Pred kratkim sem dal dokaj odmeven intervju, v katerem sem na kratko, malce špekulativno odgovarjal, na vprašanja vezana na nedavne (petkove) proteste. Namreč: svoj čas – pred 25-imi leti – sem bil kar precej »seznanjen« s klasično metodologijo raziskovanja v FF-jevski psihologiji in FDV-jevski sociologiji/družboslovju. Leta 1995 sem (prvič) magistriral iz (psihoanalize) motivacije. S statističnim programom »SPSS+« sem povsem sam s faktorsko analizo analiziral latentno strukturo motivacijskega prostora pubertetnikov v športu. Anketni vprašalnik z okrog 30 vprašanj sem faktoriziral in izoliral nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev in jih potem izpostavil psihoanalitični interpretaciji. Ego-psiholog (mentor) dr. Ludvik Horvat – v tistem času je postal tudi dekan FF – mi je takrat pustil dokajšnjo svobodo pri psihoanalitični interpretaciji faktorjev, za kar sem mu še danes neizmerno hvaležen. Se pa spomnil, da sva se sporekla okrog Lacana – očital mi je, da so mi filozofi (z Žižkom na čelu) oprali možgane. Tudi s psihologinjo, strokovnjakinjo za motivacijo, dr. Tanjo Lamovec sem se kregal in ji dopovedoval, da je motivacija – po Freudu – večinoma nezavedna; ona je pač trdila da je nezavedne motivacije kvečjemu 25%, in da je ostalih 75% motivacije zavestne. Jaz sem trdil obratno – torej, da je t.r. vsa človekova motivacija nezavedna, ali pa vsaj pretežni del  (75%) …

Pod drugi strani so me v statistiko in metodologije vpeljali različni profesorji (od Vida Mesariča in Francija Ambrožiča, do psihologa Mirana Čuka in FDVjevke Anuške Ferligoj – ob slednjih dveh sem se največ naučil). Spomnim se, da sem se povsem sam poglabljal v večdimenzionalno vektorsko strukturo zapletenega športno-motivacijskega prostora. Tudi klastre/taksone, sem sam računal – seveda s takrat dostopnimi statističnimi programi na osebnem računalniku. Rotiral sem vektorske matrice (Oblimin in Oblimax – testiral vse skupaj s Kolmogorov-Smirnov testom, zaustavljal analizo variance na različnih stopnjah, računa regresijski/Pearsonov korelacijski koeficient …) Dejansko sem takrat marsikaj štekal , kar je bilo španska vas drugim podiplomcem – tako tistih na FŠ, kot tistih na FF in FDV.

Zaradi vsega interdisciplinarnega znanja – pozneje sem namreč magistriral tudi iz sociologije kulture na FF – mi je tale farsa okrog aktualnega protestniškega »kolesarjenja« teoretsko (psihološko in sociološko) dokaj jasna. Vem namreč, da, če bi se s kakšno multivariatno statistično analizo/metodo lotili anketnega oz. intervjujskega izpraševanja vseh teh protestnikov (in numerično ocenili njihove odgovore), bi dobili nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev – ali pa taksonomskih skupin (klastrov/taksonov), kamor bi bilo mogoče umestiti vse te protestnike. Najprej bi se dalo izolirati faktor, na katerega bi se z veliko korelacijo projicirali kritični pogledi protestnikov na Vlado in/oz. Janeza Janše. Ves ta latenten, nedefiniran in aprioren bes do Janše, bi imel torej svoj faktor – dalo bi se ga poimenovati preprosto »Bes do Janše« – in bi pojasnil največ (analize) variance. Če bi protestnike grupirali s taksonomsko/klaster analizo, bi najprej grupirali skupino ljudi, za katero Janša predstavlja izjemno negativno in osovraženo politično figuro, onstran katere (simbolno) tiči negativni lik očeta. V ta klaster/takson bi gravitirali t. i. levih anarhisti – volivci in/oz. militantni podporniki Levice, tudi vneti bralci/oboževalci Mladine (predvsem mladi, ki še nimajo dograjenega Nadjaza), ki Janšo in desno(sredinsko) vlado črtijo stihijsko in apriorno. Ne vedo sicer  zakaj – ampak jeza je pri njih neobvladljiva, eskalirana do evidentnega in pogosto nekontroliranega besa. V psihoanalitičnem jeziku bi se reklo, da so z Janšo v znamenitem (negativnem) transferju. Črtijo ga natančno zato, ker so nekoč, v otroštvu (in/ali/oz. mladosti) doživeli in kronično sovražili/črteli svojega (»slabega«) očeta (ali njegov surogat); to negativno čustvo pa so takrat tudi potlačili. Takim oz. tovrstnim protestnikom bi lahko v psihoanalitičnem jeziku lahko rekli tudi predojdipalci (Ojdipovega kompleksa niso dostojno razrešili), za katere je značilno, da apriorno ne spoštujejo očetovskih avtoritet in nimajo močnega Nadjaza. Njihovo moralno razsojanje je pogosto popolnoma spodletelo, rahlo deformirano; postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja takšni, k anarhizmu nagnjeni moški, ne morejo doseči. »Pravil igre« ne (z)morejo spoštovati. V navalu jeze znajo biti tudi dokaj nekultivirani in nespoštljivi. V objemu jeze so v določenem smislu lahko izjemno nepošteni do samega Janše, vseh desnih oz. koalicijskih poslancev in ministrov (na čelu s Počivalškom in Pivčevo, ki sta hkrati tudi predsednika svoji političnih/koalicijskih strank).

Če bi faktorizacijo ustavili zgolj pri treh aritmetično-sredinskih vektorjih, torej faktorjih, bi k prvemu vektorju/faktorju – oz. v prvo skupino – gravitirali tudi agresivni posamezniki (s statusom »Jokerja«, torej osebnostno »specifični« posamezniki),  ki imajo tudi sicer verjetno občasne (ali pa pogoste) izlive besa, prežete s podobnimi negativnimi oz. specifičnimi čustvi, (subjektivnimi) občutki. V to skupino bi se uvrstile oz. pomagale tvoriti faktor, tudi militantne feministke in pripadniki gibanja LGBT. Če bi analizo variance ustavili tako, da bi izolirali pet faktorjev oz. taksonomskih/klaster skupin, bi bili v to skupino  uvrščeni protestniki  tipa »pojoči major« Ladislav Troha, vojvod(a) Andrej Šiško, Anico Bidar, LeGeBiTrovski »zastavonoša« Renato Volker in njim podobni tipi osebnosti – takšni, ki bi jim morda psihiatri, če bi se pustili diagnosticirati, morda izdali celo kakšno resnejšo diagnozo iz registra histrionične in/oz. narcistične osebnostne motnje.

K drugemu aritmetično-sredinskemu vektorju oz. faktorju oz. v drugo taksonomsko (klaster) skupino bi najverjetneje gravitirali agresivni volivci SD in LMŠ. Na manifestni ravni bi verjetno izpostavili jezo na Počivalška/SMC in Pivčevo/DESUS. Zanje bi znala biti značilna – ob zvestosti stranki in levi ideologiji – tudi določena šibkost Nadjaza, nespoštovanje ustavnih določil in seveda ubogljivost oz. svojevrstna vodljivost (sugestibilnost). V določenem smislu pa tudi nekakšna razvajenost – v smislu, da je ta tip protestnikov/»kolesarjev« zapadel v nekakšno abstinenčni krizi podobno stanje, ker niso več na oblasti. Za nameček so zagotovo tudi prežeti z bojaznijo in nelagodjem, ker se jim obetajo izguba nekaterih privilegijev, ki so jih doslej (vsa ta leta, ki je bila levica na oblasti) imeli. Ta skupina ljudi je v nekakšnem akutnem deliriju, in so podobno moralno nerazsodni – na videz celo tako kot običajni levi anarhisti oz. najbolj agresivni politiki Levice a la Miha Kordiš. Ta drugi faktor bi bilo mogoče poimenovati kot faktor »nebrzdane užaljenosti« (ker niso na oblasti, pri koritu moči in oblasti). V to skupino protestnikov/»kolesarjev« sodijo tudi tisti levi politiki (a la Damir Črnce in falanga SDjevih politikov), ki so si v minulih dneh lajšali dušo tako, da so protestniško »kolesarili«. Nezavedno jih permanentno skrbi in hkrati jezi, da bi se Janša preveč dobro znašel kot predsednik vlade. To bi zanje znalo pomeniti izgubo naslednjih volitev. Zato si sedaj militantno in odkrito prizadevajo za predčasne volitve. LMŠ bo namreč na naslednjih rednih volitvah (čez dve leti) težko prišla v parlament. Scenarij predčasnih volitev (ali tehničnega mandatarja) je edini, po katerem lahko politično preživijo – tako se po tihem vidijo. V objemu svoje politične razvajenosti – beri: (tihih) privilegijev, ki so jih bili doslej deležni – se sedaj nikakor ne morejo sprijazniti in privaditi, da so sedaj v opoziciji – torej, da nimajo več vseh vzvodov moči in oblasti v svojih rokah. Za to skupino ljudi je značilno, da več mislijo/razmišljajo in so bolj preračunljivi, kot tisti, ki gravitirajo v prvo skupino ljudi oz. so tvorcev prvega aritmetično-sredinskega vektorja/faktorja. Slednje namreč prežemajo bolj (negativna) čustva, posebne miselne aktivnosti oz. tehtne interpretacije (kaj se v resnici dogaja) pa niti nimajo v ozadju. Ta druga skupina »nergačev« je tudi dosegla, da so protestniki prikolesarili pred nacionalno RTVSLO in jo s skandiranjem podprli – saj se bojijo, da levica (beri: leva ideologija) ne bi izgubila izgubo monopola nad elitnimi mediji. Tudi zanje je sicer značilen negativni transfer z Janšo, vendar ni tako intenziven. Bolj bi se dalo reči, da prej in bolj na Janšo projicirajo zamero do »samo-odstopljenega« Šarca . V Janši in deloma Počivalšku so elegantno našli dežurnega krivca, na katerega (nezavedno) projicirajo jezo, ki bi jo v resnici moral prejeti njihov predsedniški matador – odpisani »Luka Dončić« slovenske politike – Marjan Šarec.

Tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor determinirajo oz. tvorijo skupno (klaster/takson) vsi (pre)ostali »medli« protestniki, lahko bi se jim reklo »lojalni statisti«, »številke« – torej »slepo lojalni levičarji« (»zombiji«), ki rutinsko protestirajo, ker je to, v teh časih, pač modno. Gre za neagresivne lojalneže, ki si pestrijo svoje, v karanteni omrtvičeno, življenje in točno ne vedo, za kaj (in zakaj) sploh »kolesarijo« oz. protestirajo. Po svoji  osnovni politični opredelitvi pa so levičarji. No, morda se je med protestniki »po pomoti« znašel tudi kakšen zmeden desničar, ki mu gre karantena oz. preventivni ukrepi izjemno na živce. Ljudje so po naravi pač sugestiblini, slepo vodljivih – in marsičemu nasedejo, tudi preprostim in plehko koncipiranim pozivom na proteste. Na ta tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor bi se z največjo korelacijo projicirali (z)racionalizirani bizarni in banalni odgovori oz. razlogi za protestiranje/»kolesarjenje« – od tega, da virusa COVID19 sploh ni, ali pa da gre za navadno gripo, ali pa, da so ukrepi prestrogi oz. nepotrebni ipd.. V to skupino gravitirajo – oz. determinirajo aritmetično-sredinski vektor/faktor – tudi tisti, ki jih moti domnevno »vojno« oz. korona-dobičkarstvo. Preplašeni Ivan Gale jih je s svojima dvema Tarčama – ob izdatni podpori Erike Žnidaršič – malce zavedel in mu nasedajo oz. slepo verjamejo.

V tretjo skupino/faktor/vektor gravitirajo tudi tisti, ki protestirajo proti vgraditi čipov in se bojijo tudi nadzorovanja preko mobilnih naprav (telefonov) – hkrati pa se bojijo tudi »hiperprotektivne«, torej policijske države … Če bi imeli pet faktorjev oz. taksonov/klastrov, bi imeli slednji »posebneži« svoj faktor oz. svojo skupino. Pri treh pa pač gravitirajo v ta ohlapni faktor »vseh ostalih«, kamor verjetno pašejo  tudi zbegani »zarotniki« (beri: pristaši različnih teorij zarote), ki verjamejo, da nas vlada načrtno zastruplja in posledično iztreblja – npr. skozi tehnologij 5G, chemetrailse, cepljenje, gensko spremenjeno hrano … Slednji so sicer zelo podobni klienteli vaških posebnežev (a la Troha, Volker …), ki sicer gravitirajo (beri: so v korelaciji) v/s prvo, agresivno skupino ljudi oz. k prvem aritmetično-sredinskem vektorju/faktorju.

PS: Kristijan Musek Lešnik je takole zabelil svoj nedavni blogarski zapis: »PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)« Mene pa nič ne moti, če moje misli kje povzamejo – četudi me ne navedejo kot avtorja.