Francoske feministke hočejo, da bi se podre znamenit spomenik postavljen pred muzejem v Normandiji – postavljen je bil v čast zmaga v II. svetovni vojni in/oz. (uspešnega) zavezniškega izkrcanja v Normandiji. Spomenik uprizarja akt v katerem ameriški vojak/mornar poljublja žensko. Podoben spomenik stoji tudi v New Yorku in San Diegu.

14. avgusta 1945 je v New Yorku nastala najprej znamenita fotografija vojaka/mornarja Georga Mendonse in medicinske sestre Grete Friedman (Zimmer), sicer iz Avstrije. Teh fotografij in vsesplošnega poljubljanja vojakov/mornarjev naključnih žensk, je bilo na ta dan v New Yorku veliko. Psihoanalitično bi rekel, da je »spregovorilo nezavedno« (vojakov/mornarjev in mladih žensk). Znana in počaščena ženska, ki jo je prav tako ta dan poljubil naključni mornar je bila tudi Edith Shain. Omenjeni, najbolj znani, ženski sta povedali – potem, ko jim ni bilo več nerodno govoriti o tem fotografsko ovekovečenem poljubu –, da sta bili takrat v resnici zelo počaščeni in (po tihem) veseli, da sta bili poljubljeni, čeprav so bili časi takrat zelo »sramežljivi« in konzervativni. Takratni poljubi vojakov/mornarjev so bil sicer večinoma na nek način (dominantno oz. nezavedno) izsiljeni in (na videz) nasilni – psihoanalitično rečeno: sproduciralo jih je nezavedno. Vendar so ženske – vse, ne samo mlade – takrat, v tistem trenutku v resnici (nezavendo) želele biti poljubljene, kar je – in to je bistveno – skozi psihoanalitično logiko tudi/povsem pričakovano. Res pa je, da je Greta Friedman izjavila: "That man was wery strong! I wasn't kising him, he was kising me."

Psihoanaliza je v tem kontekstu še predrznejša: veliko (feminilnih, mladih) žensk – med katere seveda ne sodijo (možate in lezbične) feministke – namreč občasno (seksualno) fantazira, da so tako močno seksualno privlačne (in lepe), da se jim moški (junaki/prvaki/zmagovalci) ne morejo upirati in si jih nasilno (seksualno) »vzamejo«, jih »nežno posilijo« (začetna grobost preide v nežnost).

Nietzsche, ki sicer ne slovi kot oboževalec žensk – zagodla mu je pač nesrečna ljubezen po kateri se je užaljeno umaknil v samoto švicarskih Alp (in napisal svoje najznamenitejše delo Tako je govoril Zaratustra) – je (intuitivno, modro, filozofsko) zapisal/izrekel: »Moža je treba vzgajati za boj, a ženo za odmor vojščaku; vse ostalo je neumnost.« Ta Nietzsche modrost/ugotovitev ima seveda konsistentno psihoanalitično jedro, vendar moramo to Nietzschejevo modrost razumeti tudi simbolno oz. kot prispodoba; (moški) boj namreč ni samo v vojni, pač pa tudi v poslu, športu, znanosti ... Kastracijski in/oz. Ojdipov kompleks ter koncept koitusa (spolne združitve), ki ga diktira anatomija obeh tipov genitalij, namreč izsilita iz moškega in ženske prav takšno dominantno/aktivno-pasivno (»sado-mazohistično«) držo moškega napram ženski oz. ženske napram moškemu. Moški mora »riniti« v žensko, še posebno, če je (vojni/vojaški) zmagovalec, ženska pa si »mora« želeti, da jo zmagovalec/junak/prvak »nadleguje«, »rine« vanje, jo »posiljuje« s svojo »boljšostjo«/zmagovitostjo. Taka – obojestranska – drža je predvsem nezavedna, pa tudi (zato) normalna in naravna; in »moralna« oz. seksualna dolžnost vsakega zmagovalnega/junaškega moškega je, da »rine« in »si jemlje« žensko, ki sme mu (kot lepa/privlačna) »nastavlja«. Namreč: moške genitalije so »rinjajoče«/»rineče«/penetrirajoče/deflorirajoče (in »dajajoče«), ženske pa »sprejemajoče« (vas »vsrka(va)joče«)!

In te zakonitosti feministke – ne francoske, ne naše, ne katerekoli druge – nikoli ne bodo razumele; zato, ker so spotaknjene ravno s svojo ponesrečeno zapeljano seksualnostjo. Zavidanje penisa, ki je temeljni atribut napačno/ponesrečeno (ne)razrešenega Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa je jedro feministični norosti/psihoze. Feminizem pa s svojimi nebulozami – še posebno s konceptom izenačevanja spola – vleče družbo v prepad (s tem, ko sesuva koncept tradicionalne družine in različnosti spolov, ko simbolno kastrira moške in iz deklet/deklic in/oz. ženske skuša narediti »fantinje« in/oz. »moškinje«).

Seveda se o tej temi, na tak način kot postulira psihoanaliza ne sme govoriti ne v Sloveniji, ne v EU. In naši medijo so kontaminirani za (anarho)liberalizmom in/oz. feminizmom do te mere, da obstaja klavzula »Samo Vodeba ne!!!« Od kar ni Janeza Ruglja, sem samo še jaz tisti, ki mimo krščanske in desno-politične podstati, govorim o feminizmu na kritičen način. Zato svojo (antifeministično) psihoanalizo »predavam« na gledališkem/kolosejskem odru v obliko MonoTragiKomičnih šovov in/oz. odrskih »psihoterapij« (z Monico Bikinsky).