S svojimi znanji sem že nekajkrat ostro zarezal v intelektualno in publicistično srenjo, ki slovensko laično javnost pogosto zalaga z nebulozami in kvazistrokovnostjo. Zato se ljudje pogosto name obračajo z apelom oz. prošnjo, da naj podam svoje mnenje, svoje videnje nekega družbenega dogajanja ali pa nekega psihičnega stanja posameznika ali več njih. Dokler je bilo medijem dovoljeno, da me povprašajo za mnenje, sem redno nastopal tudi v medijih, in razlagal teorije, ki se meni zdijo aktualne, ko nekaj družbenega motrim ali pa, ko profiliram kakšnega posameznika – npr. Josefa Fritzla, Andreasa Breivika, kakšnega politika, psihopata, medijsko zvezdo …

O Andreasu Breiviku: https://www.dnevnik.si/1042468472 & http://www.rtvslo.si/slovenija/vcasih-je-dovolj-da-ima-neki-tujec-prevec-crnega-za-nohtom/262602

O Josefu Fritzlu: https://www.rtvslo.si/svet/z-druzino-fritzl-mora-biti-nekaj-hudo-narobe/87045

O Lini Kuduzović: https://www.rtvslo.si/zabava/druzabna-kronika/slovenija-ni-amerika-ljudje-z-ocitnimi-talenti-v-sloveniji-ne-uspejo/231930

Na FB-ju imam preko 5000 prijateljev … – in mnoge zanima, kaj si jaz mislim, ko postane kakšna tema družbeno aktualna in medijsko zanimiva. In včasih res podam svoje mnenje, interpretacijo oz. videnje …

Nedavno me je neka »prijateljica« iz FB prosila, če bi ji s svojim znanjem in pametjo pomagal razumeti njenega sina, njegovo sedanjo zdravstveno stanje. Dotičnemu »sinu«, staremu okrog 40 let, se je življenjska oz. psihična kalvarijo začela dogajati med služenjem vojaškega roka – leta 1997. Ko sem zagrizel v njegovo zgodbo/kalvarijo, sem spotoma trčil še na takrat preminulega vojaka Blaža Furjan, ki je pred 20-imi leti umrl v sumljivih okoliščinah. Uradno, torej domnevno je storil samomor. In njegova sestra Barbara Furjan je o njegovi smrti že pred leti napisala knjigo.

Na posebno povabilo te svoje FB-prijateljice – ki je, mimogrede v filmu tudi »pričala« – in vneta prigovarjanja sem si premiero ogledal – predvsem iz spoštovanje do materinstva in do dotične mame, ki bi še vedno rada rešila svojega 40-let starega sina psihičnih muk … Film »V imenu resnice« je oz. naj bi govoril o okoliščinah, v katerih je takrat, leta 1997, umrl Blaž Furjan, posredno pa je bil v to kalvarijo vpet tudi njen sin, ki se je takrat začel psihično sesuvati, in danes, po 20 letih, je še vedno psihično zaznamovan, t. r. bolan. Samomora Blaža Furjana se celo sam spomnim, saj je bilo takrat to medijsko odmeven dogodek – smrti pa se že takoj ni dalo enoznačno pripisati samomoru. Dotični, še vedno obupani mami – moji FB-prijateljici – sem tako obljubil, da si bom film šel ogledat, in da se bom posvetil tudi njenemu, trenutno v Polju hospitaliziranemu, sinu. Obljubil sem ji tudi, da skozi svoje drugačno znanje, torej »drugo mnenje«, sporočim svoje videnje. Zato sem torej šel – nič hudega sluteč – v petek 8. septembra v kino Komuna pogledat premiero filma »V imenu resnice«.

Že med filmom sem čutil precej nelagodja, ker film ni govoril o temi na tak način, kot sem si jaz predstavljal, da bo. Na banketu, po filmu, pa sem čutil kar nekaj jeze. Ko sem viden film »prespal«, se mi je že malce bolj izkristalizirala kritična misel. 13. septembra pa sem si film še enkrat ogledal po spletu (YouTube). Bal sem se, da me je prvi vtis preveč zmedel. Zato sem si film ogledal še enkrat. Prvič sem dobil vtis, da je film sicer gledljiv in ganljiv film, vendar precej zavajajoč, ker je politično kontaminiran. Pri vnovičnem gledanju sem si ta vtis samo še utrdil, na tem mestu, pa sem ga tudi dokončno javno ubesedil – ker se mi zdi, da je to moralno prav.

