»Policist, ki ga je posilil starejši bratranec, se je dobesedno tresel od pričakovanja vsakič, ko je na cesti ustavil avto, ki je prekoračil dovoljeno hitrost. Hotel je, da bi se mu ustavljeni uprl ali ga izzval, da bi se lahko spopadel s svojim sovražnikom.«

 V soboto 22. aprila 2017 sem imel v Dolskem (pri Ljubljani) predstavo »Razočarana gospodinja pri seksologu«. Predstava je minila v poučnem vzdušju in tudi po predstavi smo se v zaključeni družbi pogovarjali o zagatah, ki jih prinaša življenje. Tudi eno pivo sem popil – vedoč, da se morem še varno pripeljati do Trbovelj …

Par minut pred polnočjo sem umirjeno pripeljal iz ljubljanske smeri v Litijo (menda 65 km/h – omejitev pa je bila verjetno 50). In »hop Cefizelj, pa te imam« je v litijskem krožišču (Ljubljanska cesta 12) vskočila policistka (Na srečo ni bila blond – če bi bila, bi se mi zmešalo!). Pripeljal sem umirjeno, previdno – t. r. sredi noči, po »kilometrsko« ravni cesti, na lepo pomladno noč, nikjer ni bilo žive duše, ne prometa … Glede na to, da se ukvarjam s psihoanalizo, vam kaj poganja takšne policijske zasede. Iskanje nedolžnih žrtev, ki polnijo državni proračun, poganja latentni sadizem akterjev, torej policistov, ki je podprt s sistemom. Na meni se je izživljala policistka – zakaj ženska postane policistka, vam v tem kontekstu ne bom razlagal (namignem naj vam pa, da gre za posebne vrste sadizma, ki se napaja iz zavidanja penisa – in če se policistka izživlja nad moškim in če je le-ta še antifeminist, kar jaz sem, je sadistični užitek še toliko večji).

Jaz nisem tisto noč naredil nič narobe – niti to, da sem peljal prehitro. Me je pa dotični policijski tandem spravil iz (psihičnega) tira do te mere, da kar nekako nisem mogel nadaljevati vožnje. Bil sem tako razuburjen, da … Eno uro sem se moral – sam sebe – miriti; ležal sem na parkirišču (umaknjen v samoto, stran od avta) in se nisem mogel načuditi gluposti našega policijskega sistem in sadizma, ki obvladuje (nekatere) policiste in policistke. Vozil sem – jaz bi rekel: normalno – onadva pa mi pripravita zasedo! To je skrajno perverzno, sadistično – posledica številnih sistemskih anomalij. Naprtila sta mi globo v višini 250 Eur (za ta denar moram jaz pošteno garati, seveda, če dobim priložnost za delo), dodala še 3 kazenske točke!

Naslednji dan sem seveda napisal pritožbo oz. ugovor – in precej tistega, ker je napisanega v tem tekstu sem napisal tudi v pritožbi.

