Ko nadaljujemo s kritiko Ervinga Goffmana moramo imeti v obziru, da ima falična faza – tako kot oralna in analna faza – v odraslosti svoje simbolno nasledstvo, bolje rečeno številna simbolna nasledstva, za katera je Goffman slep/gluh. Vsa ta nasledstva temeljijo na kastracijskem (in Ojdipovem) kompleksu, ki pa je inherentno vezan na anatomijo/tip/koncept genitalij. Goffman ne zna prebrati učinka genitalij na družbene koncepte/konstrukte moškosti/možatosti (faličnosti) in feminilnosti/ženskosti (»vaginalnosti«). Prav žensko »vaginalnost«, torej »pasivno sprejemajočost« ne razume – je pavi psihoanalitični analfabet. Manka mu prav psihoanalitična abeceda, torej poznavanje osnovni psihoanalitičnih konceptov. Odtod številni interpretativni zdrsi. Goffman je sicer dober opazovalec, le pri interpretaciji mu spodrsne. Spodmakne si tla in pade v brezno blodnjavega labirinta v katerem išče, bolj rečeno proizvaja spodletele/zgrešene interpretacije.

Ko ugotavlja, da so ženske pogosto predstavljene kot pasivne, torej, da ne posvečajo posebne pozornosti dogajanju okoli sebe, pozabi dodati, da pa so zelo pozorne na vselej prisoten moški pogled, moško oko. Odsotne in zasanjane so le navidezno, so pa v polni pripravljenosti, da jih vidi/uzre moški. Ko jih Goffman vidi v svojem svetu, je dobro dodati, da je ta njihov svet vselej seksualen – in to ne na moško pobudo, pač pa na njihovo avtonomno (in nezavedno) pobudo. Goffman pravi, torej zdi se mu: »Zdi se, da so ženske, bolj kot moški, predstavljene ujete v situacije, ki jih psihološko odstranijo iz družbene situacije ter jih puščajo brez orientacije in tako odvisne od zaščite in dobre volje drugih, ki bi lahko bili prisotni.« Ne ve pa, da so ženske – prav tako kot moški – prav prefrigane, prave lisice. Moški pogled imajo zelo naštudiran in v njem uživajo, pri tem pa hlinijo neko nevednost in nedolžnost. Njihovo stanje v resnici sploh ni neprištevnem, kot misli Goffman. Svojo libidinalno/seksualnost pozornost imajo ženske v resnici zelo izostreno, in so vselej na preži. Ni res, da niso pozorne na svet okoli njih, le pozornost je osredotočena/organizirana na drugačen način kot pri moških. Če se ne zavedajo, kaj se dogaja okrog njih, torej, če so gluhe in slepe za vse »grožnje, ki bi jim lahko pretile« – Goffman karnaprej vidi neke grožnje – , če so brezbrižne do dejanj, ki bi jih »morale« narediti, je to posledice pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa, skozi katerega ponotranjijo očeta – naslednik očeta pa je (njihov) moški – ki pač poskrbi oz. nevtralizira te (eventualne) nevarnosti. Nevarnosti je človek kos s faličnimi dejanji, ki jih premore (predvsem) moški (kot bitje s penisom) – ženska pa le, če je napačno razrešila Ojdipa in je posledično falična. Z nevernostmi se (normalnim/naravnim) ženskam ni treba ukvarjati, ker je narava njihovega Ojdipa s pripadajočim/posledičnim kastracijskim kompleksom takšna kakršna pač je. In povsem logično je, da je ženska fizično prikazana na načine, ki izražajo – ne pa tudi poudarjajo, kot »ugotavlja« Goffman – t. i. podrejenost, ki je v resnici nadrejenost, saj je ženska na določen način nadrejena moškemu, mu nezavedno ukazuje; moški počenja številne/najrazličnejše »neumnosti« prav zaradi ženske, da bi ji ugodil, da bi ji služil, da se ji (seksualno/libidinalno) bi približal. Konstitutivno moško zaščitništvo ženske t. r. omogoči, da se ženske na nek način (fiktivno) izključijo iz »krizne« (obdajajoče) situacije; sproščeno sklonjeno glavo in očmi odvrnjenimi/odmaknjeni od tega, kar se dogaja okoli njih, imajo zato, ker imajo moškega, da jih (za)ščiti – torej, ker so imele nekoč, kot deklice, (vsemogočnega) ojdipalnega očeta, ki jih je (za)ščitil, jim vlival pozitivno samopodobo/samozavest in jim nenazadnje zakoličil koridor spolne identitete in (heteroseksualne) spolne želje. V zvezi s tem ženski pogledom bi se dalo reči, da ženska sproščeno/pomirjeno gleda nekam, kamorkoli, ker se ji ni treba bati, da se ji bo kaj hudega zgodilo – vedno se bo zanjo našel rešitelj. Ženski se v bistvu/resnici ni treba ničesar bati – tako kot moškemu – ker jim nihče ne bo nič hudega naredil. Goffman pa svojo fobijo »(po)škodovanja« (simptomatsko in brez potrebe) projicira na žensko. 