Moja osnovna kritika filma gre v smer, da, namesto, da bi se film osredotočil na forenzično-psihoanalitičen način ukvarjal s smrtjo vojaka (Blaža Furjana), je bil tihi namen filma (spet) »namočiti« oz. kar »napičiti« Janeza Janšo. Nevednega laika in politično levo opredeljenega gledalca pa film seveda “navduši”, torej še kako zadane in celo razburi. Na premieri so se v dvorani domala pojavili žvižgi, ko je bil v kadru Janša. Nekateri gledalci so bili ob tem besni – še posebej po »provokacijah«, ki so sledile po filmi na odru kino dvorane, ko so se razgovorili ustvarjalci filma …

Najbolj izigrana se mi je zdela idejna pobudnica filma Barbara Furjan, sestro umrlega vojaka Blaža. V bistvu je 20 let svojega življenja posvetila raziskovanju smrti svojega brata. Če bi bila uradna kriminalistka, ji njeni nadrejeni (šefi) smrti svojega brata seveda ne bi pustili preiskovati, ker je pač skozi osebno čustveno involviranost lahko precej pristranska, torej nezavedno motivirana, da bi bratov domnevni samomor »spremenila« v umor. Ne le, da je to mogoče, pač pa je to v takšnih primerih nepisano previlo. . In ta zdrs se je Furjanovi – po mojem osebnem prepričanju – res zgodil. Številni obrambni mehanizmi nam – torej, ne le njej, pač pa vsakemu čustveno involviranemu »preiskovalcu« – lahko prikrojijo katerokoli resnico, če/ker smo zanjo (nezavedno) motivirani. In žalujoča sestra Barbara Furjan se je pričakovano že pred leti odločila napisati knjigo o bratu natančno zato, da bi dokazala, da njen Blaž ni naredil samomora. Ta fiksna ideja se je skozi film prelevila kar v nekakšno »teorijo zarote«, vsaj tako se vse skupaj čuti pri tistih kritičnih gledalcih, ki niso politično tako kontaminirani, da znajo trezno presoditi, kaj je lahko plod nezavedne želje »filmarjev« (režiserja Dejana Baboska) oz. same Barbare (kot avtorice knjige in (so)scenaristke) in kaj je legitimna interpretacija (a še vedno špekulacija). Tako resne teme, kot je smrt nekega vojaka, se pač ne bi smelo izkoriščati zato, da se napiči nekega političnega nasprotnika.

Kakorkoli že, na premiero sem prišel predvsem zato, da bi pomagal nesrečni mami – FB-prijateljici – razumeti kalvarijo njenega 40-letnega sina in ji potem sina, če se bo dalo, celo rehabilitirati. Zgolj obrobno se mi je sprva zdelo, da bi spotoma razumel še enigmatično smrt nekega vojaka, Blaža Furjana. S to popotnico se mi je torej naknadno zgodilo, da sem trčil na – po mojem mnenju – precej pristranski, torej politično motiviran igrano-dokumentarni film. Zgodba o »sestreljenem helikopterju« in smrti Tonija Mrlaka (iz leta 1991) in tudi afera »Depala vas« (iz leta 1994) je v filmu zelo moteče in razvlečeno vpeta v celotno (osnovno) filmsko fabulo. Blaž Furjan je umrl šele leta 1997 in načeloma nima nič ne s sestrelitvijo helikopterja v vojni leta 1991, ne z afero »Depala vas« (1994). Ta politični (razvlečeni) balast se je v filmu znašel očitno zaradi močne tihe ambicije filmarjev, da (spet oz. dokončno) očrnijo Janšo in mu pripišejo nekaj, kar to po njihovem mnenju »zasluži«, brez da bi (iz)vedeli, kaj točno je v ozadju smrti Blaža Furjana. V kar nekaj kadrih se pojavi Janša – in to na insinuirano negativen način. Janša je bil v filmu t. r. »obsojen«. Žalostno in tragično smrt nekega vojaka se – po mojem mnenju – povsem spodletelo izkorišča za linč nekega politične nasprotnika. To se mi osebno zdi zelo ponesrečeno in moralno sporno, celo izprijeno. To, da si je Barbara Furjan to dovolila, je seveda mogoče (zgolj) razumeti, vendar šele s širšim razumevanjem t. i. transferja, ki je kot fenomen znan iz psihoanalize oz. psihoterapije. Polje čustev je pač spolzko …

