Revolucionarno potvarjanje in politično koristolovsko falsificiranje zgodovine je bilo in je še vedno opazen del "uradnega", "akademskega", "univerzitetnega", "muzejskega" zgodovinopisja na Slovenskem. Še vedno je tudi del "uradnega" univerzitetnega in šolskega kurikuluma, še vedno je temelj splošnega medijskega lakajskega služenja plakatno sploščeni in kičasto ozaljšani "revolucionarni zgodovini" zmagovite KP SZ, Kominterne in njim zveste KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS. Značilno za "uradne" zgodovinarje (koristolovske partijske mitomane in mitologe) zmagovite NOB, komunistične revolucije in državljanske vojne v Sloveniji je dejstvo, da se niso oglasili ob po-osamosvojitvenem kriminalnem sistematičnem uničenju arhivov SRS, ZKS, SDV, kar je nezaslišan zločin proti narodovi in državni arhivski oz. kulturni dediščini, proti zgodovinski in arhivski vedi ter proti domoljubni in kulturni profesionalni etiki. Na srečo profesionalnim "likvidatorjem in čistilcem" ter molčečim pritrjevalcem uradne zgodovine v službi zadnje socialistične vlade SRS in zadnjega partijskega polit-biroja CK ZKS ni uspelo uničiti vseh dokumentov prejšnjega totalitarnega režima, zaradi česar nam nezaželeno in kdaj celo prepovedano "temno stran meseca" prejšnje strahovlade prepričljivo v mnogih temeljnih znanstvenih in publicističnih delih dokumentirajo in pojasnjujejo zgodovinarji, ki so z lastnimi deli izpričano zavezani znanstveni in človeški etiki ter odgovornosti do zgodovine, nacije in države.