Ta teden (v sredo, 5. februarja) sem bil na (enoumni) feministični okrogli mizi (vabilo sme dobil od Slovenskega sociološkega društva & ANALECTA) ob izidu knjige Simone de Beauvoir, Drugi spol. Vodila jo je - seveda zelo enoumno, brez opozicije - znana feministka Eva D. Bahovec - ostali sodelujoču, njeni pajdaši, pa so bili: Izidor Barši, Martina Černe, Aljaž Krivec, Doroteja Novak, Ana Pandur in Anja Radaljac. Ko sem se čisto na koncu - post festum - javil za besedo, mi jo je trikrat vzela (približno tako kot nedavno na feminističnem predavaju neke hrvaške femistke o feminizmu in utopiji na FF). Izpadla je smešno in bedno, enoumni soelujoči tudi, jaz pa "štrleče". "Mlečnozobi" študenti tako ali tako niso vedeli, za kaj gre. Slovenska feministična indoktrinacija je že desetletja prav patetična, le redki jo spremljamo. Feminističnih šikaniranj pa sem - odkar ni Ruglja - najbolj deležen prav jaz. Sam študiram Simone de Beauvoira in njen Drugi spol že nekaj časa. In odločil sem sen da napišem knjigo o ženskah Prvi spol - ali: penis in ženska želja, v kateri bom razgalil vso resnico feminizma in mizogine ter militantn lezbijke Simone de Beauvoir. Največji absurd se je na okrogli mizi zgodil potem, ko je dotična Eva D. Bahovec v zgražanje poslala občinstvu fotokopijo intervjuja z Vesno V. Godina (ONA, priloga Dela). Bahovčeva se je tako nevljudno zgražala nad Vesno V. Godina (in obsojala Ono in Sabino Obolnar), da sem Vesno V. Godina (in Ono) v svojem "ekspozeju" pač moral jaz braniti.

Temu istemu militantnemu feminizmu nasedajo trudi mediji, najbolj nacionalna RTV (MMC) in dnevno časopisje z Dnevnikom, Delom in Večerom na čelu (morda se najbolj feminizmu zoprstavlja prav Delova/"Obolnarijina" ONA(+). Spodnji teks - o ženskah - sem napisal na Večerovo pobudo za Večer (pred par meseci). Vendar je bil tekst očitno preveč antifeministične, in mi ga niso objavili. Evo, v branje vam ga ponujam tukaj:

Cilj EU je, da bi bilo 40 odstotkov žensk v upravah velikih podjetij. Tudi nov slovenski zakonom o enakosti med spoloma, ki ga je Vlada poslal v Državni zbor konec septembra, je podobno (pro)feminističen. Pri nas bi leve feministke rade dosegle enakovredno zastopanost obeh spolov v vseh porah slovenske družbe. Tako EU še bolj pa Slovenija, kjer je feminizem še posebej razpasen, se obnaša, kot da Freud nikoli ni živel, kot da psihoanaliza (kot miselni koncept) ne obstaja.

Enačenje spolov ima, še bolj pa se bo to odrazilo v prihodnje, fatalne posledice za družbo. Vsakdanja realnost ima namreč simbolno strukturo. Resnično realno, torej »realno realno«, kot bi rekel Lacan, je v resnici skrito v nezavednem, ki ima simbolno logiko, tako kot sanje. Da bi razumeli sanje, jih moramo prevesti oziroma dešifrirati. Šele v tem primeru lahko izvemo, kaj v resnici sanjamo. In da bi razumeli vsakdanjo stvarnost/življenje, moramo razvozlati simboliko, ki v resnici edina šteje in pomembno zaznamuje vse segmenta družbe oziroma vsakdanjega življenja, vključno s pozicioniranjem in kompatibiliziranjem obeh spolov v družbi.

Vsa dela, vso delanje ima simbolno strukturo, ki je zaznamovana za anatomijo genitalij – natančneje: z »dajajočim« penisom in »sprejemajočo« vagino. Ne gre za to, da ženska ne bi mogla voziti avtobusa ali pilotirati letalo (ali biti vodja oddelka ali celo direktorica). Po eni strani gre za to, da njeni nezavedni simbolni procesi te falične atribute ne ponotranjijo na tak način kot moški. Po drugi strani je nerodno to, da si ženska hitro zavozla svojo spolno identiteto in željo ali pa si povsem zapečati ali pa zgolj ponesrečeno zaznamuje svojo spolno življenje, če se karierno zavihti, katapultira torej »erektira« na kakšen vodilni položaj in ima ob tem še odlično plačo. Vedeti moramo, da je denar vselej falične – je hkrati simbol penisa (in dreka) – in zelo ponesrečeno je – za ženko in za (njenega) moškega –, če ima ženska več denarja kot moški. Moški brez denarja je – vulgarno rečeno – »brez kurca«.

