Pred parimi meseci (oktobra 2013), ko je nekdo (obolel za rakom) iz obupa ubil dva mariborska podjetnika (sina in očeta in sodil še sebi), ki mu nista izplačala dolga (ko je "revež" pri njiju delal, bil pri njiju zaposlen), sem za Večer spisal udaren/piker/"drugačen" članek, ki seveda ni bil objavljen. Naslov teksta se je glasil Humanitarni kriminal kot rešitev?

Evo, sedaj ga objavljam na tem mestu:

Pred dnevi je obubožani, obupani in oboleli Mariborčan storil samomor. Socialnim problemom, ki jih naj bi kot moški in kot oče reši, ni bil kos. Menda je bil je tudi hudo bolan in na bolniški, delodajalec pa mu (domnevno) ni poravnal vseh obveznosti. Obupani moški ni počakal na naravno smrt, ki ga je menda zagotovo čakala, in storil samomor; poprej pa je – in to je bistveno – z (dvojnim) umorom v smrt potegnil še dva človeka, delodajalca in njegovega sina. Delodajalec mu je (domnevno) dolgoval pošteno prislužen denar, s katerim bi lahko v svoji družino uredil socialne razmere. To, da delodajalec ni bil likviden in da je imel poslovne težave, kot jih imajo v času krize mnoga podjetja, niti ni tako bistveno za kontekst, ki ga želim izpostaviti.

Psihoanalitični vidik oziroma interpretacija je v takšnih življenjskih situacijah še kako aktualna in bistvena. Vzroke za določena dejanja (teoretsko) prestavlja v nezavedno. Torej: vzrok veh naših zavestnih dejanj in ravnanj je nezavedne narave. V teh kriznih časih bi bilo priporočljivo na vsakdanje probleme in družbeno zagato nasploh gledati širše, skozi (psihoanalitično) optiko nezavednega.

Kadar moški ni kos problemom, ki naj bi jih (kot pravi moški) rešil, se v stiski lahko odzove z boleznijo, in to smrtonosno boleznijo. Narava kastracijskega kompleksa se, glede na spol, razlikuje. Ženske ne morejo biti (simbolno) kastrirane, ker so pač konstitutivno nekastratibilne, ravno zato se v kriznih situacijah včasih bolje znajde kot marsikakšen moški. Mnogi simbolno kastrirani moški svoj nezavidljiv položaj – npr. brezposelnost oziroma nesposobnost zagotavljanja socialne varnosti svoji družini – dramatizira do te mere, da tako rekoč nezavedno »zbežijo« v bolečino oziroma (smrtonosno) bolezen. Če bi bilo mogoče preverjati vzroke bolezni ali smrti brezposelnih oziroma obubožanih, torej simbolno kastriranih moških, bi videli, da so vzroki vselej psihični. Smrtnost moških, ki ne morejo preživljati svoje družine, bo samo še naraščala.

Narava moških genitalij je aktivna oziroma dajajoča. Moški je – če je pravilno razrešil Ojdipov/kastracijski kompleks – psihično ustrojen za dajanje. V dajanje ga domala psihotično sili narava njegovih genitalij (beri: »dajajoč« penis). In če (pravi) moški družini (ženi in njunim otrokom) ne more dajati zaščite in socialne varnosti, torej denarja, lahko umre od žalosti – seveda preko somatične ubogljivosti, torej »bega« v (smrtonosno) bolezen. Človek v osnovi ne umre zaradi bolezni, ampak smrtno zboli zato, da mu ni treba več živeti. Psihične muke – pri moškem so povezane s (simbolno) kastracijo – so pač take, da je »lepše«/bolje biti mrtev, kot v psihičnih mukah prizadejanih s simbolno kastracijo in onesposobljen aktivnega in konkretnega dajanja, živeti še naprej.

