Nisem bil zraven … – zato bom povzel le javno dostopna »dejstva«/podatke o nedavni velenjski tragediji, ki ima še tragično obeležje. Družinska tragedija, v kateri je nek Velenjčan konec lanskega decembra zadavil mamo sovjih dveh sinov, je te dni dobila še žalosten epilog – in kriva je država. Osrednja »nesrečnika«, fanta stara tri leta in pet let, ne bosta več živela pri edinih dveh osebah, ki ju imata dandanes še rada – babici dedku njune umrle mamice – pač pa jih je velenjski CSD pod »poveljstvom« neke direktorice – (pre)dal v rejo neznanim rejnikom. Sinova sta tako rekoč čez noč ostala brez mamice (in v zaprtega očeta). Omenjeni CSD je sprva – očitno začasno – dodelil staršema umorjene, kjer sta fanta res živela zadnje tri mesece (pa tudi že prej), se nekako adaptirala ob dveh ljubečih liki, babici in dedku. Ta teden pa so v vrtec (v Slovenj Gradcu) prišli predstavniki velenjskega CSD in oba fantka odpeljali v (dedku in babici) neznano rejniško družino ...

Tisti, ki vemo, za kaj se je med drugim zavzemala koalicija »Za otroke gre!« – in v tej zvezi je treba omeniti (večkratno babico) Metko Zevnik – vemo, kako ponesrečeno so se »nedonošeni« levi anarholiberali lotevali prenove ZZZDR. Moj antifeminizem je v teh kontekstih še bolj neizprosen. Če je družba vsaj malo resna, in če so politiki vsaj malo psihoanalitično podkovani, se ženskam ne bi smelo zaupati vodilnih direktorskih pozicij (ne na CSD-jih ne na Zavodih RS za zaposlovanje). Res je, da imajo moški mnoge druge, njim avtohtone zdrse – morilec mamice dotičnih fantkov je bil seveda moški, njun oče … Pa vendarle: žensko moralno razsojanja je tako zgrešeno koncipirano, da se ženske direktorice ne bi smele znajti v poziciji moralnih razsodnice v zagatah, v kakršni sta se znašla omenjena fantka. Ne smemo pozabiti primera izpred nekaj let, ko je v podobnih situaciji direktorica CSD Sežana dva otroka dodelila psihično bolni materi (namesto očetu; in ta psihotična mamica je oba svoja otroka umorila …).

Sigmund Freud in Lawrence Kohlberg sta psihološko stroko poučila – vsaj morala bi jo (če pač slovenskemu izobraževalnemu sistemu ne bi zagodel feminizem s svojimi aktivistkami, ki so inkorporirane v vse izobraževalen podsisteme, tudi na FF, FSD, FDV) –, da je žensko moralno razsojanje popolnoma drugače koncipirano kot moško. Resna družba/država ženskam sploh ne bi smela dovoliti, da pridejo v pozicijo, da moralno razsojajo v tako delikatnih situacijah, v kakršnih se vsak dan znajdejo številni CSD po Sloveniji. T. i. postkonvencionalno moralno razsojanje temelji na kastracijskem kompleksu, ki je zaradi anatomije genitalij radikalno drugačen glede na spol. Res je, da tudi vsi moški nimajo razvitega čuta za moralno razsojanje – ampak res je tudi, da nobena ženska ne more imeti pravilno razvitega čuta za moralno razsojanje (ker ni kastratibilna in je njen Nadjaz zato šibkejši in strukturiran oz. kontaminitan s sočutjem). Žensko moralno razsojanje ne more doseči postkonvencionalne stopnje, kot najvišje stopnje moralnega razsojanje. To pomeni, da v moralno zagatnih situacijah ženska razsoja, ali v objemu sočutja, ali pa se drži, kot pijanec plota, zakonov.

In – kot poroča časnik Večer – je direktorica velenjskega CSD (ime pač naj bo izgovorjeno – gre za Lidijo Hartman Koletnik) v telefonskem pogovoru zatrdila, da so skušali s starima staršema glede rejništva fantov vseskozi preudarno sodelovati … in da so v njuno življenje in razvoj po tragični izgubi matere so vključili tudi druge pristojne službe. »S starši pokojne smo vseskozi skušali sodelovati, a sodelovanje nato ni bilo več mogoče,« je za Večer povedala omenjena direktorica velenjskega CSD.

Postkonvencionalno moralno razsoden moški direktor bi situacijo seveda rešil drugače; zase osebno vem, da bi na direktoričinem mestu ravnal povsem drugače. Tudi, če bi bil direktor CSD Sežane, vem, da bi bili umorjena otorka (4-letni deček in 2-letna deklica) danes še živi. In hkrati vem, da bi izgubil službo, ker bi kršil zakone (Toda rešil bi dve življenji!) … Toda VEM, da bi ravnal moralno PRAV. In natančno to je moralna vrlina funkcionlno odraslih ljudi – predvsem postkonvencionalno moralno razsodnih moških: kršiti slabe zakone, ko je to MORALNO PRAV, je vrlina najvišje stopnje moralnega razsojanja.

V velenjskem primeru vsak normalen stari starš o nobeni drugi možnosti kot o tem, da otroka odraščata pri njiju (kjer sta pogosto živela, tudi ko je bila njuna mamica še živa), ne bo hotel niti slišati, kaj šele se pogovarjati. CSD pa pod poveljstvom neke sistemu (in slabim zakonom) lojalne »blondinke« rešitvi, ki se ne bi strogo držala spodletelih zakonov, jasno, da ne bo naklonjen. Po mnenju v naš socialni sistem vtkani »bab« naj bi bila babica in dedek prestara, da bi skrbela za otroka. Kaj za otroka pomeni občutenje ljubezni, v zakonu seveda ne piše. Sedanji ZZZDR, po katerem se določa rejništvo, je že pred leti slovensko državo na Evropskem sodišču tožila rejenka Neira Mikić … Zgolj v vednost: babica je sicer stara 56 let, dedek pa 60 … Direktorica pa je – ker se je držala kot pijanec plota zakonov, namesto, da bi dojela, kaj je MORALNO PRAV – izjavila: »Zato smo sprejeli odločitev, da otroka dodelimo v rejniško družino, saj jima želimo normalen razvoj. Za zdaj ne želimo povedati, v katero rejniško družino smo dali fanta. Ne mislimo, in tudi ne bomo v bodoče, pa starim staršem preprečevati stikov z njunima vnukoma, kar je tudi njuna pravica, da ju videvata v prihodnje, ko bosta odraščala.«
Z velikim sadističnim užitkom bi dotični direktorici »zaželel«, da vsak dan gleda jok obeh fantov, ki sta sedaj pri neznanih rejnikih, namesto, da bi bila pri dedku in babici (ki se imajo radi). Ne upam pa si napovedati, kaj sta v spletu okoliščin sposobna tej isti direktorici zagosti fanta čez par let, ko bosta v puberteti ali pa odrasla.

Feminizem bo vse v grob spravil – ker enači oba spola. Problem bo ravno to, da ženske na vodilnih položajih ne znajo biti moralno razsodne. In tega mi ne pustijo javno govoriti ali objavljati v nacionalnih (RTV SLO, MMC) medijih ali levih časopisih (Delo, Dnevnik, Večer)

Zato moram na gledališki oder – v aprilu me čaka Metlika (9. april), Škofljica (10. april) in Prevalje (16. april). (Vrhniko – morala bi biti na sporedu 8. aprila – mi je »odpihnila« kulturna direktorICA).