Kot »nekonsistentnemu« levičarja, kot intelektualcu in kot dobremu poznavalcu človekove duševnosti, je jasno, da je film – pa bom spet dodal: po mojem mnenju – preprosto slab, ali pa vsaj precej pomanjkljivo koncipiran. Ob tem moram dodati, da imam ob vseh kvalitetah dobro razvit tudi čut za moralno razsojanje. Barbara Furjan (in njena mama, oče in brat) se mi seveda še vedno smilijo. Jezen pa sem pa predvsem na režiserja Dejana Baboska, ki je na stranska vrata v film razvlečeno vpeljal v osamosvojitveni vojni sestreljen helikopter in posledično smrt Tonija Mrlaka, afero »Depala vas« in seveda Janeza Janšo. Motila me je razvlečenost vseh teh »obrobnosti«, ki bi sicer v filmu lahko bile »bežno« omenjene, ampak le v par minutah, na pa, da se je o njih govorilo skoraj pol filma. Ustvarjalci filma si tako spodletelega podžiganja sovraštva med levimi in desnimi – po mojem iskrenem moralnem prepričanju – ne bi smeli privoščiti. Režiser bi moral imeti en sam motiv: izvedeti čisto resnico o ozadju smrti vojaka Blaža Furjana – če se je ne da izvedeti, bi se moralo to v filmu izpostaviti. Meni pa vse skupaj smrdi po znameniti teoriji zarote, čemur so očitno nasedli domala vsi, ki so bili vpleteni v nastajanje filma oz. so v zavajanju sodelovali. Tisti, ki imajo o smrti vojaka Furjana drugo/drugačno mnenje očitno v filmu niso smeli nastopiti, pričati.

V filmu, ki sem ga povsem neobremenjeno gledal – res pa je, da sem tudi ljubitelj zelo poučne TV-serije Mentalist (s Patrickom Jeno) – sem se zdrznil ob številnih forenzičnih in psihoanalitičnih zdrsih. Medtem, ko mi ni bilo všeč (ne)moralno »ozadje« filma, so me v glavo prav bodli drugi, torej strokovni »kiksi«. Določena dokazovanja so bila strokovno-kriminalistično (in psihoanalitično) gledano povsem spodletela. Zdelo se mi je, da se apriorno dokazujejo neke fiksne ideje – pač te, da je bil Blaž Furjan zagotovo umorjen. Asociacije na teorije zarote, ki so po definiciji zgrešene, so povsem legitimne. Tudi nekatere priče, ki naj bi gledalca filma utrdili v prepričanju, da je bil vojak Furjan umorjen, so bile zame precej neprepričljive – vendar moram ob tej moji »ugotovitvi« poudariti, da je moje oko bolj izurjeno pri tovrstnem opazovanju, kot oko in pamet povprečnega laika ali celo (kvazi)strokovnjaka. V filmu bi bilo lahko omenjeno, ali celo skozi demonstracijo prikazalo, da se je vojak Furjan vendarle lahko sam ustrelil in to ravno v glavo, v desno sence. Puška »kalašnikov«, ki ni predolga, to še kako omogoča. Vprašljiva, torej pristranska je vpeljava »strokovnjaka«, ki zelo motivirano in brez skepse trdi, da je samomor s »kalašnikom« nemogoč – in v filmu ni edini, ki to trdi. To preprosto ni res! In to je bilo v minulih 20 letih že nekajkrat celo javno izpostavljeno. Film pa zavajajoče trdi, da samomor s »kalašnikom« ni mogoč. Po premieri sem se celo pogovarjal z dotičnim »strokovnjakom«, ki je to trdil. Iz pogovora z dotičnim »strokovnjakom« sem zgolj ugotovil, da si človek izjemno želel, da bi se opcijo samomora izničilo, in da bi krivdo v končni fazi posledično lahko pripisalo Janši ... Tako se igrano-dokumentarni filmi pač ne delajo – ker to ni moralno prav!

