DANES (ČETRTEK, 12. MAJA) BI MORALA BITI NA FILOZOFSKI FAKULTETI NEKAKŠNA (PROBLEMSKA) KONFERENCA O BORILNIH/"PRETEPAŠKIH" ŠPORTIH – PA JE IZ "NEZNANEGA RAZLOGA" (RAZLOG JE SEVEDA SODELOVANJE VODEBA) ODPADLA – NA KATERI SEM JAZ NAMERAVAL PREDSTAVITI TALE REFERAT:

Pri tematiziranju tekmovalnosti – torej (starogrškega) agona – kot inherentnem delu športa, je dobro pogledat onstran te bistvene komponente športa. Res je, pri »starem Freud« bi verjetno morali v kontekstu tekmovalnosti, posebej tiste v borilnih športih, govoriti o gonu smrti, torej o destruktivnem gonu, Thanatosu. Vendar pa je »mladi Freud« s konceptom Ojdipovega kompleksa in kastracije zastavil bistveno bolj produktivno teoretsko smer, ki se jo splača slediti – tudi pri razumevanju in interpretaciji športa, še posebej borilnega. Tudi za razumevanja razlik v športu glede na spol je bistveno bolj produktiven koncept Ojdipovega in kastracijskega kompleksa, ki sta izvorno povezana z anatomijo genitalij.

Starogrški agon v resnici in v osnovi pomeni konfliktnost, kar  v prvotni Freudovi konceptualizaciji človekovega duševnega aparata  gravitira k fenomenu kastracije, kot inherentnemu delu Ojdipovega kompleksa. Šele »stari Freud« je pod vplivom I. svetovne vojne človekovo agresivnost/destruktivnost pripisal Thanatosu, libido pa umestil v Eros. V svojem dokaj »ohlapnem« spisu iz leta 1915 »Aktualna razmišljanja o vojni in smrti« – potem kot je bil pod vplivom začetka I. svetovne vojen – je Freud že nakazal nagnjenost k verjetju, da obstajata dva temeljna gona, kar je konceptualno razvil šele v svoje spisu »Onstran načela ugodja« leta 1920. Nezavedno željo (po uboju, smrti) sicer omenja, vendar ni ekspliciten, niti je ne poveže z ubojem očeta oz. njegovo kastracijo, kar dokaj eksplicitno spelje že leta  1913 v »Totem in tabu«. 

Za Freuda je bila vojna dejanje agresije, ki je začuda ni eksplicitno pripisal kastracijskem kompleksu, bolje rečeno (moški) kastracijiski bojazni/strahu. Tega ni naredil oz. teoretsko speljal niti pozneje v pismu Einsteinu »Zakaj vojna?«. Ko Freud leta 1915 govori o agresiji, sprva zgolj postransko omenja vojno. Vojna naj ne bi bila kakšen poseben dokaz agresije. Dokazov za obstoj inherentne agresivnosti je dovolj v vsakdanjem življenju. Vojna je za Freuda le eno izmed dejanj agresije – le način, kako se agresija manifestira in konkretno izvede. Freud pa pravi – v času, ko je koncipiral destruktivno-agresivni gon smrti (Thanatos) –, da je dejanj agresije veliko. To seveda drži, in prav borilni športi bi lahko bili svojevrsten dokaza, da Thanatos – če pač pristanemo na diadno konceptualizacjo duševnosti  (Eros-Thanatos) – obstaja sam po sebi. No, po mojem mnenju niso.

Šport je, izvorno gledano, poosebljen (starogrški) agon, konfliktnost oz. prepirljivost, torej tekmovalnost. Ravno tekmovalnost – laičen izraz bi bil tudi »testosteronskost« – pa je sinonim za šport (ki je, mimogrede rečeno, tudi moškega spola). Prizorišče, kjer domuje in se transparentno dogaja tekmovalnost pa je tekmovališče – pri borilnih športih preprosto RING. Športno tekmovališče (ring) je privilegirano mesto (par excellence), kjer se izvaja simbolna kastracija. Simbolna kastracijo izvajajo »odrasli Ojdipi«, ki so kot »mali Ojdipi« skušali premagati svojega (infantilno) nepremagljivega očeta, ki jim je celo otroštvo krade njihovo mam(ic)o. Športni tekmeci niso nič drugega kot večno nepremagljivi simbolno vrnjeni ojdipski očetje, ki jim mali Ojdipi nikoli niso mogli do živega in katere so globoko v sebi – podprto z Onim oz. libidom – hrepeneče želeli likvidirati, torej jih (simbolno) kastrirati.

Kastracija je, za razliko od Thanatosa,  vendarle psihološki fenomen, ki je v propedevtičnem smislu množično sprejet; verjetno prav zaradi inherentne navezave na Ojdipov kompleks. Thanatos pa vendarle ni postal koncept, ki ga bi psihološko-psihoterapevtska stroka sprejela za svojega (izvisel je tudi Eros – še vedno se uporablja koncept libida in libidinalne ekonomije).

Thanatos kot samostojni gon smrti (destruktivnosti in agresivnosti) je mogoče legitimno zavreči zato, ker je vse, kar gravitira k Thanatosu, mogoče razložiti skozi fenomen kastracije. Še več – če bi morali Thanatosu pripisati spol, bi rekli, da gre za moško domeno, za »testosteron«. In res je, moški so v osnovi in večinoma bolj agresivni, destruktivni, vsaj manifestno; in točno to razlikovalno dejstvo je v prid fenomenu kastracije. V vojnah sodelujejo moški, borilni ring je večinoma in izvorno moški – falična tekmovanja so domena moških, ker je pač narava kastracijskega kompleksa radikalno različna glede na spol. Dečki oz. moški so kastratibilni, deklice oz. ženske pa ne. Se pa ženske tekmovalno obnašajo na (narcističnem) področju telesne lepote – po pravljični paradigmi »Zrcalce, zrcalce na steni povej, katere je najlepša v deželi tej …«. Telesni narcizem je nasledek pravilno razrešenega Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa pri deklici. Pri dečki je pa nasledek pravilno razrešenega Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa  prav tekmovalnost, borbenost, agresivnost, testosteronskost – torej nekaj, kar bi na prvo žogo lahko takoj pripisali Thanatosu. Vendar je to na nek način nesmiselno.

Je pa še nekaj, kar sodi v paket pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa – to pa je močan Nadjaz, torej moralna razsodnost iz katere se napaja tudi fair play, brez katerega ne bi bilo šport. Če bi že pristali na obstoj destruktivnega gona, ni razum tisti, ki ga nevtralizira, pač pa Nadjaz. Prav moralna razsodnost je tista, ki mora nevtralizirati vso tisto »onojevskost«, torej živalskost – vključno z agresivnostjo in pohoto – kar je Freuda napeljalo na idejo destruktivnega gona smrti (Thanatosa). Res pa je, da če bi s kakšno multivariantno statistično metodo skušali človekovo obnašanje zreducirati na dva faktorja, bi res dobili nekaj na ljubezen nanašajočega (Eros) in nekaj destruktivno agresivnega (Thanatos). Vendar se da ta dva faktorja interpretirati tudi znotraj prvotnega Freudovega koncepta, torej načela ugodja. Iz Freud se je mogoče naučiti eno najbolj bistvenih tendenc, ki obvladuje človekov psihično doživljanje, to je pač ugodje. In šele, ko človek – ali otrok (»polimorfni perverznež«) – ne more uživati, postane agresiven. Agresivnost je v prvi vrsti posledična kategorija in ne samostojni gon, kar je proti koncu življenja, in pod vplivom I. svetovne vojne, pozneje pa tudi preteče II. svetovne vojne, trdil Freud. Banalno rečeno: človek postane v svojem obnašanju agresiven šele refleksno in posledično, ko mu ni (več) prijetno – ko ni zadoščeno načelu ugodja.

V tem kontekstu pa je potrebno imeti v vidu še eno posebnost. Namreč: vsaka otrokova frustracija, ki ni v sinergiji z načelom ugodja – in teh je v otroštvu veliko – se kot vedenjska paradigma vgravira v človekovo obnašanje kot nekakšna »prisila ponavljanja«. Človek je lahko v odraslosti agresiven tudi zato, ker je kot otrok ponotranjil določeno agresivnost skozi infantilno frustracijo. Zato najbolj krvoločni borci v športnih ringih svojega športa – torej pretepanja – ne bi mogli z afiniteto – torej z užitkom – doživljati, če ne bi imeli te svoje izvorne (in potlačene) infantilne frustracije/travme. Zato: noben/nikakršen Thanatos ni (pred)pogoj agresivnosti! In ko so znanstveniki – kolikor se pač to da – skušali dokazati nekatere Freudove koncepta, so ugotovili, da sta Ojdipov kompleks z nanj navezujočim se fenomenom kastracije veliko bolj realna, kakor agresivnost (kot samostojni gon, Thanatos).

Šport v osnovi predstavlja poosebljeno sublimacijo; z določenega (ožjega) vidika lahko rečemo, da se sublimira agresivnost, v (naj)širšem smislu pa se sublimira, torej deseksualizira (manifestna) seksualnost. Agresivnost je namreč posledična, torej podrejena seksualnosti. Najmanj sublimirana je agresivnost prav v borilnih športih, kjer borci kar precej načrtno in neusmiljeno tepejo/pretepajo svojega nasprotnika. Ponekod – npr. v »K 1« ali »ultimat fight« (v kletkah) – je videti je, kot da bi se borca hotela medsebojno ubiti. In smrtne žrtve so se v borilnih ringih že dogajale – najbolj pogosto verjetno v boksu, ki je kot borilna športna panoga najbolj uveljavljena in najbolj množična. Ostali kontaktni športi (karate z vsemi svojimi derivati, judo, rokoborba …) so bistveno bolj »kultivirani«, torej sublimirani – več je pravil, več manifestacije mišične moči in koordinacijske spretnosti in manj neposredne krvoločne agresivnosti z latentno tendenco uboja, torej simbolne kastracije svojega (športnega, torej simbolno seksualnega) nasprotnika.

To da se v ringu znajdejo tudi ženske, pa je paradoks par excellence. Narava kastracijskega kompleksa je pač takšna (in logična), da ženske medsebojno tekmujejo v telesni in obrazni lepoti. Če pa dekleta/»fantinje« oz. ženske/»moškinje« kot borke bojujejo na faličen način, v teoretskem smislu pomeni, da se zgledujejo po moških, ne pa da so bolj podvržene destruktivnemu gonu (Thanatosu). Zgledovanje po moških, katerega inherentni del je zavidanje penisa, je seveda logično glede na napačno razrešen Ojdipov in kastracijski kompleks. Paradoks temelji na dejstvu, da je sama borka (ženska) nekastratibilna, niti svoje tekmice ne more simbolno kastrirati. Kot zmagovalka posledično tudi nima posebne libidinalne bonitete, kakršne imajo moški (iz te paradigme so seveda izvzete lezbijke, ki jih v borilnih športih seveda ne manjka). Namreč: zmagovalci imajo apriorni privilegij v ženski želji, zmagovalke pa ne – prej obratno (torej simbolno kastracijsko pretijo moškemu in jih splašijo v libidinalnem smislu). Zmagovalci si za/kot nagrado izborijo libidinalno naklonjenost žensk. Podobna paradigma je tudi v vojni. Vojaki si pogosto kar nasilno prisvojijo nasprotnikove ženske, in jih množično posiljujejo. Posilstva so eden od temeljnih atributov vojn – posiljujejo seveda moški/vojaki, žrtve pa so ženske poraženih moških/vojakov …

V tej zvezi naj omenimo nemško beseda za vojno »Krieg«, ki izvira iz »kriegen«: pridobiti, zajeti, prisvojiti (npr. žensko). Beseda »verwirren«, ki jo moramo povezavi s »kriegen« pomeni zmesti, osupniti. V tej etimološki verigi je pomembna še starogrška beseda »eris«, ki je povezana s psihološkim motivom vojn. Namreč – ravno trojanska vojna se je (po Homerju) začela, vodila in bila/vojskovala zaradi spora, ki ga ni napajala kakšna uničevalnost (agresivnost, destruktivnost), pač pa libido oz. Eros. Manifestni vzrok oz. povod zanjo je bila ugrabitev, bolje rečeno pobeg (lepe) Helene, žene špartanskega kralja Menelaja, s sinom trojanskega kralja Priama, s Parisom. V tej mitologiji pa je ključno vlogo (v latentnem ozadju) vendarle imela boginja Erida/Eris (boginja prepira, konflikta in nesloge/nesoglasja).[1] Ta vojna paradigma je podobna športnikovi fantazmi, ki se pogosto tudi realizira: »Kot zmagovalec imam (neformalno) pravico do tistih žensk, ki si jih najbolj želim – torej lepotic!« In ženske, torej tudi lepotice, si zmagovalce tudi želijo – bistveno bolj kot kakšne (častne) poražence (četudi so oz. bi bili, fizično, obrazno ali/in telesno »lepi«).

