Tale intervju sem dal pred kakšnim mesecem za revijo Gloss. Govori pa o latentnih gejih, ki varjajo svoje žene z moškimi.

1. Kako feminizirana je slovenska družba in ali pravi moški sploh še obstajajo?

Kdo je pravi moški, se najbolj in največkrat sprašujejo tiste normalne ženske, ki so rasle v tradicionalni družini z močnim in pozitivnim likom očeta, ki so ga imele rade, on je bil pa dober do njih, in mamo, ki je imela dober odnos s svojim možem, hčerkinim očetom. Normalne, torej feminilne/ženstvene ženske, ki so razvile feminilno spolno identiteto in željo po možatem moškem – katere epicenter je manifestna želja po penisu in mnogimi faličnimi atributi, ki naj bi jih imel (pravi) moški – obupujejo nad sodobnimi moškimi, ki niso več pravi, premalo so možati/falični, premalo »dajajoči« in premalo zaščitniški do žensk. Normalna ženska je zaradi vaginalno-klitoralnega diktata »sprejemajoča« in na nek način karakterno nemočna, svojevrstno šibka – zato potrebuje dajajočega faličnega, možato zaščitniškega moškega. V paketu »ne-pravega« moškega pride tudi  marsikakšna »smet«; in najhuje je, ko so ti novodobni kvazi-moški moralno pokvarjeni – nekateri med njimi imajo celo motnje oz. nihanja v spolni identiteti.

2. Kdo ob dejstvu, da mož vara ženo z moškim bolj potrebuje strokovno pomoč? Žena ali mož? Kakšna naj bi strokovna pomoč sploh bila in ali ste imeli v svoji poklicni praksi tak primer?

Ženska oz. žena/partnerica v tem primeru rabi strokovno pomoč v toliko, kolikor ima »(z)moten« okus, kdo je pravi moški, pa tudi v primeru, če se počuti precej depresivno in patološko ljubosumno. Z izbiro moškega imajo navadno probleme tiste ženske, ki kot deklice niso bile deležne normalnih, torej dobrih očetov. Jasno pa je, da je moški, ki vara žensko z moškim, precej (z)moten, v smislu spolne identitete in spolne želje. Moškega navadno v biseksualnost vlečejo oz. silijo spolne zlorabe, ki jih je doživel v otroštvu. Največkrat gre za homoseksualne (pedofilske) spolne zlorabe. Pogosto pa je v ozadju moške biseksualnosti (in homoseksualnosti) tudi napačno razrešen Ojdipov kompleks (v primarni družini). V tem primeru je problem preveč falična (ojdipska) mama in (hkrati) premalo možat in premalo avtoritativen (ojdipski) oče, ali celo odsoten ojdipski oče (ali celo odsotna mama). Vse kar se otroku zgodi v otroštvu – npr. do 6 ali celo 8 leta starosti – je domala nemogoče predrugačiti, še manj pozdraviti, ker ne gre za bolezen, pač pa osebnostno oz. seksualno motnjo oz. specifiko, ki se jo kvečjemu lahko omili s kakšno dobro oz. prefinjeno psihoterapijo. Ampak, kolikor vem, se redko kateri psihoterapevti upajo in drznejo v to sršenje gnezdo, saj si vpleteni to niti ne želi. To niti ni »modno« oz. v tej/dandanašnji strokovni psihoterapevtski doktrini ni v navadi. Če se k meni zateče kakšen gej oz. biseksualec po nasvet – v smislu nihanja v spolni identiteti –, mu ne svetujem oz. se ne pogovarjam v smer, da je homoseksualnost in/oz. biseksualnost nekaj popolnoma nesprejemljivega. Psihoterapevtska intervencija v spolno identiteto je zelo delikatna in nehvaležna. Navadno si niti nihče – mislim na geja ali biseksualca – ne želi, da bi kdo psihoterapevtsko dreznil v njegovo spolno identiteto in/oz. spolno željo. To si navadno želijo kvečjemu partnerji oz. starši, bratje, sestre in ožje sorodstvo dotičnega geja/biseksualca. Da bi se meni osebno ženska prišla pritoževat, da jo moški vara z moškim, niti nisem imel. Vem pa, da takšne ženske niso klasično ljubosumne, pač pa grozljivo skesane in najpogosteje hitro vržejo puško v koruzo in se niti ne borijo za ohranitev oz. vzdrževanje takega patološkega odnosa. Z moškim (kot seksualnim konkurentom) pač ne morejo tekmovati, ker niso ustrezno genitalno opremljene.