V filmu se »iz neznanih razlogov« ni poglobilo v prvotno pričanje varnostnika (SINTAL-a), ki je na zaslišanju leta 1997 pred televizijskimi kamerami in mikrofoni jasno povedal, da je videl vojaka Furjana, kako je puško, torej cev usmeril v svoje sence na glavi in se – na varnostnikovo grozo – kar ustrelil. Samomor sta takrat videla še vsaj dva policista (Marko Štritof in Martin Kustič), kar je v filmu začuda (bežno) omenjeno! (Te glavne priči bi se še danes lahko dalo na detektor laži in pod hipnozo, in resnica bi se hitro izkristalizirala.) Poprej se je Blaž – potem, ko je očitno grozil, da bo storil samomor – menda celo poslovil od svojcev, predvsem očeta in matere. Dotičnega varnostnika in oba policista bi se torej še dandanes dalo privesti pred kriminaliste/preiskovalce (oz. psihoanalitčno-forenzične strokovnjake), jih izpostaviti detektorju laži, ali jih celo hipnotizirati … in … – veliko stvari bi bilo precej bolj jasnih. In Furjanovi svojci bi bili verjetno bistveno bolj pomirjeni, kot da se sedaj gleda nek »všečen« in čustven film, ki v bistvu ni nič dokončnega razkril, razen tega, da je imel svojevrstno zaukazano sovražno sporočilno vrednost: »Črtite Janšo!«

Tudi kinolog, ki je v filmu »pričal« in razlagal, kako vojaški in/oz. policijski pes reagira ob aretacijah in v podobnih preganjanjih nekega ubežnika, je bil – po mojem videnju – neprepričljiv. Njegov »strokovni« govor je bil zavajajoč. Telesna gestikulacija – kar moramo imeti za simptom (beri: znanilec nečesa nezavednega – npr. nesigurnosti, morda zamolčanja ali celo prikrivanja) – ga je izdajala, da je nesiguren v svoje pričevanje, torej da ne misli povsem iskreno, torej, da ne govori čiste resnice. Psu ni mogoče pogledati v misli, v »obnašanje« in vedeti, ali lahko grize tudi truplo ali samo živečega in upirajočega se človeka. Dotični kinolog nima niti izkušenj na to temo. Nihče tega, kar je dotični kinolog s popolno gotovostjo pričal, ne more vedeti zagotovo. Pes, ki vidi živega človeka, ki ga naj bi napadal – za to je treniran –, ne more v trenutku prepoznati, da se je preganjani človek iz živega ubežnika spremenil v truplo. Pes pač ni tako pameten, niti ni treniran, da mrtveca/truplo pač pusti pri miru. Pes iz svojih treningov pozna zgolj situacijo, kjer ubežnik (živ) obleži – in ležečega oz. mirujočega ubežnika ne pusti na tak način obležanega, kot če bi bil zares že (dalj časa) mrtev. Pes situacij z mrtvim truplom v svojih treningih nima. Pes ne more ločiti, živega, a negibnega oz. mirujočega človeka, od par sekund mrtvega človeka! Če dotični (ali katerikoli) kinolog tega ne ve oz. če tega kot kredibilna strokovna priča ne pove, potem je škoda, da je nastopil v filmu kot (verodostojna) priča.

Legitimnih protidokazov, torej, da je bilo raziskovanje ozadja smrti vojaka Furjana v filmu»elegantno« zapeljalo v pristransko smer, bi našli še kar nekaj. Z določenimi mentalističnimi in forenzičnimi znanji, povezana s psihoanalizo bi se dalo dokazovanje v filmu zapeljati v čisto drugo smer – tudi v to, da je vojak Blaž Furjan vendarle res storil samomor. Film pa je bil seveda posnet zato, da bi Furjanova sestra Barbara dokazala svojo izvorno (fiksno) idejo/željo, da je bil njen brat ubit – s pištolo (in dušilcem).

