Moj prvi blog. Naj kar takoj opozorim, da bo dnevnik literarno katastrofa. Potrebujem samo nekaj, kamor lahko zapišem svoje misli, ki pa so v danem trenutku zelo raztresene. Ime bloga in moj nickname sta izbrana namenoma, ker brez pardona tako je. Trudim se, a padam in mogoče bom po večkratnem prebiranju svojih napak, ki jih bom zapisala tu, lahko kaj popravila. Prvi korak je priznanje, pravijo. Meni se mudi, ker otroka rasteta in vidita moje napake bolj kot sama, zato torej upam, da bo to hitra hoja in ne baby steps.

Malce me je strah razkritja identitete in upam, da ostane zakrita, kajti zgodbe iz preteklosti, ki me lovi še zdaj, so obsojanja in sramu vredne.