In na da, ko sem pisal pritožbo je imel starejši sin rojstni dan – in darila mu nisem kupil (vsaj takega ne, kot sem si jaz želel – dal sem mu 50 Eur), ker … ker je kriza. In potem se najdejo sadisti in mi hočejo vzeti še tisto, kar nimam. Po drugi strani sem se za dobro te države javno izpostavil, delal dobra dela – sesul dva družinska zakonika, se boril za »koroška dečka«! Brezplačno sem pomagal mnogim mladim … In za zahvalo me potem sredi noči iz zasede ustavita dva sadista in se izživljata nad menoj! Potem sta mi še grozila, da me bosta peljala v Polje, in da bom plačal še več – ker, da sem menda samomorilen! Rekel sem, da me kar naj odpeljeta! Kakšen psihiater se bi gotovo smejal – rekoč: »Vodebu prepošiljamo samomorilce, ki jim ne moremo pomagati, Policiji pa nam pošlje Vodeba!?« … Dotična policista pa ste me dejansko pripravila sta do točke, ko ne vidim več smisla živeti v taki državi, ko nedolžnega človeka malteretirajo še policisti. Reka Sava je bila res blizu in res sem pomisli – kaj če končam to kalvarijo, v katero sta me dobesedno pahnili, dve ubogljivi ovci, ki slepo spoštujeta nadrejene in sistem, in to na identičen način, kot so spoštovali sistem in zakone nacistični hlapci v koncentracijskih taboriščih – potem pa so se izgovarjali, da so samo poslušali nadrejene in sistem. Psiholog Stanley Milgram je eksperimentalno potem dokazal, kako postanejo normalni ljudje slepo ubogljive ovce in se psihopatsko sadistično izživljajo nad nedolžnimi žrtvami – v imenu zakona! Jaz NIČ NISEM DELAL NAROBE!  Trudim se, biti družbeno koristen, pomagam ljudem – tudi brezplačno – životarim iz meseca v mesec, z »rok v usta« … Imam najvišjo stopnjo moralnega razsojanja: POSTKONVENCIONALNO MORALNO RAZOSJANJE. In potem prideta dva sadista in mi HOČETA »iz zasede« izpuliti 250 Eur, s katerimi jez preživim cel mesec. To ne more iti tako naprej! Mene lahko pošljete v zapor. Samo vam pa povem – in to se je policijski postaji Litija že zgodilo: našli se bodo ljudje, ki bodo svojo jezo na sistem in Policijo znesli nad nedolžne policiste: dobro se z dobrim vrača, slabo pa s slabim. Inštitucija, ki naredi toliko gorja kot ga naredi Policija nedolžnim voznikom, ne more ostati nekaznovana. Takšne so vesoljne zakonitosti, ali pa za to poskrbi(ta) Bog ali pa hudič. Litijski policisti so intervenirali, ko so pred leti na silo deložirali družino Vaskrsiča (mu zaplenili hišo – jo prodali na dražbi), ker komunali ni plačal položnice v višini 124 Eur. Nedavno pa je Evropsko sodišče za človekove pravice Zoranu Vaskrsiču poravnalo krivico – Državi Sloveniji je naprtilo kazen: Vaskrsiču mora povrniti stroške v vrednosti 85.000 Eur. Policisti, ki so na silo speljali to doležacijo – najbolj uporen protestnik je bil »pojoči major« Ladislav Troha, ki so ga morali policisti odnesti s prizorišča protesta – so zgolj in samo (slepo) UBOGALI!

Da bo farsa še večja, je moja ljuba mama (ki se ji sin, torej jaz, tako smili) – potem ko sem spisal pritožbo, da ne bom plačal 250 Eur – vzela položnico in plačala »polovičko«: 125 Eur. Vmes sem seveda – kot se zame spodobi – poklical odgovorne ljudi na Policijo v Litijo in jim povedal nekaj takega, ker sem spisal v tem tekstu. Moj apel je šel v smer: »Ne počnite več tega, kar počnete, tako kot počnete – ne delajte krivice nedolžnim ljudem …« In »šef«, morda komandir, morda njegov namestnik, me je, predstavil se mi ni – ko je prišel k sebi – poklical nazaj in mi zagrozil s še večjo kaznijo in morda še s tožbo. Se ne spomnim – ker sem bil v šoku in se nisem mogel načuditi njegovemu latentnemu sadizmu – govoril je umirjeno in z užitkom, kot rabelj, ki izvaja eksekucijo.

Za nameček sem ravno v tistem času bral knjigo »Ranjeno srce« – ameriškega strokovnjaka za spolne zloraba Dana B. Allendreja. In na strani 77 sem (pričakovano) prebral: »Policist, ki ga je posilil starejši bratranec, se je dobesedno tresel od pričakovanja vsakič, ko je na cesti ustavil avto, ki je prekoračil dovoljeno hitrost. Hotel je, da bi se mu ustavljeni uprl ali ga izzval, da bi se lahko spopadel s svojim sovražnikom.«

Jaz za vse to nezavedno ozadje latentnega policijskega sadizma vem … In če komu, se bo ravno meni zmešalo, če politiki sistemsko ne bodo zajezil tega policijskega sadizma. No, z časa ženske »policijske ministrice« so to pač še ne bo zgodilo.

Za konec: ko so se mi izpovedale nekatere žrtve policiskega sadizma, sem spoznal, da jaz nisem osamljen primer, in da so absurdi še veliko hujši kot v mojem primeru. Kolegica je morala vzeti kredit, ker je sin (srednješolec, vrhunski športnik, ki se vsak dan vozi na treninge) peljal (nekje pri Vranskem) 90 km/h - dobil(a) je 1000 Eur kazni in 9 kazenskih točk. Povrhu vsega je tudi ona naredila nek nedolžen prekršek, na katerega se je sicer pritožila - a plačati je morala potem 500 Eur kazni. Doma so odpovedali prvomajski dopust v Istri ... No, to so ti vrli slovenski policisti, ki naj bi "služili narodu" - v resnici pa so, hlapci sadističnega sistema in lastnega (latentnega) sadizma.