Meni osebno se »zdi« – beri: po prikazanem imam močno prepričanje – da je bil Blaž Furjan (in njegov sovojak, ime v filmu ni izrečeno (izdano), je pa še kako ključno), »drogiran«. Kako točno, težko rečem. Lahko, da je bil zgolj pod vplivom neke »rekreativne« droge. V nekaterih virih je (ob alkoholu in »travi«/THC) omenjen tudi LSD, s katerim naj bi »vojaški specialci«, ki so Blaža preganjali/lovili, omamili, z namenom, da bi drugi dan pozabil ključne kriminalne dogodke (mučenje nekoga, ki si je »prisvojil« 100.000 DEM od ilegalno preprodanega orožja). Blaž naj bi namreč po eni od verzij skupaj s sovojakom skrivno in naključno videl v hangerju neko »(para)vojaško-mafijsko« (»paravomovsko«) mučenje enega od osumljenih lopovov kraje 100.000 DEM. Teoretska opcija pa je še vsiljena omama (obeh vojakov) z določenimi psihoaktivnimi ali celo halucinogenimi »vojaškimi drogami«, katerih temeljni negativen stranski učinek je tudi samomor (v agoniji), česar osebi sicer nikoli ne bi prišel na pamet. Pričanje sestre – v smer, da njen brat ni načrtoval samomora in kako je njen brat delal plane, v smislu, kaj bo delal, ko se čez par dni vrnil iz služenja vojaškega roka, je torej irelevantno. Da je samomor vendarle mogoč, posredno legitimizira tudi dejstvo, da se je v tistem obdobju (letu) v slovenski vojski dogodilo veliko samomorov (menda kar trinajst!). To je lahko svojevrsten dokaz, da so bili pod vplivom določenih psihoaktivnih (»vojaških«) tablet/»drog« tudi drugi vojaki. To je bila takrat morda celo strokovna doktrina nekega ožjega dela MORS-a ali MORIS-a ali zgolj nekih paravojaških (»paravomovskih«) struktur inkorporiranih v takratno Slovensko vojsko.

