Politični analitik, ki je enoznačno (ali celo radikalno) politično opredeljen, ne more podati nobene korektne politične oziroma politološke analize. Predsedniške volitve terjajo od nas, ki nekaj vemo o profiliranju ljudi – tokrat predsedniških kandidatov – da nujno nekaj rečemo na to teme. Ampak molčati morajo pa res tisti, ki so navijaško politično opredeljeni in bi radi bili politični analitiki. Zase že dalj časa trdim, da imam srce na levi, pišem z desno, glavo pa imam na sredi. Hkrati tudi trdim, da je moralno neodgovorno biti tiho, ko etični imperativ od nas terja kritično míslenje, torej mišljenje. In tokrat res ne morem biti tiho. Kljub temu, da se noben eminentni medij ni opogumil in me uradno povprašal, kaj si jaz mislim o »predkandidatih« in tudi vseh teh sedanjih devetih (uradnih) kandidatih, si pač moram sam razvezati svoj kritični (psihoanalitični) jezik. Jezik me sicer že nekaj časa srbi – pa ne toliko zaradi Pahorja (tega so »napičili« že drugi), pač pa bolj zaradi Andreja Šiška. Ne morem si pomagati … – ne morem biti slep in gluh za simptome, ki jih v eter spuščajo vsi ti predsedniški kandidati. Če odmislimo Pahorja je najbolj obupno simptomatski prav nacionalistično-ksenofobični »Krjavelj« Andrej Šiško.

Osebne sem se že lani ogreval, da postane predsedniški kandidat Boštjan M. Zupančič. On bi edini dostojno pariral Pahorju in ga tudi premagal (če mu ne bi »spodrsnilo« okrog splava in Simone Veil). Pahor po mojem mnenju – nisem pa edini, ki tako razmišljam – smeši predsedniško funkcijo. To, sicer bolj častno funkcijo, je degradiral do temeljev. In ne gre toliko za to, da je Pahor kaj slabega naredil za Slovenijo. Bolj gre zato, da nič dobrega ni naredil za Slovenijo. Torej, ne gre za to, da je slab predsednik, bolj gre za to, da ni dober predsednik. Samo zato, ker si tako zelo želi biti predsednik – ker je bila to pač materina želja (kot znamenita »želja Drugega«) – ne more oziroma na nek način »ne bi smel« biti predsednik. Saj res ni škodljiv, ampak koristen pa tudi ni. Rekel bi, da Pahor »za kazen«, ker je degradiral predsedniško funkcijo, »ne sme« biti več predsednik. Ali mu je bilo res treba »sesuvati« t. r. »svojega« (levega) Türka, ki nam vsej sramote ni delal?! (Tisto okrog »drugorazredne« teme kosti, zakopanih v Hudi jami, v Barbara rovu, je nepomemben zdrs, ki so ga politično napihnili desničarji zaradi političnih koristi.) To, da je samo zato, ker si je Pahor tako zelo želel biti predsednik, in s svojo pocukrano všečnostjo sesuval Türka, je patološko narcistično in po svoje perverzno. V resnici mu prav privoščim – tukaj je pač zaznaven moj sadizem – da bi ga sedaj ravno (levi) Šarec (v drugem krogu) premagal. Noben drug ga v resnici ne more premagati, razen Šarec. In ravno zato sem osebno Šarcu namenil »predvolilni« podpis. No, tudi Angelci Likovič sem ga – iz principa – nameraval dati, vendar se podpisa pač ne more dati dvema kandidatoma. Ampak, da se razume: kakšne »stare mame« (naroda) si ne želim na čelu države – že zato ne, ker je vendarle prestara za (operativno) predsednico. Njen pogled na splav pa mi tudi (sploh) ni blizu – ampak nekaj »stare dobre« konservativnosti pa Sloveniji vendarle manjka. Iz tega razloga se osebno ne bi nič žalostil, če bi bila predsednica Ljudmila Novak. Pred kratkim sem na »njenem« (moravškem) gledališkem odru hudomušno pripomnil, da je vendarle »malo na decinjo narejena«. Nič zato; in Janši je (»z jajci«) rekla »NE«, kar je pogumno in hvale vredno. Kakšna Roman Tomc tega nikoli ne bi zmogla – že zaradi samega transferja s svojim (političnim) gurujem ne. No, Roman Tomc je pač morala »oddelati« dolg, ki ga ima do Janše in/oziroma SDS-a, ki ji je omogočil izvolitev v Evropski parlament (in luksuzno plačo). Kot všečna blondinka je seveda konkurenčna – lepa je (in seksi), kljub petdesetim letom – in natančno zato je lahko postala EU poslanka in sedaj predsedniška kandidatka. Ženske se nezavedno identificirajo z njo, moški si jo (lahko) predstavljajo v (seksualni) fantaziji … In slednje (sploh) ni tako nepomembno pri volitvah – ker pač voli naše nezavedno in ne zavest ... Čeprav: desničarji oziroma SDS-ovci bodo volili Roman Tomc, ker je to zanje politični imperativ, nepisani ukaz njihovega vodje Janše (in/oziroma stranke SDS). Sicer pa Romana Tomc ne bi mogla biti slaba predsednica, tako kot nihče (razen Šiška) ne more biti slab – in tudi Pahor ni bi slab predsednik (problem je, da dober ni bil). Za nepomembnost predsedniške funkcije so krivi ravno desničarji, ki so predsedniško funkcijo razvrednotili, saj so se bali, da bi imel prvi predsednik – če bi bil izvoljen Kučan (namesto njihov Pučnik) – preveč političnih oziroma državniških/vladarskih kompetenc. »Usrali« so ga torej v resnici desničarji – če ga ne bi, bi se, kot država, iz krize veliko lažje pobrali, saj bi imel predsednik na voljo določene mehanizme, urgentne ukrepe, ki bi lahko veliko prej in bolj ažurno učinkovali na gospodarstvo in rehabilitirali družbo nasploh.