Temeljna točka razlik med spoloma je Ojdipov kompleks in fenomen kastracije. Psihični nasledki tega konglomerat falične faze psihoseksualnega razvoja so fatalno vgravirani v strukturo in funkcioniranje družbe. Spola bi morala biti v družbo biti vpeta na ujemajoča (kompatibilen) način. Nikakršno enačenje in uravnoteženje (funkcij po spolu) ne vzdrži. Feminizem pa, skozi tako imenovane »sadove feminizma«, razmerja oziroma enačenje spolov potencira do razsežnosti, ki bodo družbo pogubile. Ženstvene, torej normalne, ženske so tako rekoč iz dneva v dan bolj nesrečne, moški pa vse bolj in bolj simbolno kastrirani. Feminizem jih znova in znova psihira, torej jih sistemsko spravlja v obup.

Ojdipov kompleks in kastracija predstavljata strukturno mesto okrog katerega se organizirajo družbeni fenomeni. Vsa normalnost družbe, dobro funkcioniranje načela ugodja – beri: dvig aritmetične sredine družbene sreče/ugodja – je vezano na pravilno razrešen Ojdipov kompleks in »pravilne« učinke kastracije na »pravilno« razporejenost spolov po/v družbi – nikakor pa na enakopravno/enakovredno uravnoteženost. Družba se nam bo sesula v prah – beri: vse bo hudič vzel –, če feminizem končno ne bo nehal s tem ponesrečenim enačenjem (obeh) spolov in sprejemanjem vseh teh profeminističnih zakonov, zahtev in deklaracij (tudi tistih na ravni EU). Moški naslednjih generacij bodo zaradi feminizma postali še bolj pokvarjeni, moralno izprijeni, psihopatski. Brez normalnih moških (pa) nam bodo kolapsirali vsi družbeni podsistemi – v kolikor že niso. Brez moških »z jajci« – beri: z zdravo testosteronsko agresivnostjo – in hkratno moralno razsodnostjo, torej z močnim Nadjazom, ne more funkcionirati ne politika, ne gospodarstvo, niti ostali družbeni (pod)sistemi. Na prestolih moči in oblasti se ustoličijo t. i. predojdipalni, narcistični in moralno pokvarjeni moški, ki nimajo ne sočutja, ne čuta za pravičnost oziroma moralno razsojanje. EU pa sedaj še zahteva, da se 40 odstotkov žensk ustoliči na vodilnih mestih oziroma v upravah velikih podjetij. Glupost! Z dekretom bodo dosegli samo to, da bo cvetela ženska seksualna ustrežljivost, ki jim bo pomagala do kariernega napredovanja. In ne gre za to, da bi bile ženske manj sposobne kot moški – gre za to, da so ženske psihične lastnosti in struktura Nadjaza takšni, da se mnoge ženske v resnici psihično ne znajdejo na vodilnih položajih – mimo tega, da ti vodilni položaji pogosto zaznamuje spolno identiteto in spolno željo mnogih žensk.

Korupcijo in podobne sistemske zdrse lahko zajezijo le moralno odgovorni moški – tisti na vodilnih položajih. Ključen je notranji (simbolno) Zakon, torej dečkov ponotranjeni ojdipski oče. S feminizmom simbolno kastrirani oče pa dečku ne more predstavljati dostojnega pretečega kastratorja – mama dečku ne sme predstavljati pretečega kastratorja, kot se reče v psihoanalizi. Novodobnega malega Ojdipa pa ojdipski oče ne porazi – ob takšni (pro)feministični zakonodaji ga bo v prihodnje še manj oziroma še težje. To pa bi bilo nujno, da bi se mali Ojdip razvil v moralno odgovornega in zdravo agresivnega moškega, s katerim si bo družba lahko pomagala in se normalizirala. Sodobni simbolno kastrirani oče, kastriran z vsemi temi (pro)feminističnim (družbenim in posledično družinskim) sistemom – ne more dostojno očetovati. Mali Ojdip (sistemsko) kastriranega očeta ne more jemati resno, ker je brez moči, ker je simbolno kastriran, ker njegov: »NE (smeš)!« ne velja. Ne uboga ga ne žena – ki je še žena ni več, pač pa enakopravna/enakovredna partnerica – ne uboga ga hči, še najmanj pa sin. Žen(sk)a mora imeti želje in zahteve, in veliko tega mora izpolniti njen »princ na belem konju«, oče njenih otrok. Simbolno kastrirani »skesanec (ali pa blefer) na sivem oslu« pa tega seveda ne zmore.

Feministke vidijo problem v kvotah in raznoraznih odstotki oziroma neenakomernih razmerjih (»neuravnoteženjih«) med spoloma. Resnični problem je v tem, da moralno izprijeni moški, zabeljeni s patološkim narcizmom, zasedajo vodilna mesta in v politiki in v gospodarstvu in v ostalih družbenih (pod)sistemih. Konstitutivni problem žensk pa je bil in vselej bo, njihovo sočutje – kar je po drugi strani njihov vrlina – in njihov Nadjaz, torej njihova (ne)sposobnost moralnega razsojanja. Ženske kot deklice niso občutile kastracijske bojazni (kar pač niso imele kastratibilnega lulčka), zato (načeloma) nikoli ne morejo razviti moralne razsodnosti na tak način kot moški, kar je ključno za normalno funkcioniranje pravne države – in tega se psihoanalitično razmišljujoči pravniki, ala Boštjan M. Zupančič, dobro zavedajo in jih je groza.