Ob vsem tem seveda ne trdim, da vojaka Blaža niso ustrelili. Če izkopljejo truplo in v njegovem telesu najdejo še dva (v hrbet izstreljena naboja – ali pa vsaj dve strelni rani, skupaj tri) – kar bi bilo po 20 letih težko – bi bil umor t. r. dokazan. Je pa zanimivo, da medicinski izvedenec (dr. Alfred Šerko), ki je delal obdukcijo vojaka, ni našel vhodnih ran (od dveh strelov) v hrbtu, ker je bilo kot (špekulacija, teorijah zarote) v minulih letih tudi aktualno. Pri polni moralni odgovornosti (in politični nekontaminiranosti) le trdim, da je film pristransko prikazoval neko vojakovo kalvarijo, in da se je Janšo v filmu posredno in postransko, pa vendarle načrtno »namočilo«, bolje rečeno »napičilo«. In glede na to, da je ena od glavnih prič v filmu, ki si upa fingirati v ta scenarij Mitja Kunstelj, verodostojnost filma močno splahni. Kunstelj (»Mikstone«) je namreč že pred leti v tem kontekstu povedal, da je glavni posredni krivec za umor Furjana Janez Janša, ki naj bi bil ob 100.000 DEM. Takole je pisalo v (levo politično kontaminiranem) Dnevniku (10.6.2013): »Dolžnost je težka kot gora. Smrt vojaka je lahka kot pero. Paravomo je imel v vojašnici Franca Rozmana Staneta domovinsko pravico. Domovinsko pravico, da ubrani lik in delo maršala Janeza. Potem ko je Janeza odnesla Depala vas, smo imeli v omenjeni vojašnici svoje zatočišče. Vročega pomladnega večera (pisalo se je leto 1997) smo v vojašnici razčiščevali izginulo orožje. Med brati paravomovci je izginilo 100.000 DEM. Janez Janša je besnel. Osumljenca smo zvezanega v prtljažniku dostavili v enega od hangarjev. Dežurni in dežurni VP sta se kalila v Morisu, zato ni bilo zastojev. Potem pa katastrofa. Dva mladeniča sta bila v hangarju. Oba na služenju domovini. V hangarju sta se skrila, ker sta konec vojaščine proslavljala z alkoholom in travo. Med mučenjem in teroriziranjem zvezanega ujetnika paravoma se je enemu od skritih fantov utrgal krik. Paravomovcem je padel mrak na obraz. Z uperjenim orožjem so krenili proti ceradi, od koder se je slišal krik. Fanta sta se pognala v beg. Eden je srečno ušel. Drugi ni imel te sreče. Paravomo man RX je iz avta pripeljal psa. Nekaj minut kasneje je pes zavohal prestrašenega fanta. Ta se je pognal v beg. RX je spustil psa. Pes je fanta ujel, podrl in obvladal. Fant je končal pod ključem paravoma. Bolno zamisel, da se fanta zadrogira z LSD, je večina sprejela. Tako naslednji dan ne bi razločil, kaj je realnost in kaj ne. Za vsak slučaj, da vezalk ne uporabi v samomorilne namene, so fanta sezuli in zaprli v keson 150-tke. Dve uri kasneje na fanta ni pazil nihče. Zadet od strupenega LSD, na smrt prestrašen in bos je skočil iz kesona. Pri vratih je pograbil kalašnikovko, ki jo je nemarno odložil njegov stražar, in stekel v noč. Bos, ranjen in v smrtnem strahu je preskočil ograjo in stekel proti ljubljanskemu BTC. Nekaj trenutkov kasneje je podlegel strelnim ranam. Janez Janša in kompanija. Čas bi bil, da nekdo odgovarja. Družina Furjan zahteva odgovore!« Ob tem je treba dodati, da v ozadju tega zapisa stoji povsem levi in proti Janši nastrojeni Ciril Brajer, ki je ene temeljnih »prič« tudi v filmu (ki s samim dogodkom nima nič!). Prav ta dikcija »Janez Janša je besnel,« in »Janez Janša in kompanija,« nakazuje, da bi se izjemno rado Janši naknadno podtaknilo celotno afero »Furjan«, brez dileme, ali je to resnično res. Tudi to, da so sestri Barbari izročili dosje, na katere je namesto »Blaž Furjan« pisalo »Janez Janša« lahko posredno sporoča predvsem to, da je nekdo, bolje rečeno več njih, hotelo Janšo »namočiti«, »napičiti«. Na dosje bi se konec koncev lahko dopisalo kakšno drugo nezaželeno ime – tisto, ki bi se ga hotelo v aferi »Furjan« »namočiti«, »napičiti«.

Jaz osebno malce forenzično (psiho)analiziram takratne okoliščine smrti vojaka Furjana, bi v prvi vrsti rekel, da nekaj sicer res zelo smrdi. Vojak sam, pri čisti – nekontaminirani zavesti – samomora zagotovo ne bi storil. Psihologinja, ki je v filmu (storkovno) pričala v to smer, je bila zelo skopa. Sam sem na temo samomora – tudi vojakov – v preteklosti dal kar nekaj intervjujev. http://siol.net/siol-plus/roman-vodeb-samomorilcev-ne-moremo-psihoanalizirati-na-kavcu-314848 & http://www.zurnal24.si/slovenija/samomor-kot-kazen-62363