Tragični junak mariborskega dvojnega umora in samomora je moški, ki je ubil dva človeka – ali sta bila umorjena v resnici (sploh) kaj kriva ali ne, v tem kontekstu ni pomembno. Zelo pomembno pa je, da bi samomorilec (morda) lahko postal paradigmatski in celo spoštovanja vreden nacionalni junak. Tako kot so bili po svetu »modni« samomori in to natančno na enem mestu – npr. slovitem goldengateskem mostu v San Franciscu – se lahko mariborski dvojni umor in samomor uveljavi kot paradigma. Če se parkrat v bližnji prihodnosti ponovi podoben umor ali atentat, četudi ne bi bil povezan s samomorom, v ozadju pa bo konsistentna, po svoje res humanitarna in etično-altruistična, logika socialne pravičnosti, bo to veliko opozorilo za politike. Revščina, socialne stiske in obubožanja, v katere so pahnjene mnoge družine oziroma moški, so takšne, da bo zbolevanje (na smrt) lahko postalo pogosto celo epidemično, pogosta pa znajo biti tudi kriminalna dejanja iz obupa. Obubožanja pa so, zaradi različnih krivic, konstitutivno povezana s krivci. Krivec je po eni strani vselej sistem, tukaj pa so tudi moralno izprijeni delodajalci, lastniki kapitala, skorumpirani bogataši, politiki, bankirji in še kdo. Če se v kratkem najde še kakšen obupanec, ki bo v objemu smrtonosne bolezni in socialne stiske, v kateri se bo znašal njegova družina (ali pa zgolj v objemu socialnega/finančnega obupa), spet koga ubil ali storil atentat na tega ali onega pokvarjenca, morda politika, bi se lahko res usul plaz takšnih dejan kot nekakšna modna muha. Ljudje so pač vsega sposobni, in če bo narod začel poveličevati in ceniti takšna agresivna (in samomorilna) dejanja iz obupa, v katera bo vtkan še kakšen atentat, se bodo vladajoči politiki vendarle morali zganiti – morda ravno z vpeljavo UTD (univerzalni temeljni dohodek), ki bi rešil marsikakšno življenjsko/socialno stisko, posledično pa tudi življenja. No, tu so še številni sistemski ukrepi, ki bi revnemu prebivalstvu lahko olajšali življenje. Dajanje miloščine je dobrodošlo za ženske, moškim pa je treba povrniti dostojanstvo tako, da se jim zagotovi služba oziroma delanje, ki bo nagrajeno s plačo. Moški ne smejo biti simbolno kastrirani tudi zato, da bodo lahko dostojno očetovali svojim otrokom – sinovom morajo biti za identifikacijski zglede, hčerkam pa kot ideal, po katerem bodo v odraslosti kot ženske znale najdi pravega moškega, kot moža/partnerja, očeta svojih otrok. In država mora vzpostaviti takšen sistem, da se bo to zgodilo. Zdi se, da levi vladi, zaradi feminizma in enačenja spolov, to pač ne more uspeti – desni pa tudi ne, ker je simptom desne (konzervativne) politike tiho odobravanje razlik med bogatimi in revnimi.

Zato se bodo v bodoče še pogosteje pojavljali obupani moški, ki bodo skozi kriminalna dejanja vzeli pravico v svoje roke. Ameriški psihoanalitiki že dolgo – od »permisivca« Benjamina Spocka naprej – vedo, da permisivna vzgoja vodi v narcizem, razvajanost in kriminal. Slovenski narcistični razvajenčki pa počasi postajajo odrasli …

Spomladi (2013) je varnostniku Borutu Hriberšku, ki se je prev tako znašel v osebni (socialni/finančni) stiski. Če bi bil bolj premišljen, prefrigan in socialno ter humanitarno usmerjen, bi lahko postal pravi novodobni Robin Hood. Če bi se to zgodilo, bi se slovenski politiki že zdavnaj streznili. Ravno Borut Hriberšek bi lahko sprožil plaz humanitarnega kriminala – seveda, če bi nakraden denar razdelil med številne socialno ogrožene družine, ki bi si lahko nakupile hrane in plačale položnice ter poplačale dolgove – kar bi bil sicer veliki metodološki oziroma izvedbeni zalogaj za katerega bi rabil sodelavce/pajdaše. Zbegani Hriberšek pa je z denarjem (z)bežal v tujino in (sebično) plačal neke svoje položnice (za mamo). Če bi/bodo moralno odgovorni moški (z »jajci«) začeli z humanitarnim oziroma etično-altruističnim kriminalom, pa bi/bodo imeli politiki resnično hude probleme; predsednik države pa tudi, ker ga narod ne bi volil – ali pa ga bi totalno (s)kritiziral – če ne bi teh humanitarnih oziroma etično-altruističnih kriminalcev (beri: »Robinov Hoodov«)  pomilostil. Pa naj si gre za (humanitarne) tatove, pretepače, agresivne protestnike, morda pa celo za atentatorje oziroma morilce. Narod pa – kakršen pač je – bi jim znal postavljati spomenike in jih častiti po božje. Ta trenutek se zdi nemogoče, da bi se družba socialno normalizirala brez agresivnih izgredov/protestov in ekscesnega humanitarnega (etično-altruističnega) kriminala, predvsem tatvin.

PS: Kdor me pozna kot osebnega svetovaleca (psihoterapevta), evo hudomušne (odrske) poslastice: