Troha, trhoni, jaz pa se borim (proti feminizmu) na bolj kultiviran način - pišem poučne bloge, ki jih lenuhi sicer ne berejo, a vendarle opravljam neko/plemenito poslanstvo.

Med najbolj zavajajočimi/zgrešenimi interpretacijami so Goffmanovi pogledi/mnenja vezana na spol v povezavi z razmerji med deklicami in ženskami. Opre se na fante, ki morajo šele dokazovati v prehodnih/iniciacijskih obredih, da so odrasli, torej, da so otroštvo prešli. Pri dekletih/ženskah, pa je situacija bistveno drugačna – jasno, saj je njihov kastracijski kompleks (radikalno) drugačen. Goffman sicer meni, da ženske, tudi ko so odrasle, otroštva nikoli ne pustijo za seboj: »Fantje se morajo na poti do moškosti potruditi, kar vključuje tudi napor, dekleta pa se morajo zgolj razviti.« Kljub temu, da s tem stavkom nič ne pove, Goffman svojo zablodo utrjuje oz. jo razvija naprej – vidi/predpostavlja pa dva načina. Prvič: pri dekletih in ženskah opaža določeno enakost. V analizah je zaznal, da oboje nosijo enaka oblačila, imajo enake lase, počnejo enake stvari. Potem pa posplošuje na oglaševanje in pravi, da se v svetu komercialnega realizma zdi, da ženske otroštva nikoli povsem ne zapustijo. Z opažanje sicer ni nič narobe, vendar se Goffman v tem kontekstu zopet »izkaže«, spet kot psihoanalitični analfabet. Namreč, falična dejanja s katerimi moški napada žensko željo se z odraslostjo – da ne rečemo s starostjo – množijo in so markantnejša. Medtem ko se ženska s staranjem oddaljuje od epicentra moške (seksualne) želje. In jasno je, da si ženske v objemu staranje želijo biti mlajše, da bi se nezavedno rade pomladile in se v določenih vsakodnevnih ritualih (antropoloških praksah) »pomlajajo«. Deklice si želijo biti odrasle ženske, saj nezavedno vedo, da se (intenzivna) manifestacija seksualnost med moškimi in ženskami dogaja z odraslimi ženskami. Želja po penisu se deklica začenja manifestirati že v zgodnji puberteti. Ženskam deklice zavidajo odraslost, zato jih v mnogočem kopirajo. Odrasle ženske pa vedo – vsaj tako mislijo –, da si moški v resnici želijo mlajše ženske od njih, starajočih se žensk. Moški pa mladce ne pustijo »zraven«, torej k orgijam, ki jih imajo oni, odrasli samci/moški. Zato jim nalagajo raznorazne krute – torej kastracijsko preteče – iniciacijske rituale/obrede. Rekli bi lahko, da se tako odrasli moški kot ženske bojijo libidinalne/konkurence, ki jo prinašajo prihajajoči mladi rodovi. Ženske se znajdejo po svoje, moški pa po svoje. Moški so do mladcev agresivni in sadistični, torej kastracijsko preteči; ženske pa so »zgledujoče se«, zgledujejo se in kopirajo prihajajoče rodove brhkih mladenk, ki po drugi strani dejansko napadajo moško željo in odrasle ženske na nek način konkurenčno ogrožajo. Fantje pa moških niti ne ogrožajo in so seksualni zelenci. Starajoča se ženska vene – telesna lepota in seksapil upada – in ni več v središču moške pozornosti oz. libidinalnega naprezanja/želje. Odrasel oz. starajoč se moški pa pridobiva mnoge falične atribute, ki napadajo žensko željo. Goffman v to smer seveda ne zna razmišljati/sklepati. Za ženske zgolj ugotavlja, da se zdi, da je vse, kar si ženske želijo, »vrnitev v otroštvo«, bolje rečeno v mladost.

Aseksualni Goffman v seksualnih položajih, v katere se »nastavljajo« odrasle ženske apriorno povezuje z otroci in otroštvom. Noben položaj, v katerem se znajde ženska, v resnici ni otroški položaj! Če odrasla ženska »pase kravice«, moško in žensko nezavedno prebere kot »poziv«/»nastavljanje« na »coitus a tergo« (»od zadaj«). Podobno je s položajem zarodka. Če ima odrasla ženska v ustih dudo, ali pije iz otroške stekleničke, asociacija – moška in ženska – steče v zelo seksualno smer, na oralni seks (felacijo/fafanje). Podobno je z dajanjem prste v usta. Otroci so, ko to počno, nervozni, neprepričani ali sramežljivi – ženske, prikazane v podobnih položajih, pa seveda ne. Goffman je v tem kontekstu seksualno/psihoanalitično slep oz. seksualno štorast/nespreten in naiven, kljub temu, da omeni, da gre lahko pri prstu v ustih za seksualne dimenzije. Vse ga asociira na podrejenost. Razlike med otroci in ženskami vehementno izenačuje. Še »S« (od seksualnosti) ne vidi, kaj šele, da bi razvil kakšno konsistentnejšo psihoanalitično/seksualno indukcijo (sklep).