Sedaj se ti isti desničarji bojijo, da bi medlo-mlačnega (in v resnici neškodljivega) Pahorja nasledil še en (novi) levičar Marjan Šarec, ki bo – po bojaznih desničarjev – (še) bolj levičarski kot Pahor. In ravno to je za desničarje tista groza, ki že meji na nočno moro. Šarcu očitati, da je posvojen, je sicer malce perverzno, ni pa to dejstvo tako nepomembno. Še bolj perverzno od desničarjev je, da so Šarcu sedaj naprtili še afiniteto do Hitlerja (in hkrati pozabili pa hodi v cerkev). Desničarje v resnici moti, da je Šarec resen kandidat, ki lahko edini premaga Pahorja. In če ga premaga, se bo – po mnenju desničarjev – slovenski »desnosti« še slabše pisalo. To, da je Šarec posvojen, morda ni njegova (največja) slabost. Ni pa nepomembno, da je posvojen. No, Šarčev »Ojdip« je, spričo posvojitve, verjetno res specifičen. Tisto, kar me osebno skrbi, je njegova moralna razsodnost, njegov Nadjaz; to me skrbi pri vseh (moških) kandidatih (za ženske se ve, da imajo navadno deficit v moralnem razsojanju). Preko pravilnega »Ojdipa« se namreč v dečka naselijo tudi temeljni močne (postkonvencionalne) moralne razsodnosti. Tukaj ima Šarec verjetno probleme – ni pa nujno. Dejstvo, da (občasno) hodi v cerkev Boga spraševat (in molit, da mu pomaga), že ni njegov plus. To, kako je kot župan v kamniškem Občinskem svetu vodil razpravo o preimenovanju kamniške knjižnice (opcija je bila, da se knjižnica poimenuje po domobranskemu pesniku Francetu Balentiču), mu je lahko v ponos. To, da je bil član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, mu sicer v ponos ne more biti, ni pa to njegov največji greh. Osebno bi mu prej štel v svojevrsten »greh« ta njegov genializem: emitiranje različnih oseb, likov. Namreč: sposobnost, da lahko nekdo tako genialno emitira t. r. vsakogar, je znamenje neke (infantilne) stiske, ki jo je imel kot otrok. To, da se lahko nekdo t. r. prelevi v neko drugo osebnost, v nek drug lik/osebnost, je predvsem simptom – in to simptom, k vzklije na krilih fantazme: »Le v koga se moram spremeniti, da bom sprejet, da bom ljubljen, da ne bom (kot posvojenec) stigmatiziran.« Seveda ta Šarcev talent ni kakšen poseben greh.