Koncept kastracije se, v povezavi z Ojdipovim kompleksom, veliko bolj kot Thanatos, v tem kontekstu ponuja kot odgovor na domala vsa športna oz. športološka vprašanja. Osvežimo si spomin: Ojdipov kompleks je psihološki fenomen, ki zaznamuje vsakega otroka – dečka na radikalno drugačen način kot deklico. Deček v falični fazi (pri približno treh letih), ko misli anatomijo genitalij – svojih (moških) in nasprotnega spola (ženskih) – največji del svojega ugodja doživlja v povezavi s svojim prvim ljubezenskim objektom (mamo). Hkrati pa dobršen del svojih negativnih (libidinalno investiranih) misli, torej čustev, sovražno naperi proti svojemu tekmecu za mater, proti očetu. Na očeta je neobvladljiv, torej bolestno ljubosumen – hkrati pa se v odnosu do očeta zdi nemočen, premagljiv in kar je še najhujše kastratibilen. Ravno v odnosu do miselnega premlevanja svoje kastratibilnosti – pač v povezavi z ženskim genitalnim oz. (njenim) mednožnim »ničem« (deklica/ženska je za dečka (že) kastrirano bitje, brez spolnih organov) … Dečkova ojdipalna kastracijska bojazen se skozi številne obrambne mehanizme transformira – najpomembnejša je potlačitev – in se v obliki agresivnosti vrne v puberteti oz. je skozi celo moško življenje prisotna. Domala vsa (»zdrava«) moška tekmovalnost (testosteronskost, borbenost, napadalnost, agresivnost, krvoločnost, protestnost …) se načeloma napaja iz te potlačene jeze do ojdipskega očeta (kot tistega, ki mu »krade« mamo – otrokovo temeljno »prinašalko ugodja«).

Za vseh teh novodobne krvoločne boje v ringu (in kletkah) pa se zdi, da klasična (normalna) ojdipalna frustracija vendarle ni dovolj. Frustracija – beri: (kronična) infantilna travma – mora biti še večja, domala neobvladljiva. Za nekatere nekatera indijanska plemena se je vedelo, da so najbolj krvoločne borce vzgajali na poseben način – tako, da so doječe matere odtegovale svoje sinove (še kot dojenčke) od »dobre dojke«; na ta način so jim povečali – vsaj upali so in v to tudi verjeli – agresivnost, napadalnost, neustrašnost, sadističnost …

In ne nazadnje – da bi razumeli vso to neustrašnost (popadljivost, testosteronskost, borbenost, napadalnost, agresivnost, krvoločnost …) najboljših borcev v vseh teh športnih ringih, bi bilo dobro proučiti njihovo otroštvo, takratne frustracije – ker: ojdipalna zagotovo ni (bila) dovolj. Začnemo lahko pri našem (v internat pahnjenem) Dejanu Zavcu ali pa »železnem« (in spolno zlorabljenem) Miku Tysonu.

[1] Freud., S. (1987). Onstran načela ugodja (1920). Metapsihološki spisi. SH/ŠKUC. Ljubljana.

[2] Freud., S. (2007). Aktualna razmišljanja o vojni in smrti (1915). Spisi o družbi in religiji. Analecta. Ljubljana.

[3] Freud., S. (2007). Totem in tabu (1912-1913). Spisi o družbi in religiji. Analecta. Ljubljana.

[4] Freud., S. (2007). Zakaj vojna? (1932-1933). Spisi o družbi in religiji. Analecta. Ljubljana.

[5] Lešnik., B. (2015). Eros vojne in Tanatos miru. Zbornik – Mir in Vojna. (Urednik: Vlasta Meden Klavora & Roman Korenjak). SDSA & Fondacija Pot miru. Ljubljana. (Str. 17-24).

[6] Vodeb., R. (2001). Šport skozi psihoanalizo. FIT. Trbovlje.

[7] Vodeb., R. (2011). O spolu. FIT. Trbovlje.