Ko Goffman »ugotovi«, da so ženske prikazane, kako se stiskajo k moškim, pravi, da iščejo udobje ter zaščito. Na pamet mu ne pride, da se takšni ženski gesti skriva nezavedna želja po penisu in, res je, tudi zaščiti – udobje je popolnoma nepomembno. Res je tudi, da se na moškega pogosto naslanjajo od zadaj in jih držijo na način, ki kaže na zaupanje in odvisnost. Toda, da bi Goffman te seksualne položaje povezal s temeljnimi psihoanalitičnimi koncepti, mu ne pride na misel – jasno, saj je psihoanalitični analfabet. Goffmanu se zdi bistveno – namesto, da bi mu bilo logično –, da obratnih/analognih poz, ko se spola zamenjata, ni zaslediti. In potem se sam sebi zdi pomemben, ko »ugotovi«, da moških, ki se stiskajo k ženskam, skoraj nikoli ne vidimo – in divje sklepa, da mora v teh podobah obstajati nekaj več, kot zgolj ljubezen in povezanost. To obliko intime med moškim in žensko ne zna psihoanalitično prebrati, nikjer ne zaznava fenomena kastracije in Ojdipovega kompleksa – in ne razume, da odvisnost in potrebo potrebuje ženska in ne moški.

Položaj »od zadaj«, kjer moški dejansko samozavestno stoji (zadaj) za žensko, ne zna povezati s konceptom/anatomijo genitalij in koitusom (»a tergo«). Opaža že, da moški obdaja, obvladuje in nadzoruje žensko s svojo močjo – ne ve pa, da je bistvo moške moči simbolno, torej falično in da ima moški penis; zato je lahko (zadaj) za žensko. Če je ženska zadaj, se ta nezavedna/simbolna logika podre. Goffman pa se interpretacijsko obnaša, kot da bi z (aseksualne) lune padel. Asociacija v teh seksualnih kontekstih, ki jih Goffman ne zna ne zaznati, ne (seksualno/psihoanalitično) prebrati, ne interpretirati, bi lahko bila: »Nije žvaka za seljaka,« ali: »Kad dođe seljak u grad.« Goffman sklepa, po tem, kako so oblečene, da niso pravi ljudje, ampak lutke – taka, da lahko (moški) z njimi lahko počnete kar želite. Ne ve pa, da jedro ženskega libidinalnega trgovanja temelji ravno na ženski (nezavedni) fantazmi, apelu: »Na, tu me imaš – celo moje (lepo) telo ti dajem na uporabo; in počni z njim vse, kar te je volja – in to (z menoj, mojim telesom) počni s penisom; ker: jaz ti dajem celo (lepo) telo – ti mi daj penis!«

Potem si drzne komentirati oz. žaliti še koncept mode, manekenk in modnih pist/stez/revij. Modne revije označuje kot otroško maškarada. Modne hite sezone označuje za smešne, ne da bi se pri tem zaveda, od kje se pr ženskah napaja tendenca po lepoti, tudi lepem/modnem oblačenju. Za manekenke pravi, da niso popolnoma odrasle in razvite osebe, torej, da so še otroci. In potem se absurdno sprašuje, zakaj moški niso predstavljeni na tak način. Moške na modnih pistah/stezah/revijah označuje kot nekakšne komedijante, moško modno revijo pa kot komedijo - kar sicer po svoje drži, vendar pa Goffman ne ve kako. Da bi vsaj malo napel možgane in bil previden pri tem, da si daje duška, ko kritizira (ženske) modne revije (in kot smešen prepoznava moške), je Goffamn vehementno suveren pri svojih opažanjih in (zgrešenih interpretacijskih) mnenjih. Freud, ki je vendarle prepoznan kot genialni um 20. stoletja, je kot izvorno mesto ženskega lepotičenja in/oz. telesnega narcizma označil kastracijo. Pri Goffmanu pa ne duha ne sluha o kastracijskem kompleksu kot izvornem mestu ženske mode.

Famozne kulturne kode spola, ki odraslo žensko povezujejo z deklico, Goffman (in Jhally) prepoznava v legendarnih Coppertonovih oglasih, ki predstavljajo majhno deklico, ki ji pes navzdol povleče kopalke. Tega znamenitega risanega (plakatnega) oglasa ne zna ne Goffman, ne Jhally povezati z latentno pedofilijo (kreativnega »umetnika« oz. avtorja oglasa). Črn pes je namreč simbol pohotnega moškega/penisa. Šele v derivatu tega prvotnega oglasa – na naslovnici revije Esquire – pop zvezda Carmen Electra, torej odrasla ženska zamenja deklico v povsem enakem položaju. Šele ta kontekst Goffmanov stezosledec Jhally prepoznava kot seksualen.

PS: Naj vas razočaram: še nekaj nadaljevanj o Goffmanovih nebulozah bo sledilo.