V ozadju mora biti (po mojem videnju) precej »malenkosti«. Neka neuradna »(para)vojaška mafija« (»paraVOMO«) v ozadju samomorilnega dogajanja oz. preganjanja vojaka je po mojem mnenju zagotovo bila. In ravno ta »mafija« je vendarle na nek način – tako ali drugače – povezana s smrtjo dotičnega vojaka, ali celo zanjo kriva, vendar morda zgolj posredno. To je v filmu sicer nakazano. Toda sam filmski prikaz – z nekaj (pre)drznimi kadri – je preveč direktno, torej insinuirano fingiran na/v Janšo – kljub temu, da je v filmu prikazano, da je Blaža ustrelil policist! Če je bil vendarle na delu »paraVOMO«, ni nujno, da je v ozadju Janša. Kunstelj je namreč v filmu »nepazljivo« nakazal, da omenjeni »paraVOMOvci« niso imeli nikogar – nobene avtoritete – nad seboj, nikomur niso odgovarjali ... Konec koncev je bilo v iz filma razvidno, da so po mnenju Furjanove umor zagrešili navadni policisti. Do tja – do Policije – pa Janša verjetno/vendarle ni segel ...

Indicev, da vojak Furjan ni bil čisto »pri sebi« med svojim nočnim beganjem, in da eventualni samomor nikakor ni bi bil njegova povsem »trezna« in avtonomna odločitev, je kar nekaj. Če se je zgodi samomor, je bil le-ta predvsem posledica nekih poprejšnjih dogodkov, v katere je bil kot vojak – oz. oba vojaka – vpet in o čemer so govorili nekateri ključni pričevalci in/oz. »paravojaški mafijaši«, »paravomovci. Vojakova psiha je bila po moji oceni in profiliranju morda (kemijsko) zastrupljena z neko »vojaško« psihoaktivno tableto (sumljivega ali uvoženega in nepreverjenega porekla), ali pa kar z navadno »drogo« (in prav o LSD drogi je bilo govora, vendar ne v filmu – ker to ne bi bila voda na mlin filmskim ustvarjalcem). Menda je bil aktualen tudi alkohol in »trava« (kot posledica končevanja vojaškega roka, kar lahko razberemo iz drugih virov). Če bi meni osebno – ali kakšnemu (zares) neodvisnemu preiskovalcu – bilo omogočeno profiliranje ključnih akterjev oz. tudi filmskih pričevalcev, če bi vključili detektor laži prič, ali celo hipnozo, bi se ta 20 let stara enigma morda hitro razvozlala – in to zelo verjetno »malce« drugače, kot je bilo prikaz(ov)ano v filmu. Na koncu se v filmu celo (na silo) operira z »dejstvom«, da je bil vojak ustreljen s pištolo (in dušilcem) celo trikrat, od tega dvakrat v hrbet. Iz nekaterih drugih virov (ki »navijajo« za scenarij, da je bil vojak umorjen) se da razbrati, da je bil vojak ustreljen iz avta; v filmu pa sta (insinuirano) prikazana dva vojaka, s strelnim orožjem v roki in dušilcem, ki mu grozita. Na drugih mestih/virih se da celo prebrati/slišati (to pove sama Barbara Furjan), da je bil strelec policist, in da je njegovo ime celo znano. Slednje v filmu sicer ni bilo izrečeno, izpostavljeno je bilo na drugih mestih – v filmu pa se je vendarle pokazal kader s strelom policista.

To, da se vojakovi sestri Barbari naknadno izroči dosjeje o smrti njegovega brata – kakor je bilo prikazano v filmu – in da se na dosje naknadno pripiše še ime »Janez Janša«, je lahko revanšistično insinuiran trik, ki se ga sicer da (še sedaj) razkrinkati, in prav lahko je temu triku Barbara Furjan zgolj naivno nasedla. Prav lahko bi na tem dosjeju takrat dopisali ime Milan Kučan, Janez Drnovšek ali celo Tit Turnšek, ki je bil takrat Obrambni minister.

