem se moti –, je, da obstaja veliko različnih kategorij spola. Ni res! Obstajata le dva spola – moški in ženski – in le peščica modifikacij/variacij. Hermafroditov (transseksualcev) v naši (srednjevropsih) kulturi/družbi t. r. ni več, ker so ob rojstvu operirani, predani hormonskim terapijam; starši so, kar se tiče Ojdipovega kompleksa inštruirani s strani psihologov. Resničen problem družbenega spola ostanejo še genski/ortodoksni homoseksualci (geji/lezbijke), ki jih je zopet le peščica in ki si v zadnjem času tudi operativno spremenijo spol in prevzamejo spolno identiteto, ki si jo želijo, jo čutijo in ki je v normalnih/»nemutiranih« okoliščinah kompatibilna in hkrati tudi diktirana s strani genitalij – bodisi penisa ali vagine. Binarno razlikovanje je povsem logično in neizbežno – ker je v ozadju Ojdip/kastracija in na anatomijo genitalij vezani simbolni procesi. Nikakšrno kulturno/družbeno visljevanje spolnih vlog ni ključno, pač pa anatomiji genitalij in simbolnim procesom zgolj posledično sledi. Feminizem pa se je oklenil koncepta družbenega spola in Goffmana zato, ker feministke spotika nezavedno zavidanje penisa, njihov ponesrečen Ojdip in spodletel izstop iz kastracijskega kompleksa. Če feministke kot deklice ne bi bile ponesrečeno zaznamovane s primarno družino – torej, če bi bila njihova družina normalna/tradicionalna – se ne bi fanatično borile za distinkcijo med »Sex Vs. Gender«, torej med biološkim spolom in družbenim spolom. Goffmanova (in Jhallyeva) osnovna in konceptualna zabloda je v tem, da misli(ta), da je dvospolno razlikovanje umetno ustvarila družba in da narava nima pri tem nič. Ne vesta pa za duševne/psihične posledice Ojdipa in kastracije oz. anatomije genitalij, ki diktirajo simbolne procese, saj so prav ti ključni za koncept družbenega spola.

Drastičnih razlik med moškimi, torej med načinom, kako biti moški, ne more, ker imajo moški »dajajoč«/aktiven penis in to jih fatalno zaznamuje in oddalji od načina, kako biti ženska. Analogno ne more biti drastičnih razlik med (normalnimi, feminilnimi) ženskami, ki so zaznamovane s »sprejemajočo«/pasivno vagino. Razlike v registru žensk – v povezavi s faličnostjo in/oz. feminilnostjo nastanejo zaradi napačnega/spodletelega Ojdipa in/oz. napačnega/spodletelega izhoda iz kastracijskega kompleksa. Feministke pa so – zaradi spodletelega Ojdipa/kastracije in posledičnega nezavednega zavidanja penisa – skrajno (ideološko) motivirane, da bi intervenirale v naravna/normalno »ideologija« spolov in bi v njej rade ustoličile svojo/Goffmanovo (noro) idejo, da obstajajo različni načini, kako biti ženska, in da so le-ti družbeno/kulturno pogojeni. Torej: obstaja samo en in prevladujoč/normalen način, kako biti ženska in le en prevladujoč in normalen način, kako biti moški. Zakaj obstajajo odstopanj in v kakšnih minimalnih odstotkih/promilah se v resnici pojavljajo v družbi, smo povedali.

Goffmana zapelje svoj diskurz v smer, ki mu jo diktira osnovna/zmotna (pred)postavka, da kategoriji moški-ženska nista naravni, temveč umetno ustvarjeni. Posledično tudi zmotno trdi, da se moramo ljudje šele naučiti, kako se obnašati po moško/žensko in kako pošiljati znake en drugemu, da nas razumejo v »konvencionalnih« družbeno prepoznavnih (spolnih) kategorijah/okvirjih. Goffman govori o (umetnem) »prikazu spola«, ne vedoč, da so za zunanjo manifestacijo spola zadolženi simbolni procesi, ki jih diktira v falični fazi doživeta anatomija genitalije. V tem procesu igramo vloge, ki nam jih diktirajo prav ti nezavedni simbolni procesi, in ne gre za to, da to od nas pričakujejo družbene/kulturne konvencije. In nikakor ne gre za to, da nam je spol po neki družbeni konvenciji zapovedan, ampak je družbeni spol posledica nezavednih psihičnih dogajanj/ponotranjanj v ojdipalno-kastracijski, torej falični fazi.