Da bi čas sedaj zgubljal z profiliranje Suzane Lare Krause, mi na kraj pameti ne pade. Z ženska, t. r. mlado mamico, ki ima dva majhna otroka in hoče biti predsednica države, je nekaj narobe. Tudi o Maji Makovec Brenčič ne bom izgubljal besed. To, da je privolila, da bo kandidatka za predsednico, je znamenje njene bolestne ambicioznosti (ali pa transferja s Cerarjem, ali pa slepe sugestibilnosti). Če bi bila predsednica, seveda ne bi bila slaba, ampak dobra pa tudi ne. Bi bila pa verjetno zelo lojalna svoji SMC oziroma Cerarju, levi ideologiji in feminizmu. Na forumih jo zmerjajo s »srečno vdovo«, otrok nima, ima dva priimka (kar je simbol faličnosti), prijateljuje s precej mlajšimi moškimi … – vse to ji onemogoča, da bi se prebila »čez praga«. Po moji oceni ne bo dosegla niti 5 odstotkov glasov, kljub podpori vladajoče stranke SMC. No, tudi ostarela Angelca Likovič ne bo dosegla »praga« – saj je zgolj popustila pritiskom svoje stranke (GOD in Aleša Primca) – popustila je verjetno z veseljem –, ki so jo kot kandidatko rabili, da bi jim utirala pot do Parlamenta.

Tudi o Popoviču ne bom izgubljal besed. On bi bil kot kandidat dobrodošel – bolje rečeno: primeren – na parlamentarnih volitvah, kjer bi verjetno dobro funkcioniral kot mandatar oziroma predsednik Vlade – tako, kot dobro funkcionira kot »šerif« svojega Kopra (no, kakor za koga). Za predsednika države je verjetno kandidiral zato, da se oddahne od sodnega linča, ki mu ga uprizarjajo obalne pravnice (sodnice in tožilke). Sadistični linč, ki ga je na sodiščih deležen zadnja leta, ga je v predsedniško bitko dobesedno prisilil.

Z Andrejem Šiškom pa ni šale. On pa misli resno, on je (politični, torej »verski«) fanatik (podobno kot »pojoči major« Troha) – in ravno v tem je groza. Kot sem že nekje napisal: »On je v rangu Egidija Kozjeka. "Mejna osebnostna motnja" je diagnoza, ki bi jo mnogi psihiatri verjetno postavili Šišku, če bi šel na kakšen poglobljen psihiatrični pregled. Šiško je izmed vseh devetih kandidatov najmanj primeren za predsednika. Primernejši bi bil slepi Luj Šprohar, miniaturni dolgolasec Andrej Rozman (G)Roza, ali celo patološko-narcistični Damjan Murko. Šiško ima – po pojem "skromnem prepričanju" – izmed vseh najtransparentnejšo osebnostno motnjo. Njegova ksenofobija in nacionalizem je v rangu Andreasa B. Breivika. Šiško je s svojim "težkim" otroštvom bistveno bolj zaznamovan kot posvojeni Marjan Šarec ...« Ker ne vem točno, kakšno zamero – beri: potlačitve – si je v otroštvu (v primarni družini) nakopal mali Andrej, lahko le špekuliram in berem vse njegove dosedanje simptome. In v njegovem dosedanjem življenju je veliko ekscesov oziroma dogodkov, dejanj, ki se jih da v kontekstu profiliranja obravnavati in prebrati kot simptom. Simptom v psihoanalizi oziroma pri profiliranju pomeni znanilec nečesa, kar je potlačeno v nezavednem in preži na »vračanje«, torej na nekakšno udejanjanje. Šiško je imel kot otrok zagotovo precej zamer v povezavi z mamo (in očetom oziroma nekaterimi moškimi »tujci« – beri: »libidinalnimi vsiljivci«), in kot nepredelane zamere/potlačitve mu (v odraslosti, po 18. letu) smetijo po psihi/osebnosti še sedaj. Vsa ta njegova obsedenost z nacionalizmom, ksenofobijo, domoljubjem, genocidom/rodomorom, tujci in še čem, je znanilec njegovega potlačenega torej infantilnega trpljenja vezanega na mamo (v povezavi z očetom in/oziroma nekaterimi moškimi liki, »libidinalnimi vsiljivci«). S Šiškovim otroštvom je moralo biti nekaj hudo narobe … Veliko potlačenega besa ima v nezavednih depojih. Vedeti moramo, da je mama je simbol države – in tudi športnega kluba (Šiško je bil vodja mariborskih Viol!). O kakšni moralni razsodnosti – beri: močnem Nadjazu – pri Šišku ni ne duha, ne sluha. Kultura (političnega) dialoga oziroma komuniciranja mu je neznanka. Stihijsko žaljenje dosedanjih predsednikov (in politikov) je povsem nezrelo, torej nemoralno – in Šiško niti ne pomišlja, da morda vendarle dela kaj narobe. Poleg tega si utopično/iluzorno – v objemu čustev (in ne pameti) – domišlja, kaj vse bi kot predsednik postoril za državo Slovenijo. Ob tem pa niti ne ve, kako minimalne so (po Ustavi) predsedniške kompetence. Tako zelo si (za nazaj, torej nezavedno) želi pomagati »mami« – torej državi – da niti ne ve, da predsednik države nima kompetenc parlamenta oziroma predsednika Vlade. Šiškove predvolilne besede in argumenti imajo sicer rep in glavo, so na videz konsistentni, vendar popolnoma iluzorni in utopistični – jasno, ker so simptom želje po (infantilnem) pomaganju trpeči materi. Prav zanimivo bo na koncu videti, koliko Slovencev mu bo nasedlo, torej koliko Slovencev bo uspel s svojo infantilno in hkrati »shizofreno«/železno logiko zmanipulirati in prepričati, da je njegov (s čustvi, namesto z umom, zabeljen) program realen in hkrati dober. Če Šišku uspe (čustveno) prepričati 10 odstotkov Slovencev – Jelinčiču je s podobnimi, vendar »realnejšimi« nacionalističnimi/domoljubnimi nebulozami kot jih ima Šiško, to nekoč redno uspevalo – smo kot narod in država v resni zagati. In če Šiško dobi 10 odstotkov glasov, se je v vseh povolilnih analizah treba osredotočiti na norost volivcev in ne več toliko na Šiška. Šiško bi bil, s tem (krvoločnim) »pedigrejem« v resnici kvečjemu dober narodni heroj (v vojni) – in če bi v vojni »padel«, bi mu zaradi sadistično-krvoločnih (beri: psihopatskih) zaslug zagotovo postavili spomenik; ampak kot mirnodobski predsednik pa vendarle ni primeren (v trenutku bi imeli vojno s Hrvati in EU). Celo več: ne samo, da bi bil slab predsednik, bil bi smrt(onos)no nevaren za mir v državi, južnem Balkanu in »ponesrečen« za celotno EU/Evropo.

Če Pahorju upravičeno očitamo, da ni moralna avtoriteta, bi za Šiška lahko rekli, da sploh ne bi bil nikakršna moralna avtoriteta, pač pa avtoritarni frustriranec – prava pravcata karikatura nacionalizma in ksenofobije –, ki ni predelal določenih infantilnih potlačitev (beri: sovražnih čustev) iz katerih sedaj črpa ves ta militantni (libidinalno oenergeteni) bes, nacionalizem in ksenofobijo. Šiškovo »krjaveljsko« lomastenje po politiki je v rangu Ivana Krambergerja, le da je se je Kramberger smešil z opico na rami, Šiško pa z rdečo kapo in svojim pozdravom »osti jarej«.

Evo, to sem moral zapisati – ležalo mi je na duši … In … ne mi zamerit. Eni kandidirajo za predsednika, drugi kritično mislimo, tretji ste modro tiho (in berete), četrti tudi jezno godrnjate, komentirate …