Kakorkoli nek neobremenjen gledalec, bolj rečeno forenzično-kriminalistični strokovnjak gleda na film, se da v njem zaznati še veliko spornosti in zdrsov. Jaz osebno bi jih še več »videl« oz. forenzično in psihoanalitično razbral, če bi imel dostop do relevantnih podatkov oz. se pogovarjal s pričami, kjer bi lahko analiziral njihove simptome. V tem zapisu pač ne morem vsega razkriti oz. povedati. Sedaj sem se osredotočil predvsem na film, ki se mi zdi slab, tudi preveč kontaminiran s čustvi. Jezi me politična pristranskost, torej leva kontaminiranost. Filmski ustvarjalci, predvsem režiser in scenarist(ka) se iskanja resnice o vojaku Furjanu – po mojem videnju – niso lotili resnično iskreno, pač pa t. r. (kriminalistično) diletantsko. Meni se »zid«, da so bili zgolj »ujetniki lastne fiksne ideje/želje/ambicije« (in kontaminiranosti s teorijo zarote), namesto, da bi angažirali (nepristranske in neodvisne) kriminaliste in (zasebne) detektive ter psihoanalitične forenzike. Družina Furjan – beri: vojakova sestra Barbara Furjan – se je po mojem iskrenem prepričanju obrnila na nekaj napačnih, politično kontaminiranih, ljudi, a očitno »pravih«, saj je film doživel premiero. Če film ne bi bil »antijanševski«, sploh ne bi mogel (produkcijsko) nastati – sploh pa se ne bi izšla finančna konstrukcija. Film je namreč zamolčal nekatere argumente – morda namenoma, morda zgolj v objemu neznanja (in fiksne ideje/želje) –, skozi katere bi se dalo sklepati, da je Furjan vendarle storil samomor; vendar samomor, v katerega je bil t. r. pahnjen preko »vojaških« psihoaktivnih tablet/»drog«, torej svojevrstnih psihoaktivnih stimulusov, ki so po eni strani hrabrili, torej dvigali pogum in agresivnost (testosteron), po drugi strani pa botrovali temeljnemu negativnemu stranskemu učinku: samomoru. Razbrati bi se dalo tudi to, da je bil vojak Furjan (skupaj še z najmanj enim sovojakom) vpletena v ilegalno preprodajo »nečesa« – bodisi drog, kot je bilo omenjeno v filmu, ali pa celo orožja (vrednega 100.000 DEM). Tudi to, da naj bi bil Furjan kot voznik tovornjakov, ki naj bi »nekaj« preprodajali, tudi po končanem služenju vojaškega roka, je bilo nakazano. Vendar se zdi, da je imel – za razliko od njegovega sovojaka – dovolj močan Nadjaz (beri: vest, ki v moralno spornih situacijah peče). Pri svojem begu je varnostnika, od katerega je »ukradel« čevlje (da je lažje bežal), prosil, naj pokliče Policijo. Policija pa je vendarle simbol pravičnosti – simbol dobrega (ojdipskega) očeta, ki ga je Blaž imel. Zato se je – po moji psihoanalitični presoji – lahko tu premislil in izstopil iz kriminalne paravojaške združbe, s katero naj bi domnevno nameraval (kot šofer) sodelovati tudi po končanem služenju vojaškega roka (seveda, če ni ta verzija resnice insinuirana teorija zarote oz. »iz trte izvita«) …

Kakorkoli film obračam in kakorkoli obračam kalvarijo vojaka Furjana (in njegovega kolega) se mi zdi, da bi morali moralno dogovorni in politično nekontaminirani strokovnjaki stopiti skupaj in še enkrat zaslišati vse priče takratnih dogodkov. Današnja znanja in forenzične tehnike – detektor laži, hipnoza in še kaj – bi še(le) danes omogočile najti čisto resnico o kalvariji vojaka Furjana (in njegovega še sedaj trpečega sovojaka) . Še vedno se da izvabiti resnico iz prič oz. izluščiti resnico iz nekaterih dejstev. Povsem mogoče je, da bi nekatere priče danes, po 20 letih, v imenu moralnega imperativa, vendarle pripravljene odkrito spregovoriti o takratnih dogodkih, torej tudi smrti Blaža Furjana in tudi o ozadju 20-letne psihične kalvarije takratnega Blaževega sotrpina. Tiste, ki niti danes nočejo govoriti, bi se lahko takoj – ali pa za nazaj – prepoznalo kot lažnive; in tudi to bi imelo svojevrstno sporočilno vrednost. Nekaj sorodnikov Blaža Furjana (in še kdo od vpletenih) si vendarle zasluži resnico – in to čisto resnico in ne tisto insinuirano iz filma »V imenu resnice«.