3. Zakaj se moški zatekajo k ljubimcem?

Moški, ki prevara žen(sk)o z moškim, največkrat pomeni, da je bil sam spolno zlorabljen tako, da mu je homoseksualna spolna izkušnja iz otroštva ali pa pedofilska spolna zloraba kontaminirala spolno željo. Miselni odtis, ki si ga je kot otrok ustvaril v glavi v povezavi s spolnim uživanjem, je v resnici kriv, da takemu moškemu spolna identiteta oz. spolna želja zaniha k istemu spolu, torej v homoseksualnost oz. biseksualnost. Najbolj problematične so tiste (pedofilske) spolne zlorabe, kjer je žrtev (deček) na nek način (fiziološko) uživala. Tu je seveda aktualen še ponesrečeno razrešen oz. nerazrešen Ojdipov kompleks. V teoriji spolnosti oz. iz  psihoanalize pa tudi vemo, da se spolna želja z leti skrha oz. naveliča strastno želeti. V tem primeru je menjava spola spolnega objekta v spolnih praksah lahko »nekaj novega«, nepreizkušenega, adrenalinskega, ki se – če ni začinjena z gnusom – lahko prelevi v svojevrstno strast, pohoto oz. užitek, predvsem zato, ker gre za konceptualno (bistveno) drugačno spolno prakso. Ampak v tem primeru vendarle mora obstajati neka infantilna dispozicija, da se nekdo lahko poda v spolno avanturo z istim spolom. Takšna dispozicija je navadno prav ojdipalna – v smislu, da je (falična) mamica dečka preveč fizično kaznovala, očka pa je bil hkrati do njega preveč materinsko nežen.

4. Ali je homoseksualnost oziroma biseksualnost motnja oziroma samo stvar izbire, morda celo prirojena?

Homoseksualnost – moško in žensko – je izjemno težko proučevati, ker nobenega homoseksualca v resnici ne zanima, zakaj je gej/lezbijka, in se ne bo pustil izpraševati in proučevati, zakaj je spolno usmerjen k istemu spolu. Lezbičnost in gejevstvo je potrebno proučevati ločeno, torej drugače. Prakticiranje seksa z istim spolom je pri ženskah lahko nekaj običajnega – ker je imela deklica kot prvi objekt želje mamo, ki je istega spola kot ona sama. Za prakticiranje seksa z istim spolom imajo ženske infantilno, torej predojdipalno dispozicijo. Prakticiranje seksa z istim spolom se ji načelom ne gnusi na tak način kot (normalnemu) moškemu. Ženska si na nek način lahko izbere za svoj objekt želje isti spol, torej žensko, ker njeno nezavedno to njeno istiospolno izbiro tolerira oz. ji je celo malce naklonjeno. In ko se zgodi v takšni istospolni praksi še fiziološki užitek – predvsem orgazem – ji to »kontaminira« spomin na to prijetno/orgazmično izkušnjo. Pri moškem je stvar bolj jasna – v smislu, da moški ne more seksati z istim spolom kar tako, torej, da bi se »svobodno« odločil, ali pa na neko zunanjo pobudo pristal na seks z istim spolom. Moški gnus do seksa z istim spolom je prežet tudi s hudim odporom, torej z agresivnostjo. Tistim moškim pa, ki se jim spolna želja začne želeti isti spol, je zagodlo otroštvo – bodisi spolna zloraba, ali pa ponesrečeno/nepravilno razrešen oz. nerazrešen Ojdipov kompleks (znotraj primarne družine) – problematična je predvsem vloga matere v otroštvu. Vsaka ojdipalna anomalija seveda še ne pomeni nihanje v spolni želji/identiteti. Otrokov odnos s staršema – posebej z očetom in posebej z mamo – zaznamuje spolno željo; in če se spolna želja zavozla oz. pobezlja, se je treba vprašati, kakšno vlogo ima pri tem starš istega spola in/oz. kakšno starš nasprotnega spola. Določeni tipi homoseksualnosti so lahko tudi prirojeni – bodisi povsem gensko, bodisi se je materi zgodila neka anomalija v nosečnosti. Takšnim gejem/lezbijkam se ne da pomagati z nobeno psihoterapijo. Variacij na temo nihanja spolne identitete je kar nekaj. Obstajajo moški, ki bi si radi dali operativno spremeniti spol v žensko – zato, da bi lahko zaživeli lezbično življenje. In obratno: obstajajo ženske, ki niso lezbijke, pač pa bi si želele spremeniti spol (v moškega), zato, da bi bili geji.