Slabšalna dikcija – obsoja pa kreativne direktorje (video) oglasov/reklam in fotografe –, ki jo goffmanovsko ubere njegov stezosledec Sut Jhally, se glasi: »Znova in znova prikazujejo ženske kot zbegane zombije. Ali pa pasivno ležijo gole na postelji. Ali skoraj nezavestne. Ali tavajoče po polju v moški beli srajci ne povsem zavestne kaj se dogaja. Budne so komaj zavestne, pogosto pa so prikazane, kot da dobesedno spijo ali so morda nezavestne, ali celo mrtve. Budne so emocionalno ranljive, pogosto nervozne, grizejo si ustnico. Ali pa so v položaju, ki namiguje na krhkost in emocionalno šibkost ali nemoč.«[1] Čemu taka/tako ponesrečena pristranskost?! Interpretativni zdrs – ne toliko Jhallyjev, bolj Goffmanov – ni samo posledica psihoanalitične nevednosti, pač pa je simptom neke globlje/širše zamere/zablode. S psihoanalitičnim poglabljanjem v Goffmana – predvsem v njegovo otroštvo, morda (le) v odnos z mamo – bi se dalo celo odkriti jedro njegovih zdrsov, njegovega videnja in njegovo nezavedno motiviranost za takšno/spodletelo videnje analiziranih oglasov/reklam in fotografij.

Noben kontekst, v katerega je v oglasih/reklamah in/oz. fotogregfijah vpeta ženska, Goffmanu ne paše. Do vsake ženske pojavnosti je kritičen, kot da bi bil jezen na ženske, že zgolj zato, ker »so«, ker obstajajo/bivajo. Vse kar je na ženski seksualnega, ga moti. Pri tem pa očitno ne ve, da so ženske rade seksualne, nabite z nekimi nezavednimi sporočili (za moške), z nenehnim (sporočilnim) flirtom. Za Goffmana pa se včasih zdijo prezaposlene, če že niso pasivno »odmaknjene«/zasanjane. Rezultatom oz. končni učinek je za Goffmana isti: izguba (emocionalne) kontrole in izguba obvladovanja (situacije). Če je moški normalen, če je imel kot deček topel odnos z mamo, bo v odraslosti rad videl žensko srečno, nasmejano, brez problemov. In logično je, če je tak moški kreativni direktor nekega oglasa/reklame ali fotografije, bo zaukazal ženski/modelu nasmešek (kot znak ugodja). Če odmislimo žensko (seksualno) hrepenenje, je prav (nebrzdan) smeh nekaj, kar je atribut ugodja vsakega človeka, ne samo ženske. Več prijetnosti gledalec doživi, če se človek/ženska smeje, kot da se joka, toči solze. Včasih nek sistem, neko videnje (situacija) postane intelegibilno – kot bi v povezavi s konceptom sekundarna elaboracija (drugotne obdelave) rekel Freud, če ima atribut ugodja, torej, če je prisoten smeh. Fantazma, ki (skozi infantilnost) zaznamuje vsakega moškega je: »Kako osrečiti žensko?!« Za to fantazmo seveda stoji večna dečkov infantilna fantazma/dilema/vprašanje: »Kako osrečiti mamo?!« Medtem ko moški ne podlega svojim čustvom – ker je vselej na »kastracijski preži« –  je ženska, kot »že-kastrirana« (ker pač ne pozna kastracijske bojazni), lahko bolj sproščena. Moški pa res »morajo« svojo lagodje skrivati, ga brzdati – bolje rečeno: lagodni/sproščeni v resnici sploh ne morejo. V nesproščenost jih (pri)sili njihova kastratibilnosti, kastracijska bojezen. Na videz moški res zadržujejo čustva, ženske pa jih samoumevno kažejo »do skrajnosti«, kot »ugotavlja« Goffman. Ne ve pa, da s(m)o moški in ženske enako čustveni, res pa jih ženska ekspresira/izkazuje na drugačen način kot moki. Znamenita ženska jokavost ne pomeni, da so ženske bolj čustvene, pač pa le to, da svoja čustva ženske brez zadržkov (po)kažejo navzven/okolici. Z jokom in z njim nakazano nemočnostjo celo »napadajo« moške. Ženske z jokom/solzami komunicirajo z okolico, torej z moškimi. Podobno je s smehom. Za moške pa lahko rečemo, da so, zaradi (kronične) kastracijske bojazni, (kronično) zaskrbljeni, v (kronični) obrambni/napadalni pripravljenosti. In jasno, da so moški »aktivni, imajo vse pod nadzorom, zavedajo se sveta okoli sebe, vladajo svojemu okolju«.[2]

»Ženske so prikazane, kako mentalno drsijo iz situacije okoli njih, medtem ko so v tesnem stiku z moškim, kot bi bila njegova živahnost in pripravljenost obvladovanja vsega, kar bi se lahko pojavilo, dovolj za oba. Hkrati ima lahko moški oprezen in nadzorujoč pogled,« ugotavlja Goffman, le rdeče niti z nezavednimi/simbolnimi procesi ne najde, saj jo niti ne išče – je psihoanalitično nepismen. In potem ni čudno, da se ujame v zanko lastne »modrosti«/neumnosti in govori o negativnem vplivu »uničujočih prizori« na »naše izkušnje dejanskega sveta«.

Goffmanova shizofrena/psihotična logika ga popolnoma zavede, na ta način pa zavaja tudi bralce in njegove stezosledce – npr. Suta  Jhallya (ki je o njem in njegovih pogledih na oglaševanje